Jedro

Seznanitev sodnika z dokaznim postopkom v delu, ki se nanaša na postopek o posameznem kaznivem dejanju, ki je bilo izločeno in se bo dokončalo posebej, ne vnaša dvoma v nepristranskost sodišča. Grozovit način izvršitve kaznivega dejanja je podan tedaj, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri takem ravnanju brezčutno užival ali se kako drugače izživljal.

Izrek

I. Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

II. Obtoženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška nastalega v tem pritožbenem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9.4.2009 spoznalo obtožena B.K. in S.T. za kriva storitve kaznivega dejanja umora po 1. točki drugega odstavka 127. člena v zvezi s prvim odstavkom 127. člena in 25. členom Kazenskega zakonika (KZ). Obtoženemu B.K. je izreklo kazen 30 let zapora, obtoženemu S.T. pa kazen 15 let zapora, v katero mu je vštelo čas pripora od 6.2.2008 do 7.2.2008 in od 18.3.2008 dalje. Oba obtoženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je sodišče obtoženega D.H. iz razloga 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi s 25. členom KZ ter odločilo, da stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9.12.2009 pritožbe državne tožilke, obtoženega B.K. in njegovega zagovornika ter zagovornika obtoženega S.T. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obtožena B.K. in S.T. pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta pritožbi vložila obtoženi B.K. in njegov zagovornik. Obtoženec v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev pravice do obrambe in zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter izreče oprostilno sodbo ali pa zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Zagovornik v pritožbi, kot navaja, uveljavlja vse pritožbene razloge, katerih pa v obrazložitvi ne konkretizira. V pritožbi uvodoma izpostavlja, da v „celoti vztraja na svojih pritožbenih navedbah zoper sodbo sodišča prve stopnje“, glede sodbe višjega sodišča pa izraža nestrinjanje s stališči sodišča druge stopnje, ki jih je le-to v svoji sodbi zavzelo v zvezi z navedbami v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje; navaja, da obrambi ni bilo omogočeno izvajanje dokazov in je bilo kršeno temeljno načelo pravice do obrambe in kontradiktornosti v postopku v zvezi z zaslišanjem S.T. in D.H., zaradi neizločitve dokazov – psihiatričnega izvedenskega mnenja je bila kršena pravica do učinkovite obrambe obtoženca; ker sodišče ni odločalo o izločitvi dokazov je kršilo 83. člen ZKP; ne strinja se z obrazložitvijo razlogov, ki so vodili sodišče k zaključku, da je bilo dejanje storjeno na grozovit način. Vrhovnemu sodišču je predlagal, „da pritožbi ugodi in sodbo spremeni, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo“.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na pritožbo, podanem na podlagi drugega odstavka 377. člena ZKP dne 20.5.2010, navaja, da pritožbi v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja nista prepričljivi, ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili dejansko stanje, ga podrobno obrazložili in se opredelili do vseh spornih vprašanj v zvezi z njegovim ugotavljanjem. Analiza dokazov je korektna in v njej ni napak ali nezakonitosti, ki bi bile upoštevne v pritožbenem postopku. Kršitev pravice do obrambe s tem, da soobtoženca nista hotela odgovarjati na vprašanja pritožnika in njegovega zagovornika ni podana. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi kot neutemeljeni zavrne. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obtoženi B.K. dne 21.5.2010 in njegov zagovornik dne 24.5.2010 seznanjena.

4. Skladno z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP je sodišče o seji senata obvestilo pristojnega državnega tožilca.

5. Na dan seje senata je Vrhovno sodišče prejelo vlogo obtoženčevega zagovornika „Predložitev novega dokaza“ z dne 2. 9. 2010, v kateri navaja, da je pridobil pisno izjavo S.T. z dne 4.7.2010 (izjava je priložena) in v kateri slednji navaja, da so bile izjave, ki sta jih podala z D.H. v postopku na prvi stopnji in so bile podlaga za obsodilno sodbo K., neresnične in posledica različnih pritiskov. Zagovornik navaja, da bi izvedba predloženega dokaza in ponovna izpovedba S.T. pripeljala do drugačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično do oprostilne sodbe za B.K., saj bi se dokazalo, da udeležba B.K. pri storitvi predmetnega kaznivega dejanja ni bila taka, kot jo je ugotovilo sodišče na prvi stopnji. Glede na določbo četrtega odstavka 369. člena ZKP bi Vrhovno sodišče pri odločanju o pritožbi moralo upoštevati tudi s predmetno vlogo predlagana dokaza, čeprav je bila vloga vložena po vložitvi pritožbe.

