Jedro

Ker je odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom z dnem 28. 2. 2010 postala izvršljiva, tožnik od 1. 3. 2010 dalje ni bil več upravičen do izplačevanja tega nadomestila in je dolžan neupravičeno prejete zneske vrniti tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 1. 2011 in št. ... z dne 16. 9. 2010 in sklep o popravi pomote št. ... z dne 14. 1. 2011 ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti znesek 2.178,36 EUR. Nato je sklenilo, da se podredni tožbeni zahtevek (pravilno: tožba v delu), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati polovico pokojnine od 1. 10. 2009 do 1. 3. 2010 v znesku 631,00 EUR, zavrže. Zoper odločitev sodišča prve stopnje je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da so mu bile z odločitvijo sodišča prve stopnje kršene ustavne pravice iz 14., 15., 49. in 50. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče je tudi kršilo določbo 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Tožnik namreč niti doma niti v tujini ni sklenil delovnega razmerja, saj je bil za zastopnika pacientovih pravic imenovan s strani vlade za 12 urno tedensko delo, ki pa nima nobene zveze z novim delovnim razmerjem in ga lahko primerjamo z delom ministra, ko prejema celo plačo, medtem, ko še vedno predava na določeni fakulteti. Kot zastopnik pacientovih pravic, ki je normirano z določenimi urami ni prejemal nobene plače ali nadomestila, temveč izključno glede na opravljene ure nagrado, ki je znašala bruto okrog 12,00 EUR. Sodišče je tudi spregledalo 2. odstavek 178. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da se izplačuje polovica pokojnine, če je nekdo zaposlen za največ polovico delovnega časa (kar pri tožniku ni bilo). To pa pomeni, da bi mu morala tožena stranka v času 1. 10. 2009 do 3. 3. 2010 izplačevati polovico pokojnine. Sodišče je tudi spregledalo manipuliranje tožene stranke ob tolmačenju 13. člena ZPIZ-1. Tožnik je ob izpolnitvi vseh zakonskih pogojev 1. 9. 2009 vložil zahtevo za upokojitev. Zadeva se je reševala kar 9 mesecev. Tožena stranka in tudi sodišče ugotavljata, da je v tem času prejemal nadomestilo, ki mu ni pripadalo. V tem kontekstu sodba nima prav, ko zatrjuje, da sam ni nasprotoval višini tega nadomestila. V tožbi je jasno zapisal, da mu pripada starostna pokojnina od 1. 10. 2009 dalje in ker je šele 1. 3. 2010 dobil začasno odločbo, mu je tako tožena stranka dolžna iz naslova pokojnine plačati 6.310,20 EUR. Tudi če bi tožena stranka s svojo odločbo, ki je predmet tega sodnega postopka imela prav, bi mu za čas od 1. 10. 2009 do 1. 3. 2010 dolgovala nadomestilo, tako kot določa 2. odstavek 178. člena ZPIZ-1. Tožniku je bila gotovo povzročena velika materialna škoda. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 4. 1. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 9. 2010, ki je bila popravljena s sklepom o popravi pomote št. ... z dne 14. 1. 2011. Sodišče prve stopnje je s prvostopenjsko odločbo med drugim odločilo, da je na podlagi odločbe OE L...št. ... z dne 10. 6. 2010 bilo ugotovljeno, da je bila dajatev, nadomestilo za skrajšani delovni čas v obdobju od 1. 3. 2010 do 30. 6. 2010 preveč izplačano. Preplačilo je nastalo v znesku 2.178,36 EUR. Tožena stranka je nadalje odločila, da se preveč izplačani znesek pobota z dospelimi prejemki upravičenca (tožnika).

ZPIZ-1 v 1. odstavku 275. člena določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. V 2. odstavku pa je določeno, da zavod preveč izplačani znesek iz 1. odstavka 275. člena pobota s pokojninskimi prejemki upravičenca. V zvezi s tem zavod (tožena stranka) izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnik v obdobju od 1. 3. 2010 do 30. 6. 2010 prejemal nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Od 1. 3. 2010 dalje pa mu je bila priznana tudi pravica do starostne pokojnine. Tožena stranka je z odločbo št. ... z dne 10. 6. 2010 odločila, da se tožniku, delovnemu invalidu II. kategorije invalidnosti z 28. 2. 2010 ustavi izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, priznane z odločbo št. ... z dne 27. 10. 1992. Navedena odločba je postala izvršljiva. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik na podlagi navedene odločbe za čas od 1. 3. 2010 dalje ni bil več upravičen do izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) velja, da mora tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Ravno za takšen primer gre v predmetni zadevi. Tožena stranka je zato utemeljeno na podlagi 275. člena ZPIZ-1 odločila o višini preplačila in o načinu po katerem bo to preplačilo povrnjeno toženi stranki in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede preostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na priznanje pravice do starostne pokojnine za čas od 1. 10. 2009 dalje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila predmet spora presoja izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 1. 2011 v zvezi z že citirano prvostopenjsko odločbo z dne 16. 9. 2010 ter sklepom o popravi pomote z dne 14. 1. 2011. V presoji ni bila odločitev tožene stranke v zvezi s priznanjem starostne pokojnine za obdobje, kot ga uveljavlja tožnik. Tožnik namreč v predmetnem sporu ni izpodbijal dokončnega upravnega akta v zvezi s priznanjem pravice do starostne pokojnine. Sodišče je v tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča na podlagi 75. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) tožbo v tem delu utemeljeno zavrglo. V primeru, da je tožena stranka že izdala dokončno odločbo in da o tem že teče spor (tožnik v tožbi omenja opr. št. Ps 1501/2010 in opr. št. Ps 1168/2010), pa pritožbeno sodišče opozarja, da tudi v primeru, če o tožbenem zahtevku (priznanje pravice do starostne pokojnine) že teče morebitna pravda, je tudi v tem primeru na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP potrebno tožbo v tem delu zavreči. Ker sodišče vprašanje pravice do delne invalidske pokojnine zaradi zavrženja tožbe v tem delu sploh ni obravnavalo, so torej tudi s tem v zvezi pritožbene navedbe za rešitev sporne zadeve pravno irelevantne.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP ter 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.