Jedro

Po presoji sodišča je treba pri uvrstitvi baznih postaj v carinsko tarifo gledati celoten mobilni telefonski sistem kot integralno celoto, ki je sestavljena iz medsebojno povezanih delov, in ugotoviti njeno funkcijo v smislu določil opomb 3, 4 ter 2 (b) k XVI. oddelku Uredbe ter Temeljnih pravil 1, 4 in 6. Funkcija baznih postaj kot eden izmed gradnikov, brez katerih nesporno GSM sistem ne more delovati, hkrati pa bazne postaje same zase ne morejo delovati kot prenosni sistem informacij, je nedvomno v tem, da skupaj z ostalimi gradniki omogoča vzpostavljanje telefonske veze med uporabniki (telefoniranje). To pa je tudi funkcija centrale žičnega (fiksnega) telefonskega sistema, ki pa je - za razliko od baznih postaj - izrecno poimenovana v KNCT in z ostalimi elementi žičnega sistema tvori svojo celoto. Zato je carinski organ glede na navedeno dejansko in pravno podlago utemeljeno uvrstil bazne postaje med druge telefonske centrale za telefonijo, čeprav se tarifna številka 8517 nanaša na žično telefonijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožeče stranke in spremenila 2. točko izreka odločbe Carinskega urada A, Izpostave Terminal B, št. 364-01/2418-00/1913-042 z dne 16. 11. 2000 v delu, v katerem je določen rok za plačilo carinskega dolga tako, da se le-ta glasi "v roku 30 dni od prejema obračuna za carinsko deklaracijo". V ostalem delu je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo, s katero je bila tožeča stranka zavezana k plačilu carinskega dolga v skupnem znesku 13.810.009,00 SIT. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je deklarant AAA d.o.o. iz C kot neposredni zastopnik tožeče stranke vložil enotno carinsko deklaracijo (v nadaljevanju ECL) št. 68446 z dne 16. 11. 2000, s katero je v postopek sprostitve v prost promet prijavil 5 kosov GSM mobilni telefonski sistem - faza 9: bazne postaje in jih uvrstil v tarifno oznako 8525 20 910 Kombinirane nomenklature carinske tarife (v nadaljevanju KNCT). Prvostopni organ je v postopku preverjanja ECL na podlagi 52. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 ter 40/99, v nadaljevanju CZ) ugotovil, da navedbe tožeče stranke v ECL ne ustrezajo dejanskemu stanju prijavljenega blaga. Po pregledu spornega blaga je namreč ugotovil, da so predmet carinjenja bazne postaje, ki predstavljajo enega od osnovnih gradnikov GSM sistema mobilne telefonije z nalogo, da preko lastnega antenskega sistema oddaja in sprejema radijske signale iz in v prostor. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, sklicujoč se na Temeljna pravila 1, 4 in 6, opombi 3 in 4 k XVI. oddelku carinske tarife, Komentar HS/85.17 ter na zavezujočo informacijo o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife 428/2000 z dne 27. 7. 2000, je izdal odločbo, s katero je za sporno blago določil tarifno oznako 8517 30 009 KNCT s preferencialno carinsko stopnjo 2,4%. Deklarant je nato vložil nov ECL v skladu z ugotovitvami carinskega organa. Tožena stranka je v pritožbenem postopku ugotovila, da so vpisani podatki na ECL nepopolni za potrebe preverjanja pravilnosti uvrstitve v KNCT, zato je pozvala tožečo stranko, naj dopolni pritožbo s predložitvijo tehnične dokumentacije za sporno blago. Na podlagi naknadno predložene dokumentacije tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da gre pri spornih baznih postajah za blago, katerega tako prvostopni carinski organ kot tudi tožeča stranka opisujeta kot bazno postajo BTS 2202. Glede tehničnih značilnosti blaga pa ugotavlja, da je bazna postaja eden od osnovnih elementov GSM omrežja, njena osnovna naloga pa je vmesnik med centralnim delom omrežja in mobilnim terminalom (telefonom). Z vidika omrežja je bazna postaja zadnji element, ki preko radijske povezave komunicira z mobilnim