B-1.

6. Glede na navedbe v obeh pritožbah Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje: - da je sojenje na tretji stopnji (pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije) izjema od načela dvostopenjskega sojenja v kazenskih zadevah, ki je dovoljena ob pogojih iz prvega odstavka 398. člena ZKP; tako je zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče: če je sodišče druge stopnje izreklo kazen dosmrtnega zapora ali zapora 30 let, ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen (točka 1), če je sodišče druge stopnje na podlagi opravljene obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače kakor sodišče prve stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo sodbo (točka 2) in če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe in izreklo sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega (točka 3); - da je pritožba pred sodiščem tretje stopnje popolno pravno sredstvo, saj jo je dovoljeno vložiti iz vseh razlogov iz 1. do 4. točke 370. člena ZKP; - da z navedbo razlogov za izpodbijanje sodbe pritožnik določi okvir preizkusa sodbe s strani sodišča druge (tretje) stopnje (prvi odstavek 383. člena ZKP) in da je pritožnik dolžan v obrazložitvi pritožbe navesti, v čem vidi pomanjkljivosti sodbe glede dejanskih in pravnih vprašanj in vsako pritožbeno trditev tudi obrazložiti s konkretnimi dejstvi; posplošenih pritožbenih razlogov ni mogoče preizkusiti in šteje se, da pritožba ni obrazložena, če se pritožnik le sklicuje na kakšne svoje prejšnje navedbe; - da se smejo upravičenci do pritožbe zoper sodbo pritožiti v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 366. člena ZKP v zvezi s 398. členom ZKP); - da sme upravičenec do pritožbe v roku iz prvega odstavka 366. člena ZKP vložiti več pritožb, v katerih uveljavlja različne pritožbene razloge; po preteku roka za pritožbo sme upravičenec, vse do odločitve o pritožbi, samo obrazložiti oziroma dopolniti obrazložitev pravočasno uveljavljenih pritožbenih razlogov, ne more pa uveljavljati novih, zato Vrhovno sodišče „Predložitev novega dokaza“ obtoženčevega zagovornika z dne 2.9.2010 vloženega po izteku pritožbenega roka, po vsebini ni moglo šteti za dopolnitev pritožbe; - da sodišče tretje stopnje odloča o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje na seji senata po določbah, ki veljajo za pritožbeni postopek na drugi stopnji; - da je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) glede pravice obdolženca iz točke (d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) že presodilo, da uporaba zapisnikov o izvedbi dokazov v preiskovalni fazi sama po sebi ni v nasprotju z omenjeno določbo EKČP, če so ob tem spoštovane pravice obrambe, te pa med drugim zahtevajo, da ima obdolženec zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave (priče, soobtoženca) in v zvezi z njimi zasliševati njihovega avtorja, bodisi takrat ko so bile izjave dane ali kasneje (primerjaj zadeve Kostovski proti Nizozemski, Isgro proti Italiji, Lüdi proti Švici, Lucà proti Italiji, Gossa proti Poljski); - da je Ustavno sodišče Republike Slovenije že v svoji odločbi Up-207/99 z dne 4.7.2002 opozorilo na določbo točke (d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in presodilo, da mora imeti v kazenskem postopku obdolženec zadostno možnost zasliševati priče v zvezi z izjavami, ki so jih dale, pri zadostnosti take možnosti pa je treba ovrednotiti realno možnost, da se obtoženec udeleži zaslišanja in naravo tega zaslišanja; v odločbi Up-518/2003 z dne 19.1.2006 pa tudi, da če sodišče v kazenskem postopku uporabi obremenilne izjave in jih dopusti kot dokaz v kazenskem postopku, mora skladno z EKČP točka (d) tretjega odstavka 6. člena in ustaljeno sodno prakso ESČP obrambi omogočiti, da v zvezi s temi izjavami zaslišuje njegovega avtorja; v odločbi Up-719/2003 z dne 9.3.2006 pa, da v primeru, ko posamezni obtoženec s svojimi izjavami obremenjuje soobtožence, mora sodišče slednjim omogočiti, da zastavljajo vprašanja obdolžencu, ki jih obremenjuje in v odločbi Up-849/2005 z dne 18.10.2007, da uporaba zapisnikov o zaslišanju prič v preiskavi sama po sebi ni v nasprotju s pravico do zaslišanja obremenilnih prič, če so ob tem spoštovane pravice obrambe, ki med drugim zahtevajo, da ima obtoženec zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njegovega avtorja v trenutku, ko so bile dane ali pa pozneje ter, ker nemogoča obveznost ne zavezuje (impossibilium nulla est obligatio) ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do zaslišanja obremenilnih prič tedaj, kadar so organi ravnali z ustrezno skrbnostjo pri svojih naporih, da bi obtožencu zagotovili uresničevanje te pravice; - da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije glede pravice obtoženca do zaslišanja obremenilnih prič v svojih sodbah že presodilo, da mora obdolženec imeti vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo ter da je kršena njegova pravica do obrambe, če mu med postopkom ni bila dana možnost, da oškodovanca zasliši v zvezi z izjavo, ki jo je dal v okviru nujnih preiskovalnih dejanj (sodba I Ips 144/2002 z dne 19.6.2003, sodba I Ips 190/2006 z dne 17.5.2007); da morajo obtožencu med postopkom biti zagotovljene možnosti, da se izjavi glede izpovedb obremenilnih prič in jih v zvezi s tem tudi zaslišuje, njegova odločitev pa je, ali bo tako možnost izkoristil ali ne (sodba I Ips 232/98 z dne 4.3.2004) ter, da kadar obtoženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilne priče, se obsodilna sodba ne sme izključno ali odločilno opirati na njihove izjave (sodba I Ips 23/2007 z dne 30.8.2007); - da je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah (I Ips 174/2001 z dne 4.4.2002, I Ips 124/99 z dne 10.3.2003) presodilo, da je obtoženčev zagovor v kazenskem postopku dokaz in je tako kot vsak drug predmet proste presoje dokazov.

B-2.

7. Vrhovno sodišče je v pritožbenem postopku (po pooblastilu iz četrtega odstavka 377. člena ZKP) v zvezi z navedbami v pritožbah glede izpovedbe B.N. pribavilo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani II Kpr 1/2009 in z vpogledom v spis ugotovilo: - da je zagovornik obtoženega B.K. dne 9.12.2008 vložil na okrožno državno tožilstvo ovadbo zoper B.N. zaradi kaznivega dejanja po drugem odstavku 127. člena KZ – kaznivo dejanje umora S.K. v času med 30.6. in 15.9.2009 v prostorih Kluba ..., ki naj bi ga storil skupaj s obtoženima B.K. in S.T.; - da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani na podlagi te ovadbe dne 7.1.2009 zahtevalo na Okrožnem sodišču v Ljubljani uvedbo preiskave zoper B.N. zaradi kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ ter je bila zadeva na sodišču vpisana pod opr. št. II Kpr 1/2009; - da je bila s sklepom senata Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 507/2009 z dne 8.6.2009 zoper obdolženega B.N. uvedena preiskava v smeri kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, da pa je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Kp 998/2009 z dne 6.10.2009 pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevo za preiskavo zoper B.N. zavrnilo.

8. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov kazenskega spisa v tej kazenski zadevi ugotavlja naslednji potek postopka: - da je N.D. dne 14.9.2002 zvečer, skupaj s prijateljico odšla od doma na prireditev ...; ker se ni vrnila, so starši dne 17.9.2002 policiji prijavili njeno pogrešanje; - da je bila dne 25.9.2002 pogrešana N.D. najdena mrtva v jezu HE v reki Savi; da je policija opravila ogled, kateremu je prisostvoval zdravnik dr. Z.R., ki je s klinično diagnozo utopitve odredil sanitarno obdukcijo, katero je dne 26.9.2002 opravil patolog dr. Z.I., ki je kot vzrok smrti navedel utopitev; - da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani po zaslišanju obdolženega S.T. dne 7.2.2008 (v zvezi s kazensko ovadbo PU Ljubljana z dne 7.2.2008) pred preiskovalnim sodnikom vložilo na Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za preiskavo zoper obdolžene S.T., B.K. in D.H. zaradi kaznivega dejanja po 1. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ – umor N.D. (opr. št. I Kpr 38/2008); - da je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani po zaslišanju obdolženega S.T. dne 20.3.2008 pred preiskovalnim sodnikom vložilo na Okrožno sodišče v Ljubljani zoper obdolžena S.T. in B.K. zahtevo za preiskavo zaradi kaznivega dejanja po 1. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ – umor S.K. (opr. št. III Kpr 41/2008); - da sta bili zadevi I Kpr 38/2008 in III Kpr 41/2008 po odredbi preiskovalne sodnice združeni dne 21.3.2008 v enotno obravnavanje in se zadeva naprej vodi pod opr. št. III Kpr 41/2008; - da je bila s sklepom III Kpr 41/2008 z dne 1.4.2008 uvedena preiskava zoper obdolžene B.K., S.T. in D.H. zaradi kaznivega dejanja po 1. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (umor N.D.) ter zoper obdolžena B.K. in S.T. zaradi kaznivega dejanja po 1. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (umor S.K.) ter da zoper sklep pritožbe niso bile vložene; - da se je obdolženi S.T. glede kaznivega dejanja umora N.D. v preiskavi zagovarjal dne 7.2.2008 v navzočnosti svojega zagovornika in zagovornika soobdolženega D.H. in ob soočenju z obdolženim B.K. dne 22.5.2008 v navzočnosti svojega zagovornika in zagovornika obdolženega K. (odvetnika A.R. za odvetnika M.P.); da se je obdolženi D.H. glede kaznivega dejanja umora N.D. v preiskavi zagovarjal dne 7.2.2008 v navzočnosti svojega zagovornika in dne 22.5.2008 v navzočnosti zagovornikov vseh treh obdolžencev, obdolženega K. in izvedenca dr. J.B. in da se obdolženi B.K. v preiskavi ni zagovarjal; - da je dne 18.9.2008 bila vložena zoper obdolžene B.K., S.T. in D.H. obtožba zaradi kaznivega dejanja po 1. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (umor N.D.) in zoper obdolženega B.K. in S.T. zaradi kaznivega dejanja po 1. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (umor S.K.), ki je postala pravnomočna dne 10.10.2008; - da je sodišče prve stopnje opravilo glavne obravnave dne 24.11.2008, 27.11.2008, 8.12.2008, 22.12.2008, 8.1.2009, 15.1.2009, 6.2.2009, 26.2.2009, 2.4.2009 in 9.4.2009, ko je izreklo sodbo, ki je bila s sodbo višjega sodišča z dne 9.12.2009 potrjena; - da je zagovornik obtoženega B.K. dne 9.12.2008 vložil predlog za izločitev dokazov (kateremu je priložil kazensko ovadbo, ki jo je istega dne vložil zoper B.N.), da sodišče skladno z drugim odstavkom 83. člena ZKP iz spisa izloči vse izjave in zaslišanja priče N., saj je omenjeni osumljen v isti kazenski zadevi, v kateri je dajal izjave kot priča in istočasno tudi predlog za izločitev senata iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP, ker se je seznanil z dokazi, ki bi morali biti izločeni in da je bila zahteva za izločitev senata s sklepom predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 15.12.2008 zavrnjena; - da je sodišče prve stopnje na obravnavi dne 15.1.2009 s sklepom izločilo (po določbi prvega odstavka 33. člena ZKP) postopek zoper obtoženega B.K. in obtoženega S.T. zaradi kaznivega dejanja umora S.K. ter, da je zagovornik obtoženega B.K. na tej glavni obravnavi v zvezi s podanim predlogom za izločitev dokazov (izpovedi priče B.N.) izjavil, da se nanaša na izločen del postopka; - da je zagovornik obtoženega B.K. dne 21.1.2009 vložil predlog za izločitev dokazov – da sodišče v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZKP iz spisa izloči „izvedensko poročilo psihiatrične stroke z dne 16.6.2008 izvedencev prim. dr. M.K. in dr. M.M. in zapisnik o zaslišanju izvedencev z dne 8.1.2009 v delu njunega pričanja in podajanja mnenja“, v obrazložitvi katerega je navedel, da predlog vlaga iz previdnosti, pri mnenju je pomembno vlogo pri ocenjevanju psihičnega profila obtoženca imelo zaslišanje priče N., ob predpostavki, da bo N. domnevni obdolženec v drugem ločenem kazenskem postopku, bo njegovo pričanje v tem postopku potrebno izločiti.

B-3.

9. Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika navajata, da je senat sodišča prve stopnje po izločitvi postopka zaradi drugega kaznivega dejanja umora ostal isti, čeprav je bil seznanjen z dokaznim postopkom iz drugega kaznivega dejanja. To je imelo psihološki vpliv na senat, ker je življenjsko in človeško popolnoma nemogoče prezreti, izbrisati iz spomina določena dejstva in okoliščine, ki izvirajo iz drugega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje pa je v svoji sodbi v zvezi s tem zaključilo, da takih vplivov v razlogih sodbe ni zasledilo.

10. Po določbi 23. člena Ustave Republike Slovenije ima vsakdo pravico, da o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča nepristransko sodišče. To načelo se uresničuje skozi določbe 39. člena ZKP o izločitvi sodnikov. Po 6. točki 39. člena ZKP mora biti izločen sodnik, pri katerem so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP mora obtoženec zahtevati izločitev sodnika brž, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave, če je za izločitveni razlog izvedel šele v teku glavne obravnave. Po določbi tretjega odstavka 41. člena ZKP pa se lahko izločitev sodnika višjega sodišča zahteva v pritožbi ali v odgovoru na pritožbo.

11. Zoper obtoženega B.K. je bila vložena obtožnica zaradi dveh kaznivih dejanj umora po 1. točki drugega odstavka 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (umor N.D. in umor S.K.). Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 15.1.2009 iz razloga po prvem odstavku 33. člena ZKP s sklepom izločilo postopek zoper obtoženega B.K. in S.T. v zvezi s kaznivim dejanjem umora S.K. Pritožbi neutemeljeno nakazujeta na pristranskost sodišča prve stopnje, torej razlog iz 6. točke 39. člena ZKP za izločitev sodnika, ker je senat sodišča prve stopnje ostal isti po izločitvi postopka zoper obtoženega B.K. in S.T. zaradi kaznivega dejanja umora S.K. (sklep z dne 15.1.2009). To bi lahko predstavljalo kršitev postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, če bi se ugotovilo, da je obstajal izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP in je bila (pravočasno) vložena zahteva za izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika iz tega razloga neutemeljeno zavrnjena. Pritožbi tega ne zatrjujeta. Tudi iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obramba obtoženega B.K. sploh zahtevala izločitev sodnikov iz navedenega razloga do konca glavne obravnave. Tudi sicer Vrhovno sodišče ocenjuje, da okoliščine, s katerimi pritožbi nakazujeta dvom v nepristranskost sodišča prve stopnje v škodo obtoženca, niso utemeljene. Postopke, ki so po določbi 32. člena ZKP združeni, lahko sodišče do konca glavne obravnave (po uradni dolžnosti ali na predlog stranke) razdruži tako, da postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči iz razlogov po prvem odstavku 33. člena ZKP, kot je bilo to storjeno v tej kazenski zadevi. Izločitev dela kazenskega postopka po prvem odstavku 33. člena ZKP pomeni, da bo sodišče (glede na določbe Sodnega reda praviloma isti sodnik oziroma predsednik senata) postopek dokončalo, ko bodo odpadle ovire, ki so narekovale izločitev postopka. Zato seznanitev sodnika z dokaznim postopkom v delu, ki se nanaša na postopek o posameznem kaznivem dejanju, ki je bilo izločeno in se bo dokončalo posebej, ne vnaša dvoma v nepristranskost sodišča. 12. Obtoženec v pritožbi navaja, da je bilo izvedensko mnenje izvedencev psihiatrov izdelano v času, ko se je vodil postopek zaradi dveh kaznivih dejanj umora ter sta izvedenca imela vpogled v podatke v spisu iz primera, ki je bil izločen. Zato bi moralo sodišče, ko je izločilo primer K. zaprositi za ponovno mnenje psihiatrične stroke. Zagovornik v pritožbi ne soglaša z razlogi sodišča druge stopnje glede predloga obrambe za izločitev psihiatričnega izvedenskega mnenja ter meni, da je sodišče kršilo 83. člen ZKP, ker ni odločalo o dokaznem predlogu za izločitev dokazov. V pritožbi navaja, da ni korektno, da višje sodišče razloge za neodločanje išče v dejstvu, da je obramba predlog za izločitev dokazov vložila iz previdnosti, saj mora sodišče soditi po zakonu. Obrambo je na glavni obravnavi sprva zadovoljila izločitev oziroma ločitev obeh spisov, zaradi česar ni bilo več razlogov, da bi se izločevalo zaslišanje B.N. v tem kazenskem postopku. V nadaljevanju pa je obramba opazila, da se je psihiatrično izvedensko mnenje v precejšnji meri navezovalo tudi na kaznivo dejanje umora S.K., zato je predlagala izločitev iz psihiatričnega izvedenskega mnenja v delu, ki se nanaša na obtoženega B.K. Višje sodišče se je oprlo na dejstvo, da iz spisa ni bilo izločeno pričanje B.N., ampak je bil ta postopek izločen. Po navedbah vložnika je bilo v tem kazenskem postopku bistveno, da se upošteva, da zaslišanje B.N. ne more biti upoštevano v tem kazenskem postopku, dokler se ne ve, kakšen status ima ta oseba in ali so bila upoštevana vsa procesna jamstva v kazenskem postopku. Neizločitev pa je vplivala na zakonitost sodne odločbe, saj na psihiatričnem mnenju temelji sodba glede ocene osebnosti obtoženega B.K. in njegove krivde v povezavi z ugotovljeno disocialno osebnostno motnjo.

13. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je zagovornik obtoženega B.K. z vlogo z dne 9.12.2008 zahteval, da sodišče skladno z določbo drugega odstavka 83. člena ZKP iz spisa izloči vse izjave in zaslišanje priče B.N., ker je „omenjeni osumljenec v isti kazenski zadevi, v kateri je dal izjave kot priča“ (zahtevi za izločitev je priložil svojo ovadbo zoper B.N. z dne 8.12.2008). Sodišče prve stopnje je pričo B.N. zaslišalo na glavni obravnavi dne 22.12.2008, ko je priča odgovorila tudi na vsa vprašanja zagovornika obtoženega B.K. Državna tožilka je zoper B.N. dne 7.1.2009 na podlagi ovadbe, ki jo je zoper njega podal zagovornik obtoženega B.K., zahtevala uvedbo preiskave zaradi kaznivega dejanja umora po 1. točki drugega odstavka 127. člena v zvezi s 25. členom KZ (umor S.K.), zato je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 15.1.2009 izločilo kazenski postopek na škodo tega oškodovanca ter v nadaljevanju vodilo in z izrekom sodbe zaključilo postopek zoper obtožene B.K., S.T. in D.H. le zaradi kaznivega dejanja umora N.D. O predlogu zagovornika obtoženega B.K. z dne 9.12.2008 za izločitev izpovedbe priče B.N. posebej ni odločalo. Tudi iz navedb v zagovornikovi pritožbi nenazadnje izhaja, da je „obrambo na glavni obravnavi zadovoljila izločitev oziroma ločitev obeh spisov oziroma kaznivih dejanj, zaradi česar ni bilo več razlogov, da bi se izločevalo zaslišanje B.N. v tem kazenskem postopku“.

14. Zagovornik obtoženega B.K. je z vlogo z dne 22.1.2009 sodišču predlagal, da v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZKP iz spisa izloči izvedensko poročilo psihiