Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo, da je sicer bila pogodba sestavljena kot taka, da je rok izpolnitev bistvena sestavina pogodbe. V tem primeru pa je tožena stranka sama ravnala v skladu z določbo 105. člena OZ, ko je tožeči stranki dala dodaten rok za izpolnitev obveznosti. Bila pa je upravičena do odstopa od pogodbe v skladu s tretjim odstavkom 105. člena OZ, saj dolžnik svoje obveznosti plačila drugega obroka kupnine ni izpolnil niti v dodatnem roku.

Ne glede na samo določilo o fiksnosti pogodbe in ravnanju tožene stranke z dodatnim rokom za izpolnitev tožnice pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imela tožena stranka drugo(e) pravno podlago(e) za odstop od pogodbe. Dejansko stanje (ki ga je glede težav s pridobivanje gradbenega dovoljenja in sredstev za kupnino navajala tudi pritožnica sama), je takšno, da je imela tožeča stranka težave s pridobivanjem denarnih sredstev za kupnino in da je bil odstop od pogodbe tožene stranke upravičen tudi v skladu s 106. členom OZ, ki določa, da upnik lahko odstopi od pogodbe, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da obveznosti ne bo izpolnil niti v dodatnem roku in v skladu s 107. členom OZ, če je pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe. Tudi določba 108. člena OZ določa, da kadar v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, lahko druga stranka v primernem roku odstopi od pogodbe glede vseh bodočih obveznosti, če je iz danih okoliščin očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka toženi stranki v višini 839,97 EUR v roku petnajst dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva prejetja sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna v roku petnajst dni od prejema sodbe plačati 39.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2017 do plačila (I. točka izreka sodbe) ter odločilo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki v roku petnajst dni plačati pravdne stroške v višini 1.532,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka, ki je predlagala, da ji pritožbeno sodišče ugodi ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožeči stranki naloži, da ji plača pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi ugotovilo naslednje dejansko stanje: - da sta pravdni stranki dne 12. 5. 2017 sklenili prodajno pogodbo (priloga spisa A2, v nadaljevanju Pogodba), v njej tožena stranka nastopa kot prodajalec in tožeča kot kupec. Predmet prodaje je bila nepremičnina, dogovorjena kupnina je bila v višini 265.000,00 EUR, plus 22 % DDV; - v točki 2.6 Pogodbe je bilo dogovorjeno, da bo kupec plačal kupnino na naslednji način: po podpisu pogodbe najkasneje do 19. 5.2017 prvi obrok kupnine, ki predstavlja aro v znesku med 19.875,00 EUR, drugi obrok po vštetju prvega obroka v znesku neto 100.000,00 EUR najkasneje do 30. 10. 2017 in tretji obrok kupnine po vštetju prvega obroka v znesku 145.125,00 EUR do najkasneje 31. 5. 2018; - v Pogodbi je bilo v točki 2.8 določeno, da je rok plačila kupnine bistvena sestavina te pogodbe. Pogodbeni stranki sta seznanjeni in soglašata, da bo ta pogodba razvezana po samem zakonu, če kupec ne bo plačal celotne kupnine v pogodbenem roku; - med pravdnima stranka je tudi nesporno, da je tožeča stranka plačala le prvi obrok kupnine, ki predstavlja aro v znesku 19.875,00 EUR, drugega obroka pa ni plačala; - tožena stranka je od Pogodbe zaradi tožničine zamude odstopila (12. 3. 2018 je bila tožnica seznanjena z odstopom).

6. Pritožnica zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka navaja, da je tožena stranka samovoljno odstopila od pogodbe, saj za odstop niso bili izpolnjeni pogoji in zato zahteva plačilo dvojne are na podlagi določil Obligacijskega zakonika (OZ) in sicer 64. in 65. člena. Med strankama je torej spor o tem, ali je tožena stranka samovoljno odstopila od pogodbe, ali pa so ji pogodbena določila to omogočala.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka imela pravico do odstopa do pogodbe, saj sta stranki navedli, da je fiksnost pogodbe, torej plačilo kupnine v skladu z določenim rokom obvezna sestavina pogodbe. Sicer je tožena stranka s svojim postopanjem kasneje to določilo spremenila tako, da je glede neplačila drugega obroka toženi stranki dala dodatni rok, vendar pa je potem, ko tožeča stranka svoje obveznosti ni izpolnila niti po dodatnem roku, odstopila od pogodbe.

8. Tožeča stranka navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna zato, ker je v pogodbi navedeno, da bo pogodba razvezana po samem zakonu, če kupec ne bo plačal celotne kupnine v dogovorjenem roku. Tožeča stranka torej navaja, da je bil rok, ki je bil fiksen, določen le za celotno kupnino in sicer vključno tretji obrok. Meni, da je bila bistvena sestavina pogodbe rok plačila celotne kupnine, ne pa posameznih obrokov oziroma delnih izpolnitev vmesnih dejanj, kot to predstavlja plačilo drugega obroka.

9. Pritožnica napačno razlaga pogodbena določila. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno razlagalo, da je sicer bila pogodba sestavljena kot taka, da je rok izpolnitev bistvena sestavina pogodbe. V tem primeru pa je tožena stranka sama ravnala v skladu z določbo 105. člena OZ, ko je tožeči stranki dala dodaten rok za izpolnitev obveznosti. Bila pa je upravičena do odstopa od pogodbe v skladu s tretjim odstavkom 105. člena OZ, saj dolžnik svoje obveznosti plačila drugega obroka kupnine ni izpolnil niti v dodatnem roku.

10. Ne glede na samo določilo o fiksnosti pogodbe in ravnanju tožene stranke z dodatnim rokom za izpolnitev tožnice pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imela tožena stranka drugo(e) pravno podlago(e) za odstop od pogodbe. Dejansko stanje (ki ga je glede težav s pridobivanje gradbenega dovoljenja in sredstev za kupnino navajala tudi pritožnica sama), je takšno, da je imela tožeča stranka težave s pridobivanjem denarnih sredstev za kupnino in da je bil odstop od pogodbe tožene stranke upravičen tudi v skladu s 106. členom OZ, ki določa, da upnik lahko odstopi od pogodbe, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da obveznosti ne bo izpolnil niti v dodatnem roku in v skladu s 107. členom OZ, če je pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe. Tudi določba 108. člena OZ določa, da kadar v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, lahko druga stranka v primernem roku odstopi od pogodbe glede vseh bodočih obveznosti, če je iz danih okoliščin očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene.

11. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje njene zmožnosti plačevanja zapadlih obrokov in s tem upravičenja tožene stranke od odstopa od pogodbe. Pri tem navaja, da je sicer imela težave s financiranjem kupnine, vendar pa ga je imela namen realizirati tako, da bi za celotno kupnino najel osebni stanovanjski kredit družbenik tožnice, to je A. A., vendar pa tožena stranka ni bila pripravljena počakati. Na drugi strani pa tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je plačilo drugega obroka pomenilo bistveni del obveznosti in je bil pogodbeni interes toženca, da prejme plačilo kupnine dogovorjeno v pogodbi.

12. Navedbe pritožnice, da je imela tožnica namen realizirati plačilo kupnine tako, da bi njen družbenik A. A. najel kredit pri NKBM, so nove, saj jih pritožnica ni navajala v teku postopka pred sodiščem prve stopnje, zato niso dovoljene (337. člen ZPP). Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti navedbi pritožnice, da je dokumentacijo s tem v zvezi prinesel zakoniti zastopnik na narok za zaslišanje, vendar zaradi odločitve sodišča, da se zakoniti zastopnik ne zasliši, zadeva ni šla v spis kot listinski dokaz. Teh trditev ni mogoče preveriti, saj iz zapisnika naroka za glavno obravnavo ne izhajajo (r. št. spisa 12), niti ni tožnica grajala kršitev pravdnega postopka po koncu glavne obravnave (286.b člen ZPP).

13. Pritožnica v pritožbi ponavlja trditve, da bi tožena stranka morala počakati do 31. 5. 2018, ko se je iztekel zadnji rok za plačilo v Pogodbi. Pri tem pa spregleda določbe 108. člena OZ, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje (18. točka obrazložitve sodbe). Pritožbeno sodišče z ugotovitvami sodišča prve stopnje v celoti soglaša. 14. Glede navedbe, da je pritožnica laična oseba, pritožbeno sodišče odgovarja, da je gospodarska družba, torej poslovni subjekt, ki je nameravala graditi objekte za trg, zato ne more držati trditev, da ni razumela dopisa tožene stranke glede plačila drugega obroka kupnine in opozorila o odstopu. Poleg tega iz zadnjega odstavka pritožničinega dopisa (priloga spisa A6) izhaja, da je povsem dobro razumela „namero tožene stranke, da odstopi od pogodbe...“, saj jo je pogajala z vrnitvijo plačane are.

15. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožeče stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožeče stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka. Ker s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP). Tožena stranka je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški toženke (stroški sestave odgovora na pritožbo, administrativni stroški in 22 % DDV) znašajo 839,97 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna toženi povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).