Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožeča stranka z zavrženim delom tožbe uveljavljala ugotovitev pravnega razmerja. Z njim je namreč zahtevala ugotovitev, da zahteva prvotožene stranke za izplačilo bančne garancije za vrnitev avansa predstavlja zlorabo pravice do bančne garancije. Zahteva tudi ugotovitev dejstva zlorabe bančne garancije in ne ugotovitve pravnega razmerja. Zloraba bančne garancije pa je tisto dejstvo, ki je predpostavka za presojo (ne) obstoja določenega pravnega razmerja ali pravice. Ker je po 1. odstavku 181. člena ZPP edino dejstvo, ki ga je mogoče uveljavljati z ugotovitveno tožbo, pristnost ali nepristnost kakšne listine, torej dejstva zlorabe bančne garancije z ugotovitveno tožbo ni mogoče uveljavljati.

Zmotno je stališče, da po preteku veljavnosti bančne garancije banka ni dolžna izplačati zneska garancije, čeprav je upravičenec iz bančne garancije zahtevek na unovčenje garancije podal pravočasno.

Izrek

Pritožba zoper I/2 točko izreka sklepa se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper II. točko in III. točko izreka sodbe se ugodi, izpodbijana sodba se v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Prvostopenjsko sodišče je s sklepom ugovor drugotožene stranke krajevne nepristojnosti sodišča zavrnilo (I/1 točka izreka), tožbo zoper prvotoženo stranko na ugotovitev, da zahteva za izplačilo bančne garancije banke X z dne 21.6.2005 za vrnitev avansa, ki jo je C. D., Bejrut, Libanon, dne 7.11.2005 naslovil na banko X predstavlja zlorabo pravice do bančne garancije, je zavrglo (I/2 točka izreka). S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se banki X prepoveduje opraviti kakršnokoli plačilo iz bančne garancije za vrnitev avansa z dne 21.6.2005 in da je C. D., Bejrut, Libanon dolžna vrniti V. d.o.o., trgovsko in proizvodno podjetje Ljubljana, bančno garancijo za vrnitev avansa, št. 2411887-8/I banke X z dne 21.6.2005 (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov prvotožene stranke v znesku 2.472,79 EUR v 15 dneh, po preteku roka pa v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti do plačila, drugotoženi stranki pa njene pravdne stroške v znesku 3.989,78 EUR v 15 dneh (III. točka izreka).

Zoper sodbo, po vsebini pa tudi zoper sklep o zavrženju tožbe, se je pravočasno pritožila tožeča stranka "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala spremembo sodbe in sklepa z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti s stroškovno posledico.

Pritožba je bila vročena toženima strankama. Prvotožena stranka na pritožbo ni odgovorila, drugotožena stranka pa je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

O pritožbi zoper sklep: Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožeča stranka z zavrženim delom tožbe uveljavljala ugotovitev pravnega razmerja. Z njim je namreč zahtevala ugotovitev, da zahteva prvotožene stranke za izplačilo bančne garancije za vrnitev avansa predstavlja zlorabo pravice do bančne garancije. Zahteva tudi ugotovitev dejstva zlorabe bančne garancije in ne ugotovitve pravnega razmerja. Zloraba bančne garancije pa je, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, tisto dejstvo, ki je predpostavka za presojo (ne) obstoja določenega pravnega razmerja ali pravice. Ker je po 1. odstavku 181. člena ZPP edino dejstvo, ki ga je mogoče uveljavljati z ugotovitveno tožbo, pristnost ali nepristnost kakšne listine, torej dejstva zlorabe bančne garancije z ugotovitveno tožbo ni mogoče uveljavljati. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo in potrdilo sklep (I/2 točka izreka) sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo: Pritožba je utemeljena.

Pritožnik utemeljeno opozarja na materialnopravno zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da prvotožena stranka kot upravičenec iz bančne garancije, ker je veljavnost le-te potekla 11.11.2005, iz nje po preteku roka njene veljavnosti do banke nima več zahtevkov. Takšnemu razlogovanju bi bilo mogoče pritrditi le v primeru, če bi upravičenec iz bančne garancije zahtevo za njeno unovčenje pri banki vložil šele po preteku njene veljavnosti. Za tako situacijo pa v obravnavanem primeru ne gre.

Med pravdnimi strankami namreč ni sporno, da je prvotožena stranka pri drugotoženi stranki vložila zahtevo za izplačilo iz bančne garancije že 7.11.2005, torej pred potekom veljavnosti bančne garancije. Njeno unovčenje pa je tožeča stranka uspešno preprečila s sodno intervencijo z izdajo začasne odredbe, ki je že po svoji naravi le začasna odločitev, do odločitve o tožbenem zahtevku, ki ga je tožeča stranka uperila zoper drugotoženo stranko - banko garanta na prepoved opraviti plačilo iz sporne bančne garancije, zoper prvotoženo stranko pa na obveznost vrnitve bančne garancije. Izhodišče prvostopenjskega sodišča, da tudi v primeru pravočasno podane zahteve za unovčenje bančne garancije pred potekom njene veljavnosti, zaradi poteka veljavnosti bančne garancije tožeča stranka nima več pravice do uveljavljanega tožbenega zahtevka, bi pomenilo neizčrpano pravico do sodnega varstva (katerikoli) stranki garancijskega razmerja, v obravnavani zadevi pač tožeče stranke.

Pritožnik torej utemeljeno opozarja, da prvotožena stranka lahko tudi po preteku veljavnosti bančne garancije in po prenehanju veljavnosti začasne odredbe od drugotožene stranke zahteva izplačilo na podlagi zahtevka z dne 7.11.2005, če bo drugotožena stranka ocenila, da je prvotožena stranka izpolnila zahteve iz bančne garancije. Tako se pokaže, da bi materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča izničilo pomen izdane začasne odredbe, ki jo je šele z uspešno uveljavljenim tožbenim zahtevkom mogoče upravičiti, kar pa je bilo tožeči stranki neutemeljeno onemogočeno. Ker pa je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo, da po preteku veljavnosti bančne garancije drugotožena stranka ni dolžna izplačati zneska garancije, ne glede na to, da je zahtevek na unovčenje garancije prvotožena stranka podala pravočasno, je neutemeljeno očitalo tožeči stranki nesklepčnost tožbe v delu, v katerem je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Dejanskega stanja, relevantnega za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki temelji na očitku prvotoženčeve zlorabe bančne garancije, zato prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo. Utemeljeni pritožbi tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka in posledično v III. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP), saj je ocenilo, da samo ne more dopolniti dokaznega postopka in odpraviti pomanjkljivosti glede dejanskega stanja, ki v prvostopenjskem postopku sploh ni bilo ugotavljano.

Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).