telefonom. Radijska povezava pa omogoča mobilnost naročnikov. Telefonski naročnik v GSM sistemu ni povezan s telefonsko centralo s pomočjo žičnih ali optičnih vodnikov, temveč z radijsko zvezo. Mobilni telefon je s telefonsko centralo povezan z radijskim signalom, ki ga prenaša telefonska centrala mobilnega telefonskega omrežja (MSC). MSC je povezana s centralo fiksnega telefonskega omrežja, kar omogoča poleg telefoniranja znotraj mobilnega omrežja tudi telefoniranje med mobilnim (brezžičnim) in fiksnim (žičnim) telefonskim omrežjem. Tožena stranka se pri uvrščanju spornega blaga v KNCT sklicuje na uporabo Temeljnih pravil 1, 4 in 6, ki jih tudi citira. V nadaljevanju citira še opombi 3 in 4 k XVI. oddelku carinske tarife, kot bistveno pa povzema še besedilo opombe 2 (b) k temu oddelku. Po njenem mnenju je odločilnega pomena dejstvo, da bazne postaje same zase ne morejo delovati kot prenosni sistem informacij in opravljati funkcije razdelitve signala od klicatelja do klicane osebe. Bazna postaja le prejme signal in ga pošlje v obdelavo centralnemu delu telefonske centrale in nato obdelani signal pošlje nazaj do bazne postaje in ta po radijski ali žični zvezi poveže klicatelja s klicano osebo. Šele centrala fiksnega telefonskega omrežja omogoča poleg telefoniranja znotraj mobilnega omrežja tudi telefoniranje med mobilnim (brezžičnim) in fiksnim (žičnim) telefonskim omrežjem. Po prepričanju tožene stranke uvrstitev v tarifno oznako 8525 20 910 KNCT ni mogoča tudi zato, ker so v komentarju harmoniziranega sistema (točka 3) k tarifni št. 8525 navedeni prenosni celularni telefoni (poznani kot mobilni telefoni), bazne postaje pa tu niso naštete. Ta tarifna številka po njenem mnenju zajema mobilne celularne telefone, ne pa cel telefonski sistem prenosa signala (čeprav se uvažajo samo deli). Telefonske centrale za telefonijo so točno poimenovane v tarifni št. 8517 30. Tožena stranka na podlagi ugotovitve, da bazna postaja sama zase ne more delovati, da je samo element prenosa signala od klicatelja do centrale žične telefonije (tarifna št. 8517) ter ob upoštevanju opombe 2 (b) k XVI. oddelku carinske tarife, se bazna postaja pravilno uvršča v tarifno številko 8517 in s tem v tarifno oznako 8517 30 009 KNCT, zato je tožena stranka v tem delu pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Tožena stranka pa je izpodbijano odločbo spremenila v delu, ker je določen rok za plačilo carinskega dolga, ker se dajatve, ki se pobirajo ob uvozu ter upravna taksa, plačajo po obračunu, izstavljenim na podlagi ECL, ki jo je deklarant izpolnil v skladu z ugotovitvami carinskega organa, saj je vložil novo ECL. V skladu s 5. odstavkom 153. člena CZ mora namreč dolžnik poravnati obračunani carinski dolg v roku 30 dni od prejema obračuna, sicer tečejo zamudne obresti v skladu z veljavnimi predpisi. Glede na navedeno je tožena stranka spremenila 2. točko izreka izpodbijane odločbe, v ostalem pa je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se utemeljitev v izpodbijani odločbi ne nanaša na uvrstitev baznih postaj, temveč na uvrščanje telefonske centrale za telefonijo v carinsko tarifo. Po njenem mnenju bi bil takšen način uvrstitve smiseln le v primeru, če bi bil zahtevek za izdajo zavezujoče carinske informacije podan le za telefonsko centralo oziroma telefonsko centralo z njenimi lastnimi spremljevalnimi elementi. Pri tem poudarja, da gre v konkretnem primeru za centralo, namenjeno mobilni telefoniji, torej ne gre za žično telefonijo, zato tudi uvrstitev carinskega organa ni pravilna. Zahtevek za izdajo zavezujoče informacije se je nanašal na uvrstitev celotnega GSM mobilnega telefonskega sistema, ki ne obsega samo telefonske centrale, temveč tudi preklopne sisteme oziroma telefonsko centralo, sistem baznih postaj z antenskim