Jedro

Če so kazniva dejanja zoper čast in dobro ime storjena v zvezi z županovim opravljanjem službe, lahko ta sproži kazenski pregon le z zasebno tožbo.

V zadevi bi moral postopek teči na podlagi zasebne tožbe in ne zahteve državnega tožilca. Ker pa je bila oškodovančeva ovadba oziroma predlog podan v roku, ki je predpisan za zasebno tožbo, je bila podana okoliščina, ki je le začasno preprečevala kazenski pregon. Zato bi moralo sodišče prve stopnje, potem ko obtožnica ni bila zavržena po 2. odstavku 277. člena ZKP, zavreči obtožnico državnega tožilca po 1. točki 1. odstavka 352. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca se ugodi tako, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita in se obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 7.9.2000 zavrže. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku in potrebni izdatki obdolženca bremenijo proračun.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 28.5.2001 je bil obdolženi J.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 2. in 1. odstavku 169. člena v zvezi s 178. členom KZ. Po 50. členu KZ mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 169. člena KZ določilo kazen en mesec zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obdolženega J.B. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolženca oprostili povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec A.P. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odstavka 371. člena v zvezi z 2. točko 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je zatrjevana procesna kršitev podana, ker sta zaradi napačne razlage 2. odstavka 178. člena KZ sodišči prekršili predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ker državni tožilec v obravnavani zadevi ni bil upravičeni tožilec. Ta okoliščina po mnenju vrhovnega državnega tožilca izključuje kazenski pregon, Vrhovnemu sodišču predlaga, da obtožbo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 7.9.2000 na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrne.

Obdolženi J.B., ki mu je bila na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zahteva poslana v odgovor, nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz opisa dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi je razvidno, da je sodišče obdolženca spoznalo za krivega, da je razžalil župana Občine M., S.Ž., v zvezi z opravljanjem njegove službe, dejanje pa je bilo storjeno s tiskom s tem, da je pismo, katerega je dne 4.10.1999 poslal na Urad človekovih pravic, v katerem je navajal nepravilnosti o županu Občine M. pri njegovem delu v zvezi s prenehanjem njegovega delovnega razmerja v Občini M., posredoval v časopisno hišo Dnevnik, ki je v omenjenem časopisu v okviru Naše kronike za naslov članka povzela iz pisma tekst "M. župan je tatič", nato pa je bila vsebina pisma povzeta tudi v časopisu Dnevnik, prav tako v rubriki Naša kronika, v članku z naslovom "Napovedani dve tožbi", kjer je navedeno, da je J.B. župana že obtožil, da "krade, je nepoboljšljiv funkcionar ter da gre na Občini M. za organizirani kriminal".

Po 2. odstavku 178. člena KZ se v primerih, če so dejanja iz členov 169 do 173 tega zakonika storjena proti državnemu organu ali proti uradni ali vojaški osebi v zvezi z opravljanjem njune službe v tem organu, pregon začne na predlog in je upravičeni tožilec državni tožilec. V ostalih primerih se po 1. odstavku 178. člena ZKP za našteta kazniva dejanja pregon začne na zasebno tožbo in je upravičeni tožilec zasebni tožilec.

Pritrditi je vrhovnemu državnemu tožilcu, da sta sodbi nezakoniti, ker sta sodišči prekršili predpise kazenskega postopka v vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ker državni tožilec v obravnavani zadevi ni bil upravičeni tožilec. Po 3. točki 2. odstavka 126. člena KZ je uradna oseba po tem zakoniku tudi oseba, ki opravlja določene uradne dolžnosti na podlagi pooblastil, katera ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi. Glede na pooblastila, našteta v določbah 33. in 34. člena Zakona o lokalni samoupravi, ima župan lastnost uradne osebe. Po 2. odstavku 178. člena KZ se kazenski pregon začne na predlog le, če gre za uradno osebo v državnem organu. Občina je samoupravna lokalna skupnost, zato njene uradne osebe ne uživajo varstva kot uradne osebe v državnem organu. Glede na tako razlago ima vrhovnih državni tožilec prav, da lahko župan, tudi če so kazniva dejanja zoper čast in dobro ime storjena v zvezi z njegovim opravljanjem službe, kazenski pregon sproži le z zasebno tožbo. Zato zahteva utemeljeno trdi, da je sodišče v pravnomočni sodbi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ni pa se mogoče strinjati z vložnikom, da je navedena okoliščina take narave, da izključuje kazenski pregon in da je zato treba obtožbo državnega tožilca po 4. točki 357. člena ZKP zavrniti.

Zakon o kazenskem postopku razlikuje okoliščine, ki začasno preprečujejo kazenski pregon od tistih, ki ga izključujejo. V prvem primeru sodišče obtožnico zavrže, sodišče druge stopnje pred tem še razveljavi prvostopenjsko sodbo. V drugem pa pa po pravnomočnosti obtožnice ustavi postopek, če pa je opravilo glavno obravnavo, obtožbo zavrne.

Za presojo zakonitosti pravnomočne sodbe, izpodbijane z zahtevo za varstvo zakonitosti, je relevantno stanje, ko je o zadevi odločalo višje sodišče. V opisu dejanja je navedeno, da ga je obdolženec storil v mesecu oktobru 1999. Oškodovanec S.Ž. je kazensko ovadbo in predlog za pregon za to dejanje podal 22.12.1999, torej v roku, predpisanem v 3. odstavku 53. člena ZKP.

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da sta obe sodišči o obtožbi odločali v procesnem položaju, ko je postopek tekel brez zahteve upravičenega tožilca. Podana pa je bila okoliščina, ki je začasno preprečevala kazenski pregon, saj je bila oškodovančeva ovadba oziroma predlog podan v roku, ki je predpisan za zasebno tožbo. Zato bi moralo že sodišče prve stopnje, potem ko obtožnica ni bila zavržena po 2. odstavku 277. člena ZKP, zavreči obtožnico državnega tožilca po 1. točki 1. odstavka 352. člena ZKP. Enako bi moralo ravnati tudi sodišče druge stopnje in na podlagi 393. člena ZKP s sklepom razveljaviti prvostopenjsko sodbo ter obtožnico zavreči. Tega pa ni storilo. Zato je Vrhovno sodišče po 1. odstavku 426. člena ZKP in na podlagi 393. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 352. člena ZKP sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 7.9.2000 zavrglo. Glede na tak izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je v skladu s 1. odstavkom 96. člena ZKP tudi odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega J.B. proračun.