Jedro

Prav neprimerna reakcija/prehitevanje na neprimernem mestu je po s pritožbo neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje vzrok za naletno trčenje, zato se tudi tožnik ne more sklicevati na to, da za nesrečo ni odgovoren niti da je za nesrečo odgovoren manj (tj. v manjšem obsegu) kot zavarovanec tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. točki izreka spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 1.150,00 EUR. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo plačilo 150,33 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče nepravilno porazdelilo odgovornost za nastalo škodo v enakih deležih med udeleženca nesreče. Po njegovem mnenju je do nesreče prišlo izključno zaradi nepravilnega manevriranja zavarovanca tožene stranke, ki je želel zaviti čez polno črto na bencinsko črpalko in je v ta namen ustavil svoj avtomobil na cestišču. Oče tožnika, ki je vozil tožnikov avtomobil, ni mogel pričakovati takšnega ravnanja in se nesreči ni mogel izogniti, čeprav je vozil počasneje od predpisane omejitve in čeprav je reagiral takoj, ko je opazil ravnanje zavarovanca tožene stranke. Trdi, da bi moralo sodišče upoštevati tudi dejstvo, da je bil zavarovanec tožene stranke vinjen. Po mnenju tožnika je sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov predlog za postavitev drugega izvedenca za raziskave prometnih nesreč. Glede višine nastale škode navaja, da je izvedenec cenilec avtomobilske stroke napačno ocenil vrednost vozila v času prometne nesreče (saj ni pravilno upošteval, da gre za redko in na slovenskem trgu cenjeno vozilo) ter da je vrednost rešenih delov nižja (saj jih ne bi bilo moč prodati na slovenskem trgu). Pritožuje se tudi glede stroškov postopka, saj naj bi v postopku uspel le v 36 % in mora tako celo sam vrniti stroške toženi stranke. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, ki je zavrnilo tožnikov dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca. Vse, kar pritožnik očita, je namreč postavljeni izvedenec dopolnil v pisni dopolnitvi ter ob zaslišanju, pri tem pa je odgovoril tudi na vse tožnikove očitke in domnevne pomanjkljivosti. Tožnikovo nestrinjanje s posameznimi zaključki izvedenca pa ne more predstavljati razloga za postavitev novega izvedenca.(1) Pritožnik napačno razume izvedenčeve navedbe glede zavijanja prek polne črte, saj je ta izpovedoval glede dejanskih vprašanj (da je zavijanje na tem mestu kljub prepovedi dejansko izvedljivo ter da je glede na lokacijo obvoznice možno pričakovati nenadne dogodke), pravna vprašanja (ali je zavijanje prek polne črte vzrok za nesrečo in ali bi oče tožnika kot voznik moral pričakovati nepredvidene dogodke na konkretnem delu ceste) pa je presojalo sodišče. Mnenje, kot ga je podal izvedenec, je popolno in strokovno ter je skupaj z ostalimi dokazi povsem omogočalo sodišču, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da oče tožnika ni zaviral, da ni spremljal dogajanja na cesti, da ni spoštoval varnostne razdalje ter da se je odločil, da bo vozilo pred sabo obvozil na neprimernem mestu (čez polno črto, pri čemer je promet takrat potekal tudi po nasprotnem voznem pasu). Teh ugotovitev pritožnik ne izpodbija (navaja le, da je oče tožnika vozil z dovoljeno hitrostjo in da je ustrezno reagiral). Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe očeta tožnika ter izvedenskega mnenja presodilo, da je imel oče tožnika možnost, da bi nesrečo preprečil, saj je obnašanje zavarovanca tožene stranke pravočasno opazil in bi lahko temu primerno prilagodil svojo vožnjo, česar ni storil. Prav neprimerna reakcija/prehitevanje na neprimernem mestu je po s pritožbo neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje vzrok za naletno trčenje, zato se tudi tožnik ne more sklicevati na to, da za nesrečo ni odgovoren niti da je za nesrečo odgovoren manj (tj. v manjšem obsegu) kot zavarovanec tožene stranke. Upoštevajoč povzete ugotovitve je porazdelitev soodgovornosti med udeleženca 50 % / 50 % pravilna tudi v materialnopravnem pogledu.

7. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni presojalo psihofizičnih sposobnosti zavarovanca tožene stranke, saj iz ugotovitev izvedenca izhaja, da je bilo za prometno nesrečo ključni vzrok prav ravnanje tožnikovega očeta. Povsem irelevantno je zato, ali je zavarovanec tožene stranke manevriral po cesti, kot se izraža pritožnik, vinjen ali trezen – med njegovo alkoholiziranostjo in škodnim dogodkom namreč ni pravno upoštevne vzročne zveze(2), je pa njegovo ravnanje prispevalo k nastanku škodnega dogodka (če se ne bi tam ustavil in skušal nepravilno zaviti, bi do nesreče ne prišlo), kar je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo z njegovo soodgovornostjo v višini 50 %.

8. Pritožnikove navedbe glede višine odškodnine predstavljajo vsebinsko ponovitev navedb iz 4. pripravljalne vloge z dne 13. 3. 2015. To je sodišče prve stopnje posredovalo cenilcu avtomobilske stroke, ki je nanjo argumentirano odgovoril, tožnik pa na to ni imel pripomb. Zgolj s ponavljanjem svojih trditev pritožnik ne more uspeti, pritožbeno sodišče pa sicer sprejema vse razloge, ki jih je za utemeljitev višine odškodnine navedlo sodišče prve stopnje, kot logične, prepričljive in pravilne.

9. Pač pa pritožnik utemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče sodi, da je glede na vse okoliščine primera, kot izhajajo iz razlogov izpodbijane sodbe, pravično, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 154. člena ZPP), kar je tudi vodilno načelo pri deljenem uspehu v pravdi. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožniku sledilo in prvostopenjsko sodbo glede odločitve o stroških (III. točka izreka) v skladu s 3. točko 365. člena ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

10. V preostalem je pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato jo je v preostalem zavrnilo in sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

11. Pritožbeni uspeh tožnika je sorazmerno majhen, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Razlogi za postavitev novega izvedenca so našteti v 254. členu ZPP. Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 159/2012 z dne 25. 9. 2014. Op. št. (2): Ob ugotovljenem protipravnem ravnanju tožnikovega očeta zavarovancu tožene stranke več kot 50 % soodgovornosti niti ne bi bilo mogoče pripisati.