Jedro

Obsojenec je torej s svojim neprihodom na narok za preklic pogojne obsodbe sodišču prve stopnje povsem onemogočil, da bi lahko ugotovilo razloge za njegova ravnanja. Če se obsojenec, čeprav je bil pravilno povabljen na zaslišanje ne odzove povabilu, ga ni dopustno privesti. Zasliši se ga samo, če je dosegljiv, torej če se sam prostovoljno udeleži naroka. Če obsojenec ne pride na narok, se šteje, da se je odrekel pravici odgovoriti na predlog za preklic pogojne obsodbe. To velja tudi glede obvestila o seji senata, na kateri se odloča o predlogu za preklic pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo vsebini obvestila oškodovanke M.M., s katerim je 23. 5. 2016 obvestila sodišče, da obsojenec ne izpolnjuje sodno določene dolžnosti omogočati stike z otrokom.

Izrek

I. Pritožbi obsojenca I.K. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 210,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po določbi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) razsodilo, da se obsojenemu I.K. prekliče pogojna obsodba Okrajnega sodišča v Mariboru III K 53337/2014 z dne 2. 11. 2015 in se mu določena kazen osem mesecev zapora izreče. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v višini 65,00 EUR.

2. Proti taki sodbi sta se pritožila: - obsojenec sam smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in - zagovornik obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj je obsojencu potrebno izrečeno pogojno obsodbo preklicati. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obsojenca in njegovega zagovornika pa še dodaja:

5. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinjata. Prepričati skušata, da otrokova mati M.M. neutemeljeno očita obsojencu, da ji iz maščevanja onemogoča njene stike z otrokom, saj je resnica v tem, da otrok M.K. sam zavrača stike z materjo zaradi njenega partnerja A.K., saj oba ogrožata psihofizični razvoj otroka. Zaradi takega ravnanja otrokove matere je Center za socialno delo tudi izdal sklep, da bo izvedenka T.P.J. ugotovila, ali mati otrokoma, ki sta pri njej, T.K. in V.K., nudi pogoje za normalen psihični in fizični razvoj. Pritožnika pritožbenemu sodišču tudi predlagata, da se zaslišijo pristojni na centru za socialno delo ter v Družinskem centru M. 6. S takimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati. Obsojeni I.K. je v svojih izvajanjih v pritožbi do svojega ravnanja povsem nekritičen, saj spregleda, da je bil s sodbo III K 53337/2014 z dne 2. 11. 2015 spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe iz prvega odstavka 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ko je v času od 4. 5. 2014 do 8. 4. 2015 v Mariboru odvzel osebo roditelju (M.M.), ko so bili njuni otroci T., V. ter M.K. zaupani v izključno varstvo, vzgojo in oskrbo materi tako, da se ni držal dogovora o stikih z otroki po sodni poravnavi Okrožnega sodišča v Mariboru IV P 825/2012 z dne 7. 4. 2014, pri čemer je v besedi strank povedal, da je dejanja storil zavestno. Spregleda še, da mu je sodišče prve stopnje v sodbi III K 533337/2014 po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 in tretjem odstavku 190. člena KZ-1 izreklo še poseben pogoj, da bo določena enotna kazen izrečena tudi, če obsojenec v prihodnje ne bo omogočil izvrševanja vsakokratne odločbe pristojnih organov glede stikov z vsemi otroki.

- Ko pa je bil njun skupni otrok M.K. dodeljen v vzgojo in oskrbo obsojencu, pa je z dejanji nadaljeval na isti način kot prej, da se ni držal dogovora in je materi otroka onemogočal stik s sinom. Iz zapisnika o naroku v postopku za preklic pogojne obsodbe izhaja, da je obsojenec na prvi narok izostal ne da bi sodišču sporočil razloge, za drugi narok pa se je opravičil, ker je na morju, vendar dokazil o tem sodišču ni posredoval. Oškodovanka M.M. je na naroku sodišču pokazala SMS sporočilo obsojenca, iz katerega izhaja, da je dejanje storil iz maščevalnosti.

- Obsojenec je torej s svojim neprihodom na narok za preklic pogojne obsodbe sodišču prve stopnje povsem onemogočil, da bi lahko ugotovilo razloge za njegova ravnanja. Če se obsojenec, čeprav je bil pravilno povabljen na zaslišanje ne odzove povabilu, ga ni dopustno privesti. Zasliši se ga samo, če je dosegljiv, torej če se sam prostovoljno udeleži naroka. Če obsojenec ne pride na narok, se šteje, da se je odrekel pravici odgovoriti na predlog za preklic pogojne obsodbe. To velja tudi glede obvestila o seji senata, na kateri se odloča o predlogu za preklic pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo vsebini obvestila oškodovanke M.M., s katerim je 23. 5. 2016 obvestila sodišče, da obsojenec ne izpolnjuje sodno določene dolžnosti omogočati stike z otrokom M.K., kot je sodišče prve stopnje obširno opisalo v točki 2 izpodbijane sodbe in s čimer se pritožbeno sodišče povsem strinja. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da Center za socialno delo s sklepom 12030-36/2015 z dne 29. 6. 2016, na katerega se sklicuje pritožnik, izvedenki T.P.J. ni naročil le, da izdela mnenje samo o zmožnosti M.M. o tem, ali še naprej zmore prevzemati popolno skrb za mladoletnega V.K., ampak tudi o tem, ali oče I.K. zagotavlja pogoje za normalni psihični in fizični razvoj mladoletnika M.K. ter tudi kakšna oblika namestitve bi bila najprimernejša za M., v primeru da oče ne bi več zmogel prevzemati ustrezne skrbi zanj ter še o tem, kakšna oblika in pogostost stikov bi bila najprimernejša za M. in s katerimi družinskimi člani. Glede na takšne pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče povsem strinja, ni potrebno zasliševati še pristojnih iz Centra za socialno delo v in Družinskega centra M. 7. Po obrazloženem se pokaže, da sta pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zoper pravilnost in popolnost dejanskega stanja, povsem neutemeljeni.

8. Iz navedenih razlogov, in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah obsojenca in njegovega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica pritožbenega neuspeha ter temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa v znesku 210,00 EUR je bila odmerjena v skladu s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) po tar. št. 7112 (znesek takse 140,00 EUR) in 7122 (zavrnitev pritožbe - količnik 1,5) Taksne tarife in premoženjskimi razmerami obsojenca.