Jedro

Dejanska uporaba navedenega zemljišča, ki je opredeljeno kot njiva pred in po parcelaciji, ne izkazuje zatrjevanega novega dejstva, da je le del parcele predstavljal cesto, del pa zemljišče brez ceste, kar naj bi vplivalo na ponovno odločanje o denacionalizaciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona u upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.10.2002, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave D. (pravilno: B.) z dne 18.10.2001, s katero je le-ta zavrnila tožničino zahtevo za obnovo postopka denacionalizacije, ki je bil končan s pravnomočno odločbo z dne 4.10.2000 in sicer v delu, glede vrnitve podržavljene parcele s številko 564 delno, k.o. N., njiva v izmeri 2685 m2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke in razlogom v obrazložitvi njene odločbe. Navaja, da mora biti obnovitveni razlog po 260. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izkazan, saj zakon določa, da morajo biti okoliščine, na katere se predlog opira, verjetno izkazane, kajti v nasprotnem primeru se predlog zavrže. Kadar se kot obnovitveni razlog uveljavljajo nova dejstva, kot v obravnavani zadevi, morajo ta dejstva biti taka, da so obstajala že v času odločanja v postopku, katerega obnovo se predlaga, pa je stranka zanje izvedela naknadno, poleg tega pa morajo biti tudi dokazana, torej morajo biti zanje predloženi dokazi. Tožnica v obravnavani zadevi kot obnovitveni razlog uveljavlja, da del parcele, št. 564/2 v času izdaje denacionalizacijske odločbe ni predstavljal javne ceste, pač pa zemljišče brez ceste, na katerem se je po izdaji denacionalizacijske odločbe pričelo z gradnjo. Zatrjevano novo dejstvo je torej dejanska raba dela sporne parcele. Navedeno novo dejstvo tožnica dokazuje z mapno kopijo, odločbo o parcelaciji z dne 7.3.2001, kopijo katastrskega načrta in terensko skico z dne 15.11.2000, izvedeniškim mnenjem - identifikacijskim potrdilom z dne 26.9.2001 in identifikacijskim potrdilom z dne 30.11.1998. Po presoji sodišča prve stopnje z nobeno predloženo listino ni izkazano, da v času izdaje denacionalizacijske odločbe del parcele št. 564/2 ni predstavljal javne ceste (po 13. členu Zakona o javnih cestah, ZJC). S temi dokazi pa uveljavljanega novega dejstva, ki ga tožnica zatrjuje, torej dejanske rabe dela sporne parcele v času odločanja o denacionalizaciji, ni izkazala. Vrsta rabe za sporno parcelo sicer izhaja iz predložene odločbe z dne 7.3.2001, opredeljena pa je kot njiva, in sicer tako za stanje pred spremembo kot za stanje po spremembi ter tako ne izkazuje zatrjevanega novega dejstva, da je le del parcele predstavljal cesto, del pa zemljišče brez ceste. Na navedeno odločbo, kot dokaz o novem dejstvu, se ni mogoče sklicevati, ker gre za dejstvo, ki je vpisano v zemljiški kataster, ki je javna evidenca, v katero ima vsak pravico vpogleda (77. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot, Uradni list RS, št. 52/00, 87/02) ter bi se vsakdo lahko z njim kadarkoli seznanil, o čemer je tako stališče zavzela tudi že sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. U 149/93 z dne 22.9.1994). Ker pa tožnica novega dejstva ni (ustrezno) izkazala, je pravilno sklepanje tožene stranke, da obnovitveni razlog ni podan ter da takemu predlogu za obnovo postopka ni mogoče ugoditi (2. odstavek 267. člena ZUP). Bistvene kršitve ne predstavlja delno nepravilna navedba organa, ki je izdal prvostopenjsko odločbo, v izreku izpodbijane odločbe (Upravna enota L., Izpostava D., namesto pravilno: Izpostava B.). Po presoji sodišča gre namreč za očitno pomoto, ki jo je mogoče vsak čas popraviti (223. člen ZUP).

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožničina pooblaščenca navajata, da je sodišče ocenilo predložene listine kot nične. Novo dejstvo je bilo ugotovljeno, ko sta se seznanila s parcelacijo spornega zemljišča. Zemljišču v izmeri 520 m2, ki je izven cestnega območja, se ne bodo odpovedali v nobenem primeru, še posebej zato ne, ker je bil ta del parcele s spremembo namembnosti uporabljen za privatne cilje, zato so oškodovani in grdo prevarani. Sklicujejo se na svoje tožbene navedbe in pričakujejo pozitivni odgovor.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je mogoče z odločbo Geodetske uprave L., Izpostave L., z dne 7.3.2001, izkazano spremembo katastrskih podatkov in s tem spremenjeno dejansko uporabo podržavljenega zemljišča, upoštevati kot obnovitveni razlog po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP za obnovo denacionalizacijskega postopka. Ni sporno, da je bilo v obravnavani zadevi o denacionalizacijskem zahtevku upravičencev že odločeno s pravnomočno odločbo z dne 4.10.2000, Upravne enote L., Izpostave B. Parcelna št. 564/2 k.o. N. pa je bila naknadno po zgoraj navedeni odločbi Geodetske uprave, z dne 7.3.2001, razdeljena v parcelno št. 564/2, njiva b.r. 3 v izmeri 825 m2 in parcelno št. 564/6 njiva b.r. 3 v izmeri 1785 m2, obe vl. št. 612 k.o. N. Dejanska uporaba navedenega zemljišča, ki je opredeljeno kot njiva pred in po parcelaciji, ne izkazuje po podatkih spisov zatrjevanega novega dejstva, da je le del parcele predstavljal cesto, del pa zemljišče brez ceste, kar naj bi vplivalo na ponovno odločanje o denacionalizaciji navedenega zemljišča, za katero je bila upravičenki dana le odškodnina v obveznicah. Zato upravičenka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspela izkazati novega dejstva kot obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP. Zatrjevano nepravilno ugotovljeno dejansko stanje pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti razlog za obnovo postopka, saj med obnovitvenimi razlogi v 260. členu ZUP zmotno ugotovljeno dejansko stanje ni navedeno kot obnovitveni razlog. To pa sta pravilno ugotovila tudi sodišče prve stopnje in tožena stranka. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.