Jedro

Ker tožnica očita toženki kršitev pogodbe, je potrebno presojati odškodninsko odgovornost toženke po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti (239. člen OZ), ki (kot posebna pravila) izključujejo uporabo splošnega pravila 1. odstavka 131. člena OZ.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v celoti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 18.1.2005, opr. št. I 2004/01818, tudi v 1., 3. in 4. točki izreka ter tožbeni zahtevek za plačila 5.748,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (1. točka izreka). Zavrnilo je tudi pobotni ugovor toženke zaradi plačila 1.535,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) ter odločilo, da nosita stranki vsaka svoje stroške pravdnega postopka (3. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitve pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo v 1. točki izreka in samo odloči o zadevi, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da v skladu z 2.2. točko splošnih pogojev leasing pogodbe odgovarja za točnost in pravilnost dokumentov leasingojemalec, torej toženka. Slednja je namreč sama izbrala vozilo in dobavitelja vozila, zato so ji morale biti znane vse bistvene lastnosti predmeta leasinga. Tako se šteje, da odgovarja tudi za predloženo dokumentacijo, ki je sestavni del predmeta leasinga. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno izvedlo dokazni postopek in napačno iskalo vzročno zvezo ter da je prezrlo določila splošnih pogojev leasing pogodbe. Gre namreč za situacijo, ki je pogodbeno urejena in je že vnaprej določeno, kdo sprejema rizike in odgovornost. Nadalje navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da nesporno dokazane trditve, da je vozilo neupravičeno uporabljal M. A. ter da toženka ni plačevala leasing obrokov, niso pravno odločilne. Navedeno namreč kaže na kršitev splošnih pogojev leasing pogodbe, ki zahteva razdrtje pogodbe, posledica tega pa je zahtevek za povračilo škode.

Toženka pa se pritožuje zoper odločitev v 2. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da ji bo tožnica dolžna povrniti njene pravdne stroške, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je pobotni ugovor podala zgolj podredno, če bi sodišče prve stopnje ugodilo tožničinemu zahtevku. Ker pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ni bilo pogojev za obravnavanje pobotnega ugovora. Zato je sodišče prve stopnje zmotno odločilo tudi o pravdnih stroških, saj je očitno, da v pravdi ni uspela le tožnica.

Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 52/07, ki se uporablja v skladu z 2. odstavkom 130. člena ZPP-D - Ur. l. RS, št. 45/08).

Tožničina pritožba utemeljeno opozarja, da temelji vtoževana (odškodninska) obveznost na določilih leasing pogodbe z dne 22.9.2003, sklenjene med pravdnima strankama (priloga A/5), oziroma splošnih pogojev, ki so njen sestavni del (120. člen Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07; v nadaljevanju OZ). Tožnica kot leasingodajalec namreč zahteva od toženke kot leasingojemalke odškodnino na podlagi določil teh splošnih pogojev (17.1. točka splošnih pogojev), ker naj bi jih toženka, s tem, ko naj bi ji predložila ponarejene dokumente glede starosti vozila, ki je bilo predmet pogodbe o leasingu, kršila, kar je (bilo) v skladu s splošnimi pogoji tudi podlaga za enostranski odstop leasingodajalca od pogodbe (16.3. točka splošnih pogojev). V splošnih pogojih leasing pogodbe je namreč določeno, da leasingojemalec (toženka) odgovarja za točnost in pravilnost izročenih dokumentov (2.2 točka splošnih pogojev). Sodišče prve stopnje je zato zmotno presojalo elemente neposlovne odškodninske odgovornosti - protipravnost, škodo, vzročno zvezo in krivdo (1. odstavek 131. člena OZ) ter na podlagi zaključka, da ti niso kumulativno podani, zavrnilo tožbeni zahtevek. Ker tožnica očita toženki kršitev pogodbe, je potrebno presojati odškodninsko odgovornost toženke po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, ki (kot posebna pravila) izključujejo uporabo splošnega pravila 1. odstavka 131. člena OZ, ki določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Temelj poslovne oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti, to je v kršitvi obveznosti, ki bi jo dolžnik moral izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odstavek 239. člena OZ). Namen poslovne odškodninske odgovornosti je v tem, da bo upnik s prejemom odškodnine v enakem položaju, kot bi bil, če bi bila obveznost pravilno izpolnjena. Splošno pravilo o pogodbeni odškodninski odgovornosti je določeno v 2. odstavku 239. člena OZ, ki določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so tako: kršitev pogodbene obveznosti, vzrok za kršitev mora izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo ter škoda, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki (glej Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, 2. knjiga, stran 207-208). Dokazno breme za razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti pa je na dolžniku - toženki (240. člen OZ). Navedenih predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti pa sodišče prve stopnje, zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, ni ugotavljalo, zato je ostalo dejansko stanje v tej zadevi nepopolno ugotovljeno, kar je podlaga za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Tožničina pritožba pa zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati tudi, ali je toženka res zamujala s plačili leasing obrokov ter ali je prenesla uporabo spornega vozila na drugega uporabnika brez tožničinega soglasja. Res je sicer, kar navaja pritožba, da predstavljata ti dve kršitvi, ki jih je tožnica očitala toženki tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, kršitvi splošnih pogojev leasing pogodbe (16. točka splošnih pogojev), zaradi katerih lahko leasingodajalec enostransko odstopi od pogodbe in zahteva odškodnino. Vendar pa je tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje večkrat izrecno navedla, da predstavlja vtoževani znesek odškodnino zaradi manjvrednosti vozila oziroma razliko med vrednostjo vozila po leasing pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, ki temelji na ponarejenih dokumentih, in med pravo vrednostjo vozila, upoštevajoč s strani toženke že plačane obroke leasinga. Tako zatrjevana škoda pa je lahko v vzročni zvezi le z očitano kršitvijo tistih določil splošnih pogojev leasing pogodbe, ki se nanašajo na odgovornost za točnost in pravilnost izročenih dokumentov, ne pa tudi z očitano zamudo plačil obrokov leasinga in nepooblaščeno uporabo vozila s strani tretjega, kot je to pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

V zvezi s pritožbo toženke pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje o njenem pobotnem ugovoru lahko odločilo le v primeru, če bi bil tožbeni zahtevek utemeljen. Ker pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ni bilo pogojev za obravnavanje pobotnega ugovora, zato je njegova zavrnitev preuranjena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nadaljnji napotki sodišču prve stopnje, glede na gornjo obrazložitev, niso potrebni.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.