Jedro

Tožnica v pritožbi utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da naj bi tožena stranka v času tožničine odsotnosti po 21. 7. 2014 drugim delavcem, ki so delali na enakih delovnih mestih kot ona, spremenila pogodbe o zaposlitvi oziroma, ponudila nove in s tem načrtno dosegla, da je tožnica ostala edina zaposlena na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec za izterjavo, kar je imelo za posledico odpoved njene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno preverjalo, ali je tožena stranka dejansko spremenila organizacijo, ni pa odgovorilo na tožničine navedbe, da je bilo to storjeno z namenom, da se ravno tožnici odpove pogodba o zaposlitvi. Tožničina odsotnost ne more biti utemeljena okoliščina za različno obravnavo delavcev. Sodišče res ne preverja smotrnosti poslovnih odločitev delodajalca, ki jih ta navaja kot razlog odpovedi, je pa v primeru delavčevih trditev o šikanozni odpovedi, kot jih podaja tudi tožnica, dolžno preveriti utemeljenost takšnih trditev, bistvo katerih je, da je tožena stranka z reorganizacijo načrtno ustvarila razmere za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 31. 12. 2015 ter reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek. Odločilo je še, da tožnica krije sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnice in to odločitev neustrezno obrazložilo. Glede predložitve listin, s katerimi razpolaga le tožena stranka, tj. glede seznama zaposlenih z navedbo delovnih mest in njihovimi spremembami v različnih časovnih obdobjih, sodišče ni ravnalo v skladu z 227. členom ZPP. Ker do navedb v zvezi s tem ni zavzelo stališča, je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem prič A.A. in B.B. je v nasprotju z vsebino dokaznega predloga, saj je tožnica zaslišanje navedenih prič predlagala tudi zato, da bi izpovedala o tem, kdaj (in ne le kaj) je tožničin mož navedenima pričama povedal glede okoliščin in vsebine sestanka z dne 24. 11. 2014. Napačna je tudi zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje C.C., ki bi lahko potrdila, da sta bila na omenjenem sestanku le tožničin mož in predsednik uprave tožene stranke, ne pa tudi D.D., kot je zmotno ugotovilo sodišče. Sodišče je izvedlo vse dokaze na predlog tožene stranke in le del dokazov tožnice, čeprav je tožnica z njimi (predvsem z zaslišanjem prič E.E., F.F. in G.G.) poskušala dokazati nasprotno kot tožena stranka. Napačna je obrazložitev sodišča, da izvedba predlaganih, vendar zavrnjenih dokazov ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje, saj sodišče pred izvedbo dokaza ne more vedeti, kakšen bo rezultat dokazovanja. Iz razlogov sodbe ni razbrati ustrezne dokazne ocene izvedenih dokazov, saj ni razvidno, zakaj sodišče nekaterim pričam in strankam verjame, drugim pa ne. Zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predvsem se sodišče ni opredelilo do navedb tožnice glede neenakopravne obravnave in v zvezi s tem glede načrtnega ustvarjanja razmer, ki so privedle to tega, da je ostala tožnica edina zaposlena na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec za izterjave in je bila ravno njej odpovedana pogodba o zaposlitvi. Iz izvedenih dokazov, zlasti seznama zaposlenih na področju upravljanja s terjatvami, izhaja, da je tožena stranka 1. 9. 2015 spremenila pogodbe o zaposlitvi nekaterim zaposlenim, med drugim tudi H.H. in I.I., ki sta bila dotlej zaposlena na istem delovnem mestu kot tožnica, tožnici pa ne, tako da je ostala edina zaposlena na tem delovnem mestu. Sodišče je zmotno ugotovilo dejstva glede vsebine sestanka med tožničinim možem in predsednikom uprave tožene stranke, saj je nekritično in s tem v nasprotju z 8. členom ZPP sledilo izpovedi predsednika uprave. Neprepričljive in nejasne so izpovedi prič J.J., K.K., L.L. in M.M. glede tega, kdo naj bi sprejel odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Nedosledne so izjave zakonitih zastopnikov tožene stranke in prič na vodilnih delovnih mestih glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi reorganizacije. Iz listinskih dokazov in izpovedi M.M. izhaja, da organizacijska enota, v kateri je bila zaposlena tožnica, ni bila del načrtovane reorganizacije. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev tožničine pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici 31. 12. 2015. Presodilo je, da je podan utemeljen odpovedni razlog zaradi spremembe organizacije in optimizacije delovnega procesa, ter da odpoved ni posledica diskriminatorne obravnave tožnice zaradi njene daljše odsotnosti ali zaradi spora med toženo stranko in tožničinim možem. Tožnica je bila sicer pri toženi stranki v delovnem razmerju od 1. 7. 2003, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2014 za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec za izterjavo, s tem da je bila od 21. 7. 2014 neprekinjeno odsotna z dela zaradi zaradi bolniškega staleža, porodniškega dopusta ter dopusta za nego in varstvo otroka.

7. Izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti. Ne drži, da iz izpodbijane sodbe niso razvidni razlogi, zakaj sodišče prve stopnje nekaterim pričam verjame, drugim pa ne. S tem v zvezi ni podana kršitev 8. člena ZPP, obrazložitev sodbe v zvezi s tem pa tudi ni pomanjkljiva do te mere, da bi šlo za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič A.A., B.B. in C.C., ki naj bi izpovedale o tem, kaj so jim tretje osebe povedale o sestanku med tožničinim možem in predsednikom uprave tožene stranke. O relevantnih okoliščinah v zvezi s tem sestankom bi lahko izpovedale in tudi so izpovedale le osebe, ki so bile na sestanku prisotne. Zaslišanje navedenih (zgolj posrednih) prič tako po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni bilo potrebno, zato zaradi zavrnitve teh predlaganih zaslišanj ni bila storjena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Bila pa je ta postopkovna kršitev storjena v zvezi z dokaznim predlogom tožnice za predložitev poimenskega seznama zaposlenih pri toženi stranki z nazivom delovnega mesta samostojni strokovni sodelavec za izterjavo, strokovni sodelavec za izterjavo in specialist - na presečne datume 1. 1. 2013, 1. 1. 2014, 1. 1. 2015, 1. 7. 2015 in 1. 1. 2016. Tožnica je navedla, da bi s tem dokazovala, da jo je tožena stranka obravnavala manj ugodno, da je ravnala načrtno, z namenom odpovedati ji pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje navedenemu dokaznemu predlogu, predlaganemu za dokazovanje relevantnih dejstev, ni sledilo. Pavšalno ga je zavrnilo kot nepotrebnega za ugotavljanje odločilnih dejstev, ne da bi za takšno odločitev navedlo konkretne razloge. Prav tako pritožba utemeljeno opozarja na napačno zavrnitev zaslišanj prič N.N., E.E., F.F., G.G., O.O., P.P., R.R. in I.I. Te priče niso bile predlagane le v zvezi z vprašanjem obstoja reorganizacije pri toženi stranki, ampak tudi glede vprašanja, ali je tožena stranka z reorganizacijo poslovanja načrtno ustvarila razmere za odpoved pogodbe o zaposlitvi ravno tožnici. Do tega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

10. Tožnica torej v pritožbi utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da naj bi tožena stranka v času tožničine odsotnosti po 21. 7. 2014 drugim delavcem, ki so delali na enakih delovnih mestih kot ona, spremenila pogodbe o zaposlitvi oziroma ponudila nove in s tem načrtno dosegla, da je tožnica ostala edina zaposlena na delovnem mestu samostojni strokovni sodelavec za izterjavo, kar je imelo za posledico odpoved njene pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno preverjalo, ali je tožena stranka dejansko spremenila organizacijo, ni pa odgovorilo na tožničine navedbe, da je bilo to storjeno z namenom, da se ravno tožnici odpove pogodba o zaposlitvi. Tožničina odsotnost ne more biti utemeljena okoliščina za različno obravnavo delavcev. Sodišče resda ne preverja smotrnosti poslovnih odločitev delodajalca, ki jih ta navaja kot razlog odpovedi, je pa v primeru delavčevih trditev o šikanozni odpovedi, kot jih podaja tudi tožnica, dolžno preveriti utemeljenost takšnih trditev, bistvo katerih je, da je tožena stranka z reorganizacijo načrtno ustvarila razmere za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti postopkovne kršitve, predvsem pa, upoštevaje gornja stališča in napotila, preveriti, ali je bil poslovni razlog izpodbijane odpovedi dejanski in ne le navidezni, da bi tožena stranka prikrila nedopusten razlog odpovedi.

12. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku upošteva tudi posebno okoliščino, ki ji sodišče prve stopnje ni dalo zadostnega poudarka, je pa bistvena za pravilno uporabo materialnega prava, in sicer da tožnica ni nikoli dejansko začela opravljati dela po zadnji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Ključno vprašanje za presojo utemeljenosti odpovednega razloga je ravno v tem, ali je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). V zvezi s tem je relevantno, kakšno bi bilo tožničino delo po zadnji pogodbi o zaposlitvi, če ne bi bila odsotna oziroma v čem se je kazalo prenehanje potrebe po tem delu. Sodišče prve stopnje se je torej osredotočilo le na vsebino tožničinega dela iz časa pred sklenitvijo zadnje pogodbe o zaposlitvi, ko je bila še na delu. To bi lahko bilo upoštevno le v primeru, da bi bilo to delo po vsebini enako delu, ki bi ga tožnica opravljala po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.