podsistemom in radijsko kontrolo, ter ostale funkcionalno in vrednostno manjše, a za delovanje obeh delov celega sistema nujno potrebne podsisteme, kot so sistemi za prenos, sistemi za vzdrževanje in urejanje podatkov o omrežju, nadzorni sistemi itd. Tožeča stranka poudarja, da GSM mobilni telefonski sistem kot celota ni natančno poimenovan nikjer v KNCT, enako pa velja za bazne postaje. Bistvena funkcija GSM sistema je vzpostavljanje zveze z mobilnimi telefonskimi aparati. Prav sistem baznih postaj je tisti, ki to vzpostavljanje omogoča in je zaradi tega po njenem mnenju ključni v sistemu celotnega GSM mobilnega omrežja, ne pa kot to napačno navaja tožena stranka, centralni del telefonske centrale. Smiselno in tehnično povsem napačno pa tožena stranka v obrazložitev vključuje centralo fiksnega telefonskega omrežja, ki za samo delovanje mobilnega telefonskega omrežja ni pomembna. Bazna postaja je tipična sprejemno - oddajna enota, sestavljena iz različnega števila različnih enot, bistvene za njeno funkcijo pa so tako imenovane TRU enote (oddajno - sprejemne enote). Po prepričanju tožeče stranke bi bila v primeru baznih postaj kot tipičnih sprejemno oddajnih enot najprimernejša uvrstitev v tarifno št. 8525. Poudarja, da se zahtevek za izdajo zavezujoče informacije nanaša na mobilni telefonski sistem in ne na žični sistem. Tožeča stranka še navaja, da tudi proizvajalec telefonov Ericsson, ki je največji proizvajalec mobilne infrastrukture na svetu, uvršča celoten sistem, seveda pa tudi same bazne postaje za GSM mobilni telefonski sistem, v tarifno št. 8525. Glede na vse navedeno tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavni zadevi je sporno, ali je carinski organ pravilno uvrstil carinsko blago - GSM mobilni telefonski sistem - bazne postaje BTS 2202 v tarifno številko 8517 30 009 KNCT in posledično obračunal carino in druge carinske dajatve. Tožeča stranka ves čas postopka namreč zatrjuje, da se bazne postaje mobilnega telefonskega sistema uvrščajo v tarifno številko 8525 20 910 KNCT, ki je prosta plačila carine.

Sodišče ugotavlja, da med strankama niso sporne tehnične značilnosti in funkcionalna uporabnost spornega carinskega blaga. Tožena stranka je namreč ugotovitev, da bazne postaje same zase ne morejo delovati kot prenosni sistem informacij in ne morejo opravljati funkcije razdelitve signala od klicatelja do klicane osebe, oprla na podatke iz tehnične dokumentacije, ki jo je tožeča stranka predložila v pritožbenem postopku. Prav tako ni sporno, da celoten GSM mobilni telefonski sistem (za katerega je bila izdana zavezujoča informacija o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife ZINCT št. 428/2000 z dne 27. 7. 2000, v nadaljevanju zavezujoča informacija) kot tudi bazne postaje, ki predstavljajo zgolj enega izmed gradnikov tega sistema, niso natančno poimenovani v KNCT. Ravno to pa je razlog, zaradi katerega je tožena stranka pravilnost uvrstitve carinskega blaga presojala s pomočjo Temeljnih pravil za uporabo kombinirane nomenklature in opomb, ki so del Uredbe o kombinirani nomenklaturi carinske tarife s carinsko tarifo (prečiščeno besedilo) (Uradni list RS, št. 97/99, v nadaljevanju Uredba) ter Navodila za razvrščanje blaga v carinsko tarifo (Uradni list RS, št. 77/99, v nadaljevanju Navodilo), kjer so podana Temeljna pravila za uporabo harmoniziranega sistema (HS) nomenklature carinske tarife ter navodila za uvrščanje blaga v harmonizirano nomenklaturo carinske tarife (razvrščanje v tarifne številke na šestmestnem nivoju) kakor tudi pojasnila za razvrščanje blaga v KNCT (razvrščanje v tarifne številke na devetmestnem nivoju). Navodilo, katerega uporaba je obvezna, je namenjeno pravilnemu razvrščanju blaga v tarifne številke in posledično pravilni uporabi carinske tarife.

Po presoji sodišča tožeča stranka nepravilno uveljavlja uvrstitev baznih postaj v tarifno številko 8525 20 910. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da so v komentarju harmoniziranega sistema v točki 3 k tarifni številki 8525 Navodila med drugim navedeni tudi brezžični celularni telefoni (mobilni telefoni), bazne postaje tu niso navedene. Iz komentarja k 85. poglavju k navedeni tarifni podštevilki Navodila je razvidno, da le-ta zajema mobilne celularne telefone (mobilne telefone). Sodišče sprejema trditev tožeče stranke, da je bazna postaja tipična sprejemno - oddajna enota za mobilno telefonijo, za katero delovanje so bistvene "TRU oddajno - sprejemne enote", saj navedene tehnične lastnosti nesporno izhajajo iz priložene tehnične dokumentacije. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi ne ugovarja pravni razlagi komentarja v izpodbijani odločbi, temveč vztraja, da je treba bazno postajo kot tipično sprejemno - oddajno enoto, uvrstiti med oddajnike z vdelanim sprejemnikom, za mobilno telefonijo. Vendar pa je iz komentarja, ki natančneje opredeljuje uvrstitev v navedeno tarifno podštevilko, razvidno, da se le-ta nanaša na mobilne telefone, ne pa tudi na bazne postaje. Komentar sicer govori o baznih postajah, vendar le z vidika pogojev delovanja mobilnih telefonov, saj je izrecno navedeno, da bazne postaje sprejemajo radijske signale, jih predajo naprej in omogočajo, da se pogovor nadaljuje, če se uporabnik med telefoniranjem premakne iz enega na drugo območje. Ni pa v komentarju navedeno, da bi ta tarifna podštevilka zajemala tudi bazne postaje, kar je po presoji sodišča odločilno za razlago, da bazne postaje v tej tarifni podštevilki niso zajete, zato tožeča stranka zmotno vztraja pri navedeni uvrstitvi v carinsko tarifo.

Tudi po presoji sodišča je torej tožeča stranka v ECL prijavila nepravilno tarifno oznako blaga, zato ostaja sporno še vprašanje, ali je carinski organ pravilno uvrstil sporno carinsko blago v carinsko tarifo. Bazna postaja je po nesporni ugotovitvi tožene stranke ena od osnovnih gradnikov GSM omrežja in predstavlja vmesnik med centralnim delom omrežja in mobilnim telefonom. Ni sporno, da je mobilni telefon s telefonsko centralo povezan z radijskim signalom, ki ga prenaša telefonska centrala mobilnega telefonskega omrežja (MSC). Tožeča stranka pa tudi v tožbi ugovarja, da je carinski organ nepravilno uvrstil sporno blago v carinsko tarifo, ker so bazne postaje del mobilnega in ne del žičnega telefonskega sistema. Kot je bilo že zgoraj ugotovljeno, bazne postaje v KNCT niso natančno poimenovane, zato se tožena stranka po mnenju sodišča pravilno sklicuje na uporabo relevantnih določb Temeljnih pravil 1, 4 in 6 ter opomb 3, 4 in 2 (b) k XVI. oddelku Uredbe, katero uporabo tudi pravilno utemelji, zato razlogov izpodbijane odločbe sodišče v izogib ponavljanju na tem mestu ne navaja. Sodišče tem razlogom še dodaja, da je v tem primeru pravzaprav težko določiti, kateri del celotnega GSM mobilnega telefonskega sistema je centralni oziroma bistveni del za delovanje sistema, saj so gradniki v sistemu medsebojno tako povezani, da sami zase ne morejo delovati. Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka na eni strani v tožbi zatrjuje, da so bazne postaje ključne za delovanje mobilnega sistema, na drugi strani pa poudarja, da je za delovanje sistema pomembna tudi centrala telefonskega mobilnega sistema in ostali gradniki, ki so nujno potrebni za vzpostavljanje zveze z mobilnimi telefoni. Po presoji sodišča je treba pri uvrstitvi baznih postaj v carinsko tarifo gledati celoten mobilni telefonski sistem kot integralno celoto, ki je sestavljena iz medsebojno povezanih delov, in ugotoviti njeno funkcijo v smislu določil opomb 3, 4 ter 2 (b) k XVI. oddelku Uredbe ter citiranih Temeljnih pravil. Kombinirani stroji (mišljeni kot naprava, oprema, aparat priprava - opomba 5 Uredbe), ki so sestavljeni iz več strojev tako, da tvorijo integralno celoto, in drugi stroji, ki opravljajo več funkcij, se uvrščajo tako, kot da bi imeli samo tisto komponento, ali kot da bi predstavljali samo tisti stroj, ki opravlja glavno funkcijo (opomba 3). Kadar pa je stroj sestavljen iz več komponent, katerih namen je, da skupaj prispevajo k jasno definirani funkciji iz posamezne tarifne številke 84. ali 85. poglavja, se vse komponente štejejo za celoto in uvrščajo v tisto tarifno številko, ki ustreza funkciji celote (opomba 4). Temeljno pravilo 4 pa določa, da se blago, ki ga ni mogoče uvrstiti po Temeljnih pravilih 2 in 3, uvrsti v tarifno številko, predvideno za blago, ki je takemu blagu najbolj podobno. Funkcija baznih postaj kot eden izmed gradnikov, brez katerih nesporno GSM sistem ne more delovati, hkrati pa bazne postaje same zase ne morejo delovati kot prenosni sistem informacij, pa je nedvomno v tem, da skupaj z ostalimi gradniki omogoča vzpostavljanje telefonske veze med uporabniki (telefoniranje). To pa je tudi funkcija centrale žičnega (fiksnega) telefonskega sistema, ki pa je - za razliko od baznih postaj - izrecno poimenovana v KNCT in z ostalimi elementi žičnega sistema tvori svojo celoto. Zato je carinski organ glede na navedeno dejansko in pravno podlago utemeljeno uvrstil bazne postaje med druge telefonske centrale za telefonijo, čeprav se tarifna številka 8517 nanaša na žično telefonijo. Tožeča stranka tako ne more uspeti z ugovorom, da tožena stranka ni utemeljila uvrstitve baznih postaj, temveč le telefonskih central za telefonijo v carinsko tarifo, saj je pravilno in izčrpno navedla razloge, zaradi katerih je bazne postaje uvrstila v 8517 30 009 KNCT.

Sodišče se strinja s tožečo stranko v delu, v katerem navaja, da centrala fiksnega telefonskega omrežja za delovanje samega mobilnega telefonskega omrežja ni pomembna. Logično je, da mora biti GSM mobilni telefonski sistem tehnično zasnovan tako, da sam zase deluje tudi brez povezave s centralo fiksnega telefonskega omrežja (čeprav je splošno znano dejstvo, da je ta povezava v Sloveniji dejansko omogočena), vendar to na drugačno odločitev ne more vplivati, saj je sodišče ugotovilo, da je carinski organ pravilno uvrstil sporno blago v carinsko tarifo.

Sodišče še ugotavlja, da je prvostopni organ svojo odločitev oprl tudi na izdano zavezujočo informacijo, tožeča stranka pa v tožbi ugovarja njeni pravilnosti in zakonitosti. Tožena stranka zavrnilno odločbo ni gradila na podlagi nepravnomočne zavezujoče informacije, čeprav je slednja vsebinsko nedvomno povezana z obravnavano zadevo, temveč je glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljila svojo odločitev. Pravna sredstva zoper zavezujočo informacijo, ki so urejena s posebnimi predpisi, pa je tožeča stranka tudi izkoristila.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 50. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popravek in 70/00, v nadaljevanju ZUS).

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.