Jedro

Plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Pri tem je treba upoštevati, da je tožnica kot višja medicinska sestra v spornem obdobju opravljala dežurstvo, dežurstvo pa se šteje kot poseben pogoj dela v zdravstveni organizaciji, ki mora na ta način zagotoviti neprekinjeno delo, če tega dela ni mogoče organizirati v izmenah ali drugače.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 10. 2008 in št. ... z dne 8. 4. 2008 ter da se tožnici na novo odmeri starostna pokojnina od 7. 10. 2007 dalje tako, da se v osnovo upošteva ves dohodek izplačan za delo, opravljeno preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1976 do 1985 na podlagi potrdila z dne 12. 10. 2006 ter da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko med že odmerjeno starostno pokojnino in pokojnino, odmerjeno z upoštevanjem osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa za obdobje od 7. 10. 2007 pa do prvega izplačila pokojnine po novi odmeri. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da enako kot prejšnja sodba, ki jo je sodišče v tej zadevi razveljavilo, je tudi sedanja obremenjena z bistvenimi postopkovnimi napakami, obrazložitev je pomanjkljiva, saj ne upošteva vseh izvedenih dokazov, se o nekaterih bistvenih dokazih sploh ne izreče, jih ne presoja vsakega zase in vseh skupaj, ampak opira odločitev zgolj na nekatere izvedene dokaze (pa še iz teh vleče napačne zaključke, ki iz teh dokazov v resnici ne izhajajo), druge pa popolnoma zanemari. Sodišče se tudi ni izreklo o vseh trditvah tožnice oziroma se ni jasno opredelilo, zakaj jim ne verjame oziroma na podlagi katerih dokazov te trditve ne držijo. Posledica je neprepričljiva in napačna dokazna ocena in s tem tudi nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Pravna podlaga odločitve pa sploh ni bila navedena. Tožnica opozarja na navedbe tožene stranke iz odločbe z dne 6. 10. 2008 ter iz naroka z dne 4. 2. 2010, da zanjo ni sporno vštevanje dohodkov iz potrdila o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa, če bi bilo mogoče ugotoviti, koliko od tega odpade na dežurstvo in koliko na pripravljenost. Iz izpovedbe priče J.K. in V.K. jasno izhaja, da tožnica ni bila nikoli v pripravljenosti, ampak je vedno le dežurala, torej je bila efektivno prisotna na delovnem mestu, za razliko od zdravnikov, ki pa so bili tudi v pripravljenosti. Že tako stališče tožene stranke kaže na to, da se tudi sama zaveda, da so v potrdilu navedeni dohodki odraz dela v dežurstvu in pripravljenosti. Ker je glede na skladne izpovedi prič in tožnice jasno, da pripravljenosti nikoli ni bilo, bi moralo sodišče že samo na tej podlagi v celoti ugoditi zahtevku, ne pa, da mimo navedb in trditvene podlage neutemeljeno dodatno raziskuje in išče razloge proti takšni odločitvi. Sodišče se mora držati trditev in navedb strank in razsojati le v teh okvirih. V zvezi z bistvenimi procesnimi kršitvami tožnica opozarja, da se je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku postavilo na stališče, da ni možno ugotoviti, kaj pomenijo ure, sporočene na potrdilu, v nadaljevanju pa je zaključilo, da na potrdilu ni prikazano število ur dežurstva, saj navedene rubrike v letnih kartonih niti ni. Potrdilo pa, da je sodišču sporno, saj je zaslišana K.N., ki ga je izpolnila, o njegovi vsebini ni vedela nič povedati. Sodišče je oblikovalo tudi zaključek, da rubrika 35 (nadomestilo osebnih dohodkov pri drugih delodajalcih) in 40 (podaljšan delovni čas, ki ne gre v pokojninsko osnovo) ne sodita v potrdilo, ki je zaradi vsega tega neverodostojno. Tožnica opozarja, da revizorka nikoli ni izjavila, da je bilo potrdilo za tožnico sestavljeno tudi iz rubrik 35 in 29 (nadure z dodatkom). Ravno nasprotno, iz njenih ugotovitev v poročilu z dne 21. 4. 