Jedro

Ker toženec ni bil v skladu z 277. členom ZPP-D ob vročitvi tožbe opozorjen, da bo v primeru zamudne sodbe nosil vse stroške postopka, v posledici te pomanjkljivosti ni mogoče kot evropski nalog za izvršbo potrditi odločitve o stroških. Nelogično in neživljenjsko pa bi bilo zaradi te pomanjkljivosti zavrniti potrditev celotnega zahtevka. Iz razlage 17. člena Uredbe ni mogoče priti do takega zaključka. Sicer pa tudi sama Uredba predvideva možnost izdaje delnega potrdila o evropskem nalogu za izvršbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v delu, ki se nanaša na glavnico in obresti in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo potrdila o evropskem nalogu za izvršbo.

Zoper sklep se je iz razloga po 1. in 3. točki 338. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep delno spremeni tako, da predlogu tožeče stranke delno ugodi in izda potrdilo o evropskem nalogu za izvršbo v delu glavnice v višini 9.500,00 EUR ter zahtevanih zakonskih zamudnih obrestih, podredno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do izdaje potrdila glede dela zahtevka, ki izvira iz glavnice. Če pravila Uredbe izpolnjuje samo deli sodbe, sodišče za te dele izda delno potrdilo (8. člen Uredbe). Potrdilo bi zato moralo izdati za glavnico v višini 9.500,00 EUR. Po mnenju pritožbe pa zahtevam Uredbe glede obresti ustreza tudi opis in način opredelitve le teh. Iz izreka pa je mogoče razbrati tudi konkretno višino zamudnih obresti in sicer v času izdaje sodbe veljavnega Zakona o predpisani obrestni meri zakonskih obresti.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v odločitev prvega sodišča glede stroškov postopka (sicer pa tudi pritožbe glede zavrnitve tega dela ni). Utemeljeno pa pritožba graja odločitev – zavrnitev zahtevka v delu glede glavnice in obresti. Prvo sodišče je ta del zavrnilo, ker toženec ni bil v skladu z 277. členom ZPP-D ob vročitvi tožbe opozorjen, da bo v primeru zamudne sodbe nosil vse stroške postopka. Da v posledici te pomanjkljivosti ni mogoče kot evropski nalog za izvršbo potrditi odločitve o stroških ni dvoma. Nelogično in neživljenjsko pa bi bilo zaradi te pomanjkljivosti zavrniti potrditev celotnega zahtevka. Iz razlage 17. člena Uredbe ni mogoče priti do takega zaključka. Postavi se tudi vprašanje, kaj bi bilo v primeru, če tožnik stroškov sploh ne bi zahteval. Takšna sodba torej sploh ne bi mogla pridobiti evropskega naloga za izvršbo. Slednje pa po prepričanju pritožbenega sodišča ne more držati. Sicer pa tudi sama Uredba predvideva možnost izdaje delnega potrdila o evropskem nalogu za izvršbo (8. člen Uredbe).

Pritožbi pa je slediti tudi v delu glede zakonskih zamudnih obresti. Glavnico, od katere se zahtevajo obresti, je znana, prav tako dan začetka teka obresti. Opredeljena je tudi višina, sicer ni določena višina obrestne mere, pač pa je naveden zakon po katerem se zakonske zamudne obresti obračunavajo.

Po povedanem je bilo napadeni sklep glede glavnice in obresti (zamudno sodbo z dne 3.10.2008) razveljaviti. Zadeva se vrača prvemu sodišču v novo odločanje. Pri odločitvi naj sodišče upošteva zgoraj povedano in o zadevi ponovno odloči. Če bo presodilo, da je predlogu ugoditi, pa bo moralo postopati v skladu z 9. členom Uredbe.