Jedro

Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku dopolnjevala ugotovitveni postopek, ima tožeča stranka prav, ko trdi, da izpodbijana odločba temelji na novih dejstvih in okoliščinah, s katerimi ni bila seznanjena, zato je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku in je izpodbijana odločba iz tega razloga nezakonita.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad z dne 15. 12. 2000 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.¤Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada A, Izpostave A z dne 11. 1. 2000, s katerim je bila uvedena prisilna izterjava dolga iz osebnih prejemkov tožnika v skupni višini 64.910,00 SIT od tega glavnice v višini 62.711,50 SIT, obresti v višini 1.198,50 SIT in stroškov izterjave v višini 1.000,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 40. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju ZDavP), 42. in 43. člen tega zakona. Po 44. členu ZDavP je izvršilni naslov odločba o odmeri davka, davčni obračun ter ugotovitvena odločba o neobračunanem in nepravilno obračunanem davku, ki ga je bil tožnik sam dolžan obračunati in plačati oziroma ga je bil kot izplačevalec dolžan obračunati in plačati ob izplačilu dohodkov. Če dolžnik dolguje davek za več let oziroma iz različnih odločb, je lahko izvršilni naslov seznam zaostalih obveznosti dolžnika, ki ga sestavi knjigovodstvo davčnega urada, overi pa direktor davčnega urada. Sklepu o prisilni izterjavi je priložen seznam zaostalih obveznosti, iz katerega je razvidno, da je predmet prisilne izterjave davčni dolg iz naslova dohodnine, in sicer za leta 1996, 1997 in 1998, datum izvršljivosti posameznih odločb in zneski glavnice ter obresti, ki so predmet izvršbe. Tožena stranka zato meni, da je sklep o prisilni izterjavi izdan v skladu z določbami ZDavP. Tožena stranka v zvezi s pritožbenimi navedbami tožniku pojasni, da je po določbi 44. člena ZDavP potrebno v seznamu vpisati datum izvršljivosti in ne datum pravnomočnosti, zato ne gre za bistveno kršitev pravil postopka. Nadalje tožena stranka tožniku tudi odgovarja, da v obravnavanem primeru ni bilo kršeno načelo ne bis in idem, ki pomeni, da ni mogoče dvakrat odločati o isti stvari. V obravnavani zadevi je bilo, s tem ko je drugostopni organ sklep o prisilni izterjavi z dne 12. 3. 1998 odpravil res že enkrat o postopku prisilne izterjave pravnomočno odločeno, vendar odločba ni postala materialno pravnomočna, ker z njo stranki niso bile naložene obveznosti, kar pomeni, da izdaja novega sklepa o prisilni izterjavi, s katerim se neplačane obveznosti terjajo, ne pomeni ponovnega odločanja o isti stvari v smislu kršitve načela ne bis in idem. V obravnavanem primeru ni prišlo do zastaranja izterjatve obveznosti po določbah Zakona o dohodnini, saj so z dnem začetka uporabe ZDavP prenehale veljati določbe Zakona o dohodnini, ki so urejale zastaranje izterjave davka. Drugi odstavek 96. člena ZDavP pa določa, da pravica do izterjave davka, obresti ter stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati, absolutno zastaranje pa po 5. odstavku 97. člena nastopi, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči. Ker je bila odločba o odmeri dohodnine za leto 1996 izdana dne 30. 10. 1997, zastaranja v konkretni zadevi ni. Tožena stranka nadalje tožniku pojasnjuje, da v obravnavani zadevi izterjave ne gre za celoten znesek odmerjenih obveznosti po odločbah o dohodnini, pač pa le za del neplačanih obveznosti, ki je na dan 4. 1. 2000 iz naslova navedenih odločb o odmeri dohodnine za leta 1996, 1997 in 1998 znašal še 63.910,00 SIT. Navedenega zneska dolga ne spremeni tudi tožnikovo izkazovanje plačila obveznosti po spornih dohodninskih odločbah, saj tožena stranka ugotavlja, da je imel tožnik na dan, ko je poravnal obveznosti iz naslova doplačila dohodnine za leto 1996 še 38.656,00 SIT dolga iz naslova glavnice in obresti za doplačilo dohodnine za leto 1995. Ker se plačila davkov poračunavajo z najstarejšim davčnim dolgom, in sicer najprej obresti in nato glavnica, je bilo s plačili dohodnine v letih 1997, 1998 in 1999 poračunano doplačilo dohodnine za pretekla leta z obračunanimi obrestmi, kar je privedlo do skupne višine davčnega dolga na dan 4. 1. 2000 v višini 63.910,00 SIT.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Upravni organ je odločal o pritožbi tožeče stranke, v kateri je že bilo odločeno. Tožeča stranka se je zoper sklep o prisilni izterjavi pritožila dne 24. 1. 2000. O tej pritožbi je odločil organ prve stopnje, to je Davčni urad A in je vloženo pritožbo tožeče stranke kot prepozno zavrgel. Zoper tako izdani sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila, in sicer dne 18. 2. 2000, pri čemer pa v tej drugi pritožbi upravni organ druge stopnje še ni odločil. Zato je tožena stranka odločala o pritožbi, glede katere že obstoji odločba upravnega organa, tako da je organ druge stopnje v tej zadevi odločal dvakrat o isti stvari, kar pa je povsem nedopustno ter pomeni grobo kršitev določb postopka in kršenje enega temeljnih načel procesnega prava. Razen tega je v tej zadevi bilo že enkrat odločeno, ker je organ prve stopnje postopek prisilne izterjave ustavil. V zvezi z zneski, ki so navedeni v seznamu zaostalih obveznosti, tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja nove okoliščine in dejstva, ki iz samega seznama ne izhajajo in tožniku v tem postopku niso bili znani, niti se o njih ni mogel izjasniti. Na podlagi katerih dokazov je upravni organ to ugotovil iz izpodbijane odločbe ni moč ugotoviti, saj gre le za navedbo, da to izhaja iz spisovnega gradiva. Gre za kršitev iz 3. točke 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu. Tožnik je svojo dohodninsko obveznost za leta 1996, 1997 in 1998 plačal, tako da bi moral glede na trditve organa v zvezi s poračunavanjem ostati neplačan le del dohodnine za leto 1998 in ne za vsa tri leta, kar je jasen dokaz, da je organ zmotno ugotovil dejstva, da ni šlo za poračunavanje, da gre za evidentno neusklajenost samih terjatev in njihove višine, na kar jasno kažejo vsi dosedanji postopki izterjave, kar jasno kaže na to, da taki seznami ne odgovarjajo dejanskemu stanju in ne morejo predstavljati izvršilni naslov v tej zadevi. Tožnik zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Iz prvostopnega sklepa o prisilni izterjavi izhaja, da je v obravnavanem primeru izvršilni naslov dolgovni seznam z dne 4. 1. 2000, ki je sestavni del sklepa. Iz tega seznama je razvidno, da ima tožnik neporavnane obveznosti iz naslova odmere dohodnine za leta 1996, 1997 in 1998. Po določbi 2. odstavka 44. člena ZDavP je izvršilni naslov seznam zaostalih obveznosti dolžnika, ki ga sestavi knjigovodstvo davčnega urada, overi pa direktor davčnega urada, če dolžnik dolguje davek za več let oziroma iz različnih odločb. Tožnik je v pritožbi navedel, da je dohodnino za sporna leta poravnal in je tudi priložil listine, ki naj bi dokazovale zatrjevano plačilo. Tožena stranka je zaradi teh pritožbenih navedb dopolnjevala ugotovitveni postopek. Ugotovila je, da predmet izterjave v obravnavani zadevi ni celoten znesek odmerjenih obveznosti, pač pa le del neplačanih obveznosti, ki je na dan 4.1.2000, iz naslova navedenih odločb o odmeri dohodnine za leto 1996, 1997 in 1998 znašal še 63.910,00 SIT. Ob upoštevanju določbe 86. člena ZDavP (od skupno prisilno izterjanih obveznosti se najprej poravnajo stroški prisilne izterjave, potem obresti in nazadnje dolžni davek in denarne kazni), tožena stranka ugotavlja, da je imel tožnik na dan, ko je poravnal obveznosti iz naslova doplačila dohodnine za leto 1996, še 38.656,00 SIT dolga iz naslova glavnice in obresti za doplačilo dohodnine za leto 1995, kar je s poračunom dohodnine za pretekla leta, z obračunanimi obrestmi privedlo do skupne višine dolga na dan 4.1.2000 v znesku 63.910,00 SIT. Ker pa je tožena stranka v pritožbenem postopku dopolnjevala ugotovitveni postopek, ima tožeča stranka prav, ko trdi, da izpodbijana odločba temelji na novih dejstvih in okoliščinah, s katerimi ni bila seznanjena, zato je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku in je izpodbijana odločba iz tega razloga nezakonita.

Ker davčni organ zoper dolžnika, ki zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku uvede postopek prisilne izterjave (40. člen ZDavP) in ker je za prisilno izterjavo davkov dovoljeno seči na vse dohodke, terjatve, denarna sredstva ter na drugo premoženje in premoženjske oziroma materialne pravice dolžnika, če s tem zakonom niso izvzete iz prisilne izterjave in tudi na vse vrste posojil in predplačil, ki jih davčni zavezanec prejme od tretjih oseb (48. člen ZDavP), je torej zoper tožnika kot dolžnika, bilo lahko vodenih več postopkov prisilne izterjave in so tožbeni ugovori v zvezi z večkratnim odločanjem o isti zadevi neutemeljeni. V obravnavanem primeru je tožena stranka obravnavala pritožbo tožnika zoper sklep o prisilni izterjavi dolga iz osebnih prejemkov z dne 11. 1. 2000, ki je bila vložena dne 25. 1. 2000. Kolikor tožnik v tožbi zatrjuje, da je bila pritožba s sklepom organa prve stopnje zavržena kot prepozna in da se je zoper ta sklep pritožil (18. 2. 2000 kot zatrjuje) in da drugostopni organ o tej pritožbi še ni odločil, ne gre za dvakratno odločanje o isti stvari, ampak bi lahko šlo za molk pritožbenega organa.

Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3.točke 1.odstavka 60.člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2.odstavka 60.člena ZUS.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru glede na določbo tretjega odstavka 23.člena ZUS, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.