2011 izhaja, da so v potrdilu navedeni zneski izračunani tako, da so upoštevane rubrike 40, 41 in 42 v letnih kartonih. To dejstvo je razvidno tudi iz letnih kartonov in kolikor bi sodišče ocenilo izvedene dokaze, bi moralo ugotoviti, da v potrdilu niso upoštevani dohodki iz rubrik 35 in 29, saj je v vseh letnih kartonih rubrika 29 – nadure z dodatkom povsem prazna. Tudi zneski iz rubrike 35 niso zajeti v potrdilu, čeprav sodišče prve stopnje gradi svoje zaključke o neverodostojnosti potrdila prav na vključevanju teh postavk vanj. Sodišče tudi zaključi, da rubrika 40 ne sodi v potrdilo, saj da že iz njenega poimenovanja izhaja, da se navedeni dohodek ne šteje v pokojninsko osnovo. Že revizorka tožene stranke pa je izrecno izpovedala, da je „vsako podjetje delalo drugače in da tudi vpis v to rubriko je lahko drug, kakor je naziv te rubrike“. Sodišče v nekaterih delih sledi izpovedi revizorke, v nekaterih delih pa ne. Prav tako je bilo že v postopku pred sodiščem prve stopnje opozorjeno na vsebino letnih kartonov za leti 1983 in 1984, ki potrjujeta trditve tožnice ter izpovedi prič J.K. in V.K., da tožnica ni opravljala nadur oziroma te niso bile plačane, opravljala pa je le dežurstvo. O tem v sodbi ni nobene besede oziroma so sodbeni razlogi v zvezi s temi dokazi v nasprotju, saj sodišče pavšalno zaključuje, da iz letnih kartonov ni mogoče razbrati, koliko ur je tožnica opravila v dežurni službi. Sodišče se tudi ni opredelilo do bistvenih dokazov, saj niti z besedo ne omeni pričanja J.K., V.K. in V.M.. Tožnica je prikrajšana za mnenje sodišča o teh dokazih, tako da sploh nima možnosti preveriti, če in na kakšen način so vplivale na odločitev sodišča. Enako velja tudi za vse interne akte, ki jih je predložila tožnica v spis. Ni jasno, zakaj sodišče na podlagi pravilnika iz leta 1982 dvomi v verodostojnost potrdila. Tak zaključek sodišča sploh ni preverljiv. Sodišče svoje zaključke gradi tudi na tem, da K.N. o vsebini potrdila ni vedela povedati ničesar in ga je izpolnjevala po navodilu predhodnikov. Tudi zato naj bi bilo potrdilo neverodostojno in tudi zato naj ne bi bilo mogoče upoštevati števila ur dežurstva. Takšno stališče sodišča je zmotno. Če je priča izpolnjevala potrdilo po navodilih drugih in če sedaj sama ne ve, kaj je zajeto pod rubrikami v letnih kartonih, ki so bili osnova za izpolnjevanje potrdila, to samo po sebi ne more pomeniti, da je neverodostojno tudi potrdilo samo. Pomeni le, da se s to pričo ni mogoče kaj prida pomagati in da je za ugotavljanje relevantnih dejstev potrebno upoštevati druge že izvedene dokaze in po potrebi izvesti še katere dokaze, katere je nakazala že priča K.N. in sicer bi bilo potrebno zaslišati njeno sedanjo šefico (kar je tožnica predlagala že v prvotnem postopku) ter D.B., dolgoletnega vodjo splošno pravnega sektorja v SB Š.. Vse to pomeni, da so razlogi sami s seboj v nasprotju, obstaja tudi nasprotje med tem, kar se v sodbi navaja o vsebini izpovedi priče N.Z. in njeno dejansko izpovedjo ter njenimi ugotovitvami v poročilu z dne 21. 4. 2011, manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti v nasprotju z drugimi dokazi, o katerih se sodišče sploh ne izreče. Pavšalno zavračanje dokaznih predlogov pa tudi po ustaljeni sodni praksi pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Vse opisane procesne kršitve so utemeljen razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Kljub temu pa tožnica meni, da so bila vsa relevantna dejstva v tem postopku že izkazana in da bi lahko pritožbeno sodišče samo spremenilo izpodbijano sodbo ter ugodilo tožbenemu zahtevku. Iz letnih kartonov do leta 1982 sicer res neposredno ni razvidno število ur dežurstva, vendar je temu tako zgolj zaradi načina knjiženja. To torej ne pomeni, da dežurstva ni bilo, kot napačno zaključuje prvostopenjsko sodišče, pomeni le, da ure dežurstev niso bile knjižene pod svojo postavko, ker ta v kartonih ni bila predvidena. Tožnica je očitno opravljala neko obliko dela preko rednega delovnega časa, saj je iz rubrik 37, 38 in 39 razvidno, da so tam zavedena plačila za redni delovni čas (ki so tudi povzeta v pokojninski odločbi tožene stranke), v rubrikah 40, 41, 42 in 43 pa so navedene ure in plačila za delo, ki je presegalo redno obveznost (in kar tudi po ugotovitvah revizorke pri pokojnini doslej ni upoštevano). Tožnica nikoli ni opravljala nočnega dela, saj je rubrika 28 – dodatek za nočno delo vedno prazna, prav tako pa je prazna tudi rubrika 29 – nadure z dodatkom. Tudi po izpovedi priče V.K. vodilni delavci (kar je bila tudi tožnica), takrat niso dobivali izplačanih nadur. Delo je bilo organizirano kot redno delo, turnusno delo in dežurstvo. Po izpovedbah prič vse višje medicinske sestre niso delale v turnusih, saj jih je bilo za tako obliko dela premalo, to je bil rezervirano za srednje medicinske sestre. Višje medicinske sestre tudi nikoli niso bile v pripravljenosti, ampak so vedno le dežurale. Tudi iz letnih kartonov za leti 1983 in 1984 iz rubrik 340, 341, 350, 351 in 352 izhaja, da je tožnica v letu 1983 opravila le 20 ur dopolnilnega dela in kar 243,2 ure dežurstva, v letu 1984 pa 4 ure dopolnilnega dela in kar 246,4 ure dežurstev. Ob tem se način dela v bolnišnici skozi čas ni kaj veliko spreminjal oziroma je bilo pred letom 1983 in 1984 dežurnih ur le še več zaradi večjega pomanjkanja kadra, kar izhaja tudi iz izpovedbe zaslišanih prič V.K., J.K. in V.M.. Kakšna je bila pravna narava tega dela, iz kartonov sicer ni mogoče razbrati. Slednje je zato potrebno ugotavljati drugače, upoštevaje druge dokaze, predvsem izpovedbe zaslišanih prič, ki so povsem skladne z izpovedjo tožnice, skladajo pa se tudi s podatki iz kartonov za leti 1983 in 1984, ko se je uvedel nov način knjiženja. Delo je bilo tudi vseskozi opredeljeno kot posebni delovni pogoj, kar izhaja tudi iz podatkov v potrdilu, kot tudi iz internih in drugih aktov, ki jih je predložila tožnica. Tudi ti akti dokazujejo, da je še v letu 1982 bilo takšno pomanjkanje višjih medicinskih sester, da neprekinjenega zdravstvenega varstva še takrat ni bilo mogoče zagotavljati le z izmenskim delom, ampak tudi z dežurstvi, pred tem pa so dežurstva trajala še bistveno dlje. Po mnenju tožnice je v tem postopku prvostopenjsko sodišče že vnaprej odločeno in išče zgolj dokaze in argumente za potrditev svoje vnaprejšnje odločitve. Tožnica zato predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje in sicer naj zadevo obravnava drug predsednik senata.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, pazi po uradni dolžnosti). Je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 10. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 4. 2008, s katero je tožena stranka odločila, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 616,48 EUR na mesec od 7. 10. 2007 dalje. V zadevi je sporna odmera navedene pokojnine, in sicer glede upoštevanja dohodka, prejetega za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1976 do leta 1985. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 407. členu določa, da plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem, zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. V bistvu enako je bilo urejeno tudi v 312. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki je veljal do 31. 12. 1999 in na katerega uporabo odkazuje 407. člen ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Psp 499/2010 z dne 10. 1. 2011 opozorilo na uporabo delovnopravnih predpisov, predvsem temeljnega zakona o delovnih razmerjih (TZDR, prečiščeno besedilo, Ur. l. SFRJ, št. 12/70), ki je v 2. odstavku 45. člena določal, da je delavec dolžan delati več kot polni delovni čas tudi v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov ali da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih. V teh primerih sme delo nad polnim delovnim časom trajati samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice. Kot primer je že ta zakon določil tudi delo v ambulantah, bolnišnicah in podobno. Pritožbeno sodišče je že v citiranem sklepu podrobno obrazložilo delovno pravno zakonodajo, ki je v spornem obdobju urejala delo preko polnega delovnega časa, zato vsega ne ponavlja znova, temveč se sklicuje na omenjeni sklep. Glede na zatrjevanje tožnice, da je kot višja medicinska sestra v spornem obdobju opravljala dežurstvo, je pritožbeno sodišče še posebej opozorilo na določbo 116. člena Zakona o zdravstvenem varstvu (Ur. l. SRS, št. 1/1980), ki je pričel veljati 22. 1. 1980, kjer so bili določeni primeri, ko se lahko opravi delo v podaljšanjem delovnem času. Po 2. odstavku 116. člena se je tudi dežurstvo štelo kot poseben pogoj dela v zdravstveni organizaciji, ki mora na ta način zagotoviti neprekinjeno delo, če tega dela ni mogoče organizirati v izmenah ali drugače. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi postavila na stališče, da je pri odmeri pokojnine mogoče upoštevati le ure dežurstva oziroma plače, ki so bile izplačane za opravljanje dežurstva, ne pa morebitnih izplačil v zvezi s stalno pripravljenostjo. Sodišče je kot razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo, da ni možno ugotoviti, kaj pomenijo ure, sporočene na potrdilu o osebnem dohodku za delo preko polnega delovnega časa z dne 12. 10. 2006. Po stališču pritožbenega sodišča pa je tak zaključek preuranjen. Sodišče prve stopnje namreč zaključuje, da iz letnih kartonov ni razbrati, da je tožnica opravljala delo v dežurni službi. V nasprotju s tem pa sodišče v istem odstavku na strani 6 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja, da je že v prejšnjem postopku, torej že v prvem sojenju z zaslišanjem prič ugotovilo, da je bilo delo organizirano tudi v dežurni službi. Sporno je bilo zgolj vprašanje, koliko ur je odpadlo na delo v dežurni službi. Letni kartoni so sicer res nejasni in v zvezi s tem niti zaslišana revizorka niti delavka, ki je izpolnjevala potrdilo o prejetih plačah, nista ustrezno obrazložili in pojasnili, ali zapisi v letnih kartonih dejansko pomenijo prejeto plačilo za ure dežurstva ali ne. Že sama revizorka pa je pojasnila, da je vsako podjetje delalo drugače in da je tudi vpis v to rubriko lahko drugačen, kakor pa je naziv te rubrike. Je pa ravno glede omenjenega vprašanja tožnica predlagala zaslišanje dodatnih prič, predvsem priče D.B., na prvi glavni obravnavi dne 4. 2. 2010, pa tudi priče E.F., ki naj bi po izpovedbi zaslišane K.N. navedeno problematiko bolje poznala, „vedela kaj več povedati“. Zaradi neizvedbe navedenih dokazov je po stališču pritožbenega sodišča dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Še posebej pa to velja za leti 1983 in 1984. Za omenjeni leti so namreč na razpolago letni kartoni (priloga B/7 in B/8), v katerih se rubriki 350 in 351 nanašata na efektivno delo v dežurstvu. Tudi revizorka tožene stranke je v pisnem poročilu, datiranem z dne 21. 4. 2011 za navedeni leti ugotavljala, da iz podatkov izhaja, da je tožnica poleg rednega dela v letu 1983 opravila še 263 nadur, za kar je prejela neto izplačilo v znesku 35.746,05 din, v letu 1984 pa 250 nadur, za kar je prejela neto izplačilo v znesku 50.924,50 din. Do navedenih podatkov se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo, temveč je sprejelo zaključek, da je potrdilo delodajalca neverodostojno in da zato ni možno navedeno potrdilo upoštevati kot podlago za izračun pokojninske osnove. Sodišče prve stopnje je že v več zadevah, kot na primer tudi v zadevi opr. št. Psp 357/2011 z dne 13. 10. 2011, ki se nanaša prav tako na delavko, ki je bila zaposlena pri istem delodajalcu in kjer je enako kot v predmetni zadevi odprto vprašanje odmere pokojnine poudarilo, da je pri presoji zadeve potrebno razčistiti dejansko stanje, tudi upoštevaje načelo materialne resnice in preiskovalno načelo iz 61 in 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo zaslišalo še priče, ki jih je predlagala tožnica in sicer D.B. in E.F.. Z zaslišanjem navedenih prič ter po potrebi s postavitvijo izvedenca finančne stroke oziroma z izvedbo drugih potrebnih dokazov, bo razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi, torej vprašanje opravljanja dežurstva in višino izplačil za dežurstvo, še posebej za čas po uveljavitvi Zakona o zdravstvenem varstvu. Nato bo upoštevaje že citirano materialno pravo, ponovno razsodilo v sporni zadevi.

Glede predloga tožnice, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim senatom oziroma pred drugim predsednikom senata, pa pritožbeno sodišče poudarja, da ZPP sicer v 356. členu daje možnost, da pritožbeno sodišče lahko odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom, vendar pa glede na pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da taka odreditev ni potrebna. Sodišče prve stopnje je namreč razčiščevalo dejansko stanje, nikakor pa mu ni mogoče očitati, da se je že vnaprej odločilo v tej zadevi in da zgolj išče dokaze in argumente za potrditev svoje vnaprejšnje odločitve. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju sledilo napotkom pritožbenega sodišča in po presoji dokazov tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je, kot je bilo že obrazloženo, menilo, da je bila taka odločitev preuranjena ter da dejansko stanje še ni bilo ustrezno razčiščeno, kar pa še ne pomeni, da je sodišče že vnaprej odločeno, kot to neutemeljeno uveljavlja tožnica v pritožbi.