Jedro

Stanovanjski organ Poveljstva garnizije bivše JLA ni bil več upravičen razpolagati s stanovanji po 25.6.1991. Zato je vselitev v stanovanje na podlagi takšne odločbe nezakonita.

Dejanska oblast nad stvarjo še ne pomeni, da ima posestnik pravico razpolagati s stvarjo, ki jo ima v posesti. Vprašanje, do kdaj je imelo Poveljstvo garnizije sporno stanovanje v dejanski oblasti ni pravno odločilno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo izpraznitev stanovanja št. 36. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in obe sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji sodiščema očita, da nista upoštevali določb ZTLR. Zatrjuje, da je posest dejstvo, ki je pravno varovano tako dolgo, dokler traja. Posestnik je v takšnem razmerju do stvari, da stvar rabi, jo uživa in z njo razpolaga, ne glede na to, ali ima pravico do tega. Dejanska oblast nad stvarjo, ki je predpostavka neposredne posesti, je trajno prostorsko razmerje posestnika do stvari, ki daje posestniku možnost, da stvar rabi, uživa in z njo razpolaga. Način pridobitve neposredne posesti pa je odvisen od tega, ali je bila stvar do nastopa posestnikove dejanske oblasti nad stvarjo v dejanski oblasti koga drugega. Poveljstvo garnizije je imelo sporno stanovanje v dejanski oblasti tudi po 25.6.1991 in sicer vse do 23.10.1991. Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Pritrditi je potrebno revidentu, da je posest pravno zavarovana, ne glede na posestnikovo pravico do posesti (78. čl. ZTLR). Prav tako se revizijsko sodišče strinja z revidentom, da je dejanska oblast nad stvarjo bistvena značilnost in predpostavka posesti (prim. 1. in 2. odst. 70. čl. ZTLR). Toda revident zmotno razlaga vsebino dejanske oblasti nad stvarjo, ko meni, da ta upravičuje posestnika, da s stvarjo tudi razpolaga. Dejanska oblast pomeni zgolj položaj posestnika, v katerem lahko le-ta s svojimi dejanji neposredno vpliva na določeno stvar, npr. tako, da jo uporablja, ali je ne uporablja, jo uniči. Gre tedaj le za posestnikovo možnost vplivanja na stvar, ki izvira iz njegovega dejanskega položaja. Tako razložen pojem "dejanske oblasti nad stvarjo" iz 70. čl. ZTLR pa seveda ne pove, kakšna so posestnikova upravičenja glede določene stvari. Zato "dejanska oblast nad stvarjo" še ne pomeni, da ima posestnik pravico razpolagati s stvarjo, ki jo ima v posesti. Vprašanje, do kdaj je imelo Poveljstvo garnizije Maribor sporno stanovanje v dejanski oblasti tako ni pravno odločilno.

Tako je potrebno upoštevati, da je bila dne 25.6.1991 na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (3. odstavek I.točke cit. listine). Po 1. odstavku 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije pa je prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za izvedbo te listine ni vplival trimesečni moratorij. S sklepom Skupščine (Ur.l.RS 5/91-I), s katerim je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija, je bilo le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi, ki se je po preteku treh mesecev nadaljevalo. S sprejemom Skupne deklaracije ni bilo vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991. Po uveljavitvi teh določb (po 25.6.1991) tako poveljstvo garnizije, ki je dotlej upravljalo z vojaškim stanovanjskim fondom, ni bilo več upravičeno izdajati odločb, s katerimi je razpolagalo z vojaškimi stanovanji.

Iz povedanega sledi, da tožena stranka na podlagi odločbe Poveljstva garnizije Maribor z dne 2.9.1991 ni pridobila stanovanjske pravice in zaseda zato sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni (50. čl. ZSR v zvezi z 2. odst. 159. SZ), saj tožena stranka ni zatrjevala, da bi zaradi z omenjeno odločbo dodeljenega stanovanja, izgubila upravičenja do stanovanja, pridobljenega pred osamosvojitvijo Republike Slovenije.

Ker tako niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).