Jedro

Procesno dokazno breme se v postopku glede na navedbe in dokaze pravdnih strank lahko premešča. Presoja, da je tožeča stranka podala ustrezne navedbe in dokaze, utemeljuje presojo, da se je procesno dokazno breme prevalilo na nasprotno stranko, ki mora tem navedbam konkretizirano ugovarjati in to v nasprotju s pritožbeno navedbo ne pomeni, da je postopek tekel na podlagi obrnjenega dokaznega bremena, kjer bi se bila tožena stranka dolžna razbremeniti obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči, zniža na 2.004,89 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu odločba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: toženi stranki naložilo v plačilo znesek 3.137,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2020 (I. točka izreka); zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 2.000,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od glavnice 2.000,00 EUR od 12. 12. 2020 do 12. 5. 2022 (II. točka izreka); toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožeče stranke v višini 2.226,51 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper odločbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane odločbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje in povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano odločbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče obravnavani gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena ZPP po določbah postopka v (gospodarskih) sporih majhne vrednosti. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

**Glede tožbenega zahtevka**

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka od tožene terjala plačilo preostanka vrednosti del obnove apartmaja, ki naj bi jih opravila na podlagi sprejete ponudbe z dne 10. 9. 2019 (v nadaljevanju: Ponudba) in jih specificirala v obračunu št. 2020-17 z dne 15. 6. 2020 (v nadaljevanju: Obračun). Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala s trditvijo, da dela tožeče stranke po Ponudbi niso bila dokončana in posledično ni dolžna plačati preostalega vtoževanega zneska, glede že opravljenih del pa je tožena stranka svoje obveznosti že poravnala.

7. Tožena stranka je uveljavljala, da odločbe sodišča prve stopnje naj ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj naj ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po stališču tožene stranke bi moralo sodišče konkretno pojasniti, zakaj je štelo, da so bila dela tožeče stranke dokončana in da je tožeča stranka upravičena do plačila del v vtoževani višini. Po vsebini s tem očitkom tožeča stranka sodišču prve stopnje oporeka kvaliteto dokazne ocene. 8. člen ZPP uveljavlja načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da sodišče pri obrazložitvi dokazov ni vezano na formalna dokazna pravila. Tožena stranka pa je v pritožbi uveljavljala prav to: da bi smelo sodišče prve stopnje edino na način, kot ga je v pritožbi opredelila tožena stranka, vrednotiti vsebino Ponudbe in Obračuna in na tej podlagi ugotoviti, ali je tožeča stranka vtoževana dela v vtoževani višini tudi zares opravila. Pritožbena navedba torej nasprotuje načelu proste presoje dokazov in je posledično neutemeljena; v vsakem primeru pa je neutemeljen očitek, da sodbe zaradi pomanjkanja odločilnih razlogov ni mogoče preizkusiti. Dejstvo je, da se je tožena stranka z odločilnimi razlogi sodišča prve stopnje v pritožbi vsebinsko ukvarjala, kar bo razvidno v nadaljevanju, zato je posredno jasno, da odločba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

8. Prav tako ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vsebina te kršitve je opredeljena kot napaka povsem tehnične narave, kjer sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov in šele táko vsebino dokazno oceni in potem uporabi kot dokazni argument.1 Tožena stranka s trditvami o tem, da naj bi dokazna ocena sodišča prve stopnje nasprotovala navedbam pravdnih strank glede dodatnih del, po vsebini niti ne uveljavlja te bistvene kršitve.

9. V sporih majhne vrednosti je višje sodišče na ugotovljeno dejansko stanje vezano, izjema je le primer, ko je sodišče zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje v posledici zmotne uporabe materialnega prava. Po stališču tožene stranke naj bi bilo podano prav takšno stanje, kar pa ne drži. 10. Ni pravilna interpretacija tožene stranke, da je sodišče prve stopnje, ki je kot (eno) materialnopravnih podlag opredelilo določbo prvega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika – OZ, tožbeni zahtevek obravnavalo kot odškodninski zahtevek. Omenjena določba opredeljuje zgolj, da je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, ta pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Ta določba opredeljuje torej zgolj izpolnitveni zahtevek. O odškodninskih zahtevkih zaradi kršitve obveznosti je govora v naslednjih odstavkih oziroma členih OZ. Sklicevanje na to, da je določba prvega odstavka 239. člena OZ sicer umeščena v odsek OZ, imenovan "Pravica do povračila škode", ne more biti odločilnega pomena.

11. Prav tako ni pravilna interpretacija tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje (celoten) tožbeni zahtevek obravnavati po določbi drugega odstavka 642. člena OZ. Med strankama je bila na podlagi dejstva, da je tožena stranka sprejela Ponudbo tožeče stranke, sklenjena podjemna pogodba po v Ponudbi dogovorjeni ceni. Nadalje pa je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo, da sta stranki tekom izvedbe del ustno dogovorili določene spremembe prvotno naročenih del, tako da je tožeča stranka v Obračunu upoštevala nekatera izvedena dela, ki pa niso bila opredeljena v Ponudbi. Na to ugotovitev je višje sodišče vezano. Pisna oblika ni podlaga za veljavnost podjemne pogodbe, zato ne drži navedba tožene stranke, da dela, ki so bila obračunana v Obračunu, niso pa bila navedena v Ponudbi, niti niso imela pogodbene podlage.

12. Tožena stranka je v pritožbi izhajala iz neutemeljene predpostavke, da naročena dela naj ne bi bila dokončana, zato tožeča stranka naj ne bi bila upravičena do plačila. To stališče temelji na obveznosti uspeha podjemnika v podjemni pogodbi; podjemnik je upravičen do plačila šele, ko naročeno delo dokonča. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila obveznost tožeče stranke po podjemni pogodbi izpolnjena. Razlika med deli, navedenimi v Ponudbi z dne 10. 9. 2019 in deli, navedenimi v Obračunu, ni posledica tega, da je tožeča stranka z deli (samovoljno) prenehala oziroma da svoje obveznosti ni izpolnila v celoti, temveč dejstva, da se je obseg obveznosti po podjemni pogodbi na podlagi ustnih dogovorov s toženo stranko nekoliko spremenil in znesek izvedenih del v Obračunu nekoliko znižal, o čemer je izpovedal zakoniti zastopnik tožeče stranke. Zato izseki iz sodnih odločb v primerih,2 kjer je prišlo do prenehanja podjemne pogodbe pred izvršitvijo vseh pogodbeno določenih del in v primerih,3 kjer vsa dogovorjena dela še niso bila izvršena, niso uporabljivi v obravnavani zadevi, saj ne gre za podobne zadeve.

13. Kar pa zadeva očitek nepravilne razporeditve trditvenega in dokaznega bremena, je treba poudariti, da se procesno dokazno breme v postopku glede na navedbe in dokaze pravdnih strank lahko premešča.4 Presoja, da je tožeča stranka podala ustrezne navedbe in dokaze, utemeljuje presojo, da se je procesno dokazno breme prevalilo na nasprotno stranko, ki mora tem navedbam konkretizirano ugovarjati in to v nasprotju s pritožbeno navedbo ne pomeni, da je postopek tekel na podlagi obrnjenega dokaznega bremena, kjer bi se bila tožena stranka dolžna razbremeniti obveznosti. Sodišče prve stopnje je opredelilo, da je tožeča stranka v 2. pripravljalni vlogi vsebinsko pojasnila, katera dela je opravila, iz Obračuna, ki ga je predložila, pa izhaja tudi opredelitev nastalih stroškov oziroma materiala, ki ga je pri svojem delu porabila, vključno z materialom za dela, ki so bila dogovorjena ustno in so spremenila prvotno določeni obseg del po Ponudbi, kar pomeni, da je tudi glede teh del podala ustrezno podlago za določitev plačila, četudi cena ni bila določena že v Ponudbi. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da v tej fazi dodatnih navedb ni bila dolžna podati. Le pavšalen ugovor tožene stranke, da tožeča stranka ni opredelila, kako je določila višino posameznega stroška materiala v posamezni postavki v Obračunu, ne vzbuja dvoma v ustreznost obračuna izvedenega dela in ne zadošča za izvedbo obsežnega dokaznega postopka ugotavljanja vrednosti vsake postavke v računu. Takšna zahteva bi bila glede na vsebino ugovora tožene stranke nesorazmerna. Izseki iz sodnih odločb,5 kjer so sodišča v posamičnih zadevah opredeljevala potrebni obseg trditev oziroma dokazov, ne vplivajo na presojo v tej zadevi. Obseg pravno relevantnih navedb in dokazov je stvar vsake posamezne zadeve, zato presoja sodišča v drugih zadevah, kaj je oziroma ni bil ustrezen obseg navedb in dokazov, sama po sebi nima vpliva na obravnavano zadevo.

14. Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da prvi odstavek 9. člena OZ določa, da so udeleženci dolžni izpolniti svoje obveznosti. Na podlagi ugotovitev, da sta stranki ustno dogovorili dela, ki niso bila navedena v Ponudbi, bila pa so navedena v Obračunu, da razliko med deli iz Ponudbe in deli iz Obračuna predstavljajo prav dela, izvedena na podlagi ustnega dogovora, ki so spremenila vsebino del po Ponudbi, ter da je tožeča stranka vsa dela iz Obračuna izvedla, je pravilen zaključek, da je tožena stranka za izvršena dela dolžna plačati.

**Glede pravdnih stroškov**

15. V zvezi s stroškovno odločitvijo pa je tožena stranka utemeljeno izpostavila nepravilnost nekaterih postavk v stroškovni odločitvi. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo skupno 1.785 točk za opravljene odvetniške storitve; pritožbena navedba, da bi naj seštevek (28. točka obrazložitve) znašal le 1.710 točk, ni pravilna. Materialne stroške pa je nato odmerilo od točkovnega preračuna zgoraj opredeljenih točk in točkovnega preračuna zneskov kilometrine za naroke. Takšen izračun ne more biti pravilen. Materialni stroški se odmerjajo od vrednosti storitev v točkah, potni stroški pa v denarnih zneskih; ni pa mogoče denarnih zneskov po enakem preračunu preračunavati v ekvivalentno vrednost v točkah in na podlagi tega odmeriti celoten znesek materialnih stroškov. Pravilna vsota materialnih stroškov se tako odmeri od vrednosti odvetniških storitev, ki znaša 1.785 točk in znaša 27,85 točk, ne 29,17 točk. 16. Nadalje pa je tožena stranka nasprotovala tudi priznanju stroškov tolmačenja v višini 203,25 EUR po sklepu z dne 14. 11. 2022. Ta strošek se je poplačal iz predujma, ki ga je na podlagi sklepa z dne 16. 5. 2022 založila tožena stranka, zato povračila teh stroškov tožeča stranka ni bila upravičena zahtevati.

17. Ob upoštevanju znižanja materialnih stroškov je tako višje sodišče tožeči stranki priznalo 1.785 točk odvetniških storitev, 27,85 točk materialnih stroškov (2 % od vrednosti do 1.000 točk in 1 % od presežka nad 1.000 točk), kar ob vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV znaša 1.327,01 EUR; temu je prištelo stroške kilometrine (4 x 19,78 EUR=79,12 EUR), stroška prevodov po računih z dne 26. 11. 2021 in 31. 5. 2022 (130,76 EUR in 183,00 EUR), sodno takso za predlog za izvršbo (44,00 EUR) in sodno takso za pravdni postopek (241,00 EUR). Skupno znašajo priznani stroški tožeče stranke 2.004,89 EUR.

**Sklepno**

18. Ob upoštevanju navedenega je višje sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo glede stroškovne odločitve in izpodbijano odločbo v tem delu spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu izpodbijano odločbo potrdilo (353. člen ZPP), ker niso bili podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP)

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo sicer uspela delno znižati delež prisojenih stroškov, vendar pa gre le za relativno majhen delež uspeha glede stranske terjatve, zato je po presoji višjega sodišča uspela le z zelo majhnim delom pritožbe in posledično sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi tožeča stranka pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njen odgovor na pritožbo, v katerem je podajala svoja pravna stališča glede procesnega položaja strank v postopku, rešitev procesnopravnih vprašanj pa je v domeni sodišča, ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi.

1 Zobec, J. v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 313. 2 Sodba VSRS III Ips 151/2006 z dne 24. 4. 2007 in III Ips 37/2019 z dne 19. 11. 2019. 3 Sodba VSL I Cpg 1356/2011 z dne 23. 5. 2013 in I Cpg 448/2019 z dne 5. 9. 2019. 4 Zobec, J. v: Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 382-383. 5 Sodba VSL II Cp 443/2009 z dne 15. 7. 2009, I Cp 665/2021 z dne 28. 6. 2021, II Cpg 294/2021 z dne 30. 6. 2021.