Jedro

Tožnik je s tem, da je zapeljal na prednostno cesto v situaciji, ko se je križišču približeval osebni avtomobil, ne da bi se prepričal, da lahko varno prečka križišče, kršil določbo 4. odstavka 50. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.l. SFRJ, št. 50/88 - ZTVCP). S tem je nedvomno v določeni meri prispeval k nastanku škode in v tem obsegu je zavarovanec tožene stranke prost svoje odgovornosti. Zavarovančeva bistveno prevelika hitrost pomeni kršitev 1. odstavka 46. člena ZTVCP. Tako ravnanje voznika pa je v danih okoliščinah, ko na nastalo prometno situacijo tudi ni pravočasno reagiral, znatno prispevalo k nastanku škode.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da znaša odškodninska odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku v prometni nezgodi dne 4.1.1989, 95 %, vendar največ do višine zavarovalne vsote. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je toliko ugodilo, da je ugotovilo njeno odškodninsko odgovornost do 80 %. V ostalem pa je tudi pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Sodbo sodišča druge stopnje sta z revizijo izpodbijali obe pravdni stranki.

Tožeča stranka je uveljavljala vse revizijske razloge iz 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugotovi izključno odgovornost tožene stranke. V obrazložitvi revizije navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ker je izpodbijana sodba v nasprotju z izvedeniškim mnenjem. Zavarovanec tožene stranke je pri vožnji daleč prekoračil dovoljeno hitrost 50 km/h, zaradi vinjenosti pa so bile zmanjšane tudi njegove reakcijske sposobnosti. Zaradi hitre vožnje avtomobilista in neugodnih vremenskih razmer, ki so zmanjševale vidljivost, je tožnik prepozno zagledal avtomobil, da bi lahko reagiral. Izpodbijana sodba bi morala upoštevati objektivno odgovornost voznika motornega vozila.

Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da določi ustrezno stopnjo odgovornosti obeh udeležencev. V obrazložitvi revizije navaja, da pritožbeno sodišče ni ocenilo vseh ugotovljenih dejstev, odločilnih za delež odgovornosti in je zato stopnjo odgovornosti nepravilno odmerilo. Tožnikovo vožnjo, ko je v križišču zapeljal na prednostno cesto, čeprav je drugo vozilo pred križiščem stalo, bi bilo treba oceniti kot predrzno. Tožnik je z načinom vožnje kršil določbi 59. in 65. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. Tožena stranka ne soglaša z ugotovitvijo, da je nastala nevarna situacija zaradi zavarovanca tožene stranke, saj je to ustvaril tožnik. Ravnanje zavarovanca, ki ni pravočasno reagiral, je pritožbeno sodišče prestrogo ocenilo.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki odgovora na revizijo nista vložili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejetih revizijah ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tožeča stranka uveljavlja še revizijski razlog iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi bil podan zato, ker je izpodbijana sodba v nasprotju z izvedeniškim mnenjem.

Zatrjevana kršitev pa po ugotovitvah revizijskega sodišča v sodbi sodišča druge stopnje ni podana.

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je do prometne nesreče prišlo v križišču med prednostno in neprednostno cesto. Tožnik je s kolesom mimo znaka "stop" zapeljal na prednostno cesto. Po prednostni cesti je s preveliko hitrostjo 86 km/h (ob dovoljeni hitrosti 60 km/h) pripeljal z avtomobilom zavarovanec tožene stranke, ki na nepravilno vključevanje tožnika v promet ni pravočasno reagiral, saj je z reakcijo zamudil za 1,23 sekunde. Do trčenja ne bi prišlo, če bi vozil avtomobilist manj kot 67,75 km/h. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je sodišče druge stopnje ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin prometne nesreče pravilno ugotovilo odgovornost tožene stranke v višini 80 %. Pri tem je pravilno upoštevalo, da zavarovanec tožene stranke kot imetnik nevarne stvari objektivno odgovarja za tožniku nastalo škodo. Po 2. odstavku 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR bi bil prost odgovornosti, če bi dokazal, da je prišlo do nezgode izključno zaradi tožnikovega ravnanja, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti. Take okoliščine pa v postopku niso bile ugotovljene. Tožnik je s tem, da je zapeljal na prednostno cesto v situaciji, ko se je križišču približeval osebni avtomobil, ne da bi se prepričal, da lahko varno prečka križišče, kršil določbo 4. odstavka 50. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur.l. SFRJ, št. 50/88 - ZTVCP). S tem je nedvomno v določeni meri prispeval k nastanku škode in v tem obsegu je zavarovanec tožene stranke prost svoje odgovornosti. Tožnikov delež bi bil večji, kot ga je ugotovilo sodišče druge stopnje, le v primeru, če zavarovanec tožene stranke ne bi vozil na način, ki je onemogočal, da bi lahko nesrečo preprečil. Zavarovančeva bistveno prevelika hitrost pomeni kršitev 1. odstavka 46. člena ZTVCP. Tako ravnanje voznika pa je v danih okoliščinah, ko na nastalo prometno situacijo tudi ni pravočasno reagiral, znatno prispevalo k nastanku škode. Sodišče druge stopnje je pri ugotovitvi deleža odgovornosti pravilno uporabilo določbo 3. odstavka 177. člena ZOR.

Tožeča stranka v reviziji neutemeljeno omenja, da bi lahko vozil avtomobilist le s hitrostjo 50 km/h, za kar v ugotovitvah sodišč ni opore. Tudi njeno sklicevanje na razlago objektivne odgovornosti v neki drugi odločitvi vrhovnega sodišča ne more imeti uspeha, saj se ta nanaša na drugačno dejansko in pravno situacijo. Tožena stranka v reviziji ni navedla nobenih takih ugovorov, zaradi katerih bi revizijsko sodišče dvomilo v pravilnost odločitve sodišča druge stopnje. Okoliščina, da je tožnik zapeljal v križišče mimo drugega stoječega avtomobila, je bila na prvi stopnji ugotovljena in sodišče druge stopnje je dejanskim ugotovitvam prve stopnje pritrdilo. Tako tožnikovo ravnanje pa ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin nezgode na more privesti do manjšega deleža odgovornosti tožene stranke.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki sta ga uveljavljali obe pravdni stranki, tako ni podan.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo obe reviziji kot neutemeljeni (393. člen ZPP).