Jedro

Nova pravda se ne more začeti, če med istima strankama že teče pravda o istem zahtevku. Tak je konkretni primer, ko tožnika zoper toženca v dveh pravdnih postopkih uveljavljata identičen zahtevek za izročitev stvari v posest in prepoved uporabe stvari. Dejanska podlaga zahtevka je v obeh zadevah varstvo lastninske pravice in zaščita lastnika pred vznemirjanjem.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdila sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 9.2.2015

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo in stroške tožene stranke v višini 1.018,21 EUR naložilo v plačilo tožeči stranki.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338 čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je ta zadeva povsem samostojna in litispendenca ne obstaja. Tožnika sodno varstvo zahtevata, ker je imel toženec kot fizična oseba brez pravne podlage v uporabi in posesti njune nepremičnine. Obravnavani zahtevek je torej vložen zoper toženca kot fizično osebo zaradi nezakonite uporabe in posesti nepremičnine. Zadeva P 558/2009, ki se obravnava na Okrožnem sodišču v Novem mestu, pa ima drugo dejansko in pravno podlago. Tožba je bila vložena zoper družbi P. d.o.o. in B. d.o.o., ki sta bili najemnici zadevnih nepremičnin in sicer gre za kondikcijski zahtevek po prenehanju pogodbenega razmerja. Najemnici sta po prenehanju najema nepremičnino uporabljali brez podlage in je nista hoteli izročiti tožeči stranki. Ker gre v dveh pravdnih postopkih za različni dejanski in pravni podlagi, litispendence ni. Če sta družbi P. d.o.o., in B. d.o.o., izbrisani iz registra in se pravdni postopek nadaljuje zoper družbenike, morajo družbeniki prevzeti pravno razmerje po vsebini takšno kot je. To je treba upoštevati tudi pri odločitvi o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Primerjava tožbenega predloga, postavljenega v pripravljalni vlogi P 558/2009 z dne 1.11.2011, s tožbenim predlogom iz obravnavne zadeve pokaže, da gre za uveljavljanje enakega zahtevka. Stranki sta v obeh zadevah isti – tožnika A. A.. in B. B., toženec C. C. V obeh zadevah tožnika kot lastnika: – uveljavljata izročitev nepremičnin parc. št. 4010/123 in 4010/163, obe k. o. X, v posest prosto vseh oseb in toženčevih stvari; – tožencu P. K. prepovedujeta uporabo parc. št. 4010/123 in 4010/163, obe k. o. X. Dejstvo, da je v zadevi P 558/2009 enak zahtevek uperjen tudi zoper solidarnega dolžnika Ž. T. (pravne naslednike), ni pravno pomembno, ker vsak od dolžnikov solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost in lahko upnik zahteva izpolnitev od kogar hoče; vse dotlej, dokler obveznost ni izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so ostali dolžniki prosti (prvi odstavek 395. čl. Obligacijskega zakonika). V obeh zadevah tožnika posest in prepoved uporabe uveljavljata kot lastnika, zato gre v obeh zadevah za varstvo lastninske pravice (92. čl. Stvarnopravnega zakonika; v nadaljevanju SPZ) in zaščitno lastnika pred vznemirjanjem (99. čl. SPZ). Edina razlika je v tem, da bo pri odločanju v zadevi P 558/2009 treba uporabiti tudi 604. čl. Obligacijskega zakonika, ki od najemnika po prenehanju najema zahteva vrnitev nepoškodovane stvari in določa kraj vrnitve. Gre za modalitete, ki ne spreminjajo niti dejanske niti pravne podlage zahtevka.

5. Gre torej za identičnost tožbenega predloga in istovetnost spornega predmeta oz. tožbenega temelja (varstvo lastninske pravice na parc. št. 4010/123 in 4010/163, obe k. o. X). Razlika med zahtevkoma je zgolj v tem, da imata tožnika v zadevi P 558/2009 možnost uveljaviti dodatne zahteve v zvezi s krajem vrnitve in stanjem stvari. Nobenih razlogov za to, da se v dveh pravdah odloča o izročitvi nepremičnin parc. št. 4010/123 in 4010/163, obe k. o. X, in prepovedi bodoče toženčeve uporabe, torej ni.

6. Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je uspeh strank v postopku merilo za odločitev o stroških postopka. Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, mora tožencu povrniti stroške postopka.

7. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena.

O pritožbi zoper sklep z dne 2.3.2015

8. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožeča stranka tožencu dolžna povrniti tudi 40,62 EUR pravdnih stroškov.

9. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. ZPP predvidene pritožbene razloge. Navaja, da so stroški priglašeni z vlogo z dne 16.2.2015, to je po zaključku glavne obravnave. Meni, da jih sodišče ne bi smelo priznati, ker se stroški lahko priglasijo le do zaključka postopka na prvi stopnji.

10. Pritožba ni utemeljena.

11. Sklep o zavrženju tožbe z dne 9.2.2015 je bil izdan izven glavne obravnave - po zaključku dne 5.12.2014 izvedenega naroka, na katerem je bilo odločeno, da se glavna obravnava preloži za nedoločen čas. Sklep o zavrženju tožbe z dne 9.2.2015 je bil toženi stranki vročen dne 12.2.2015, dne 17.2.2015 pa je tožena stranka priglasila materialne stroške, ki pred tem še niso bili priglašeni.

12. Stroški, ki jih je tožena stranka priglasila po tem, ko je bila seznanjena z zaključkom postopka, so bili priglašeni pravočasno. S sedmim odstavkom 163. čl. ZPP je namreč določeno, da v primeru, ko se postopek zaključi izven glavne obravnave, pravdni stranki povrnitev pravdnih stroškov lahko zahtevata v roku 15. dni od dne, ko sta z zaključkom postopka seznanjeni.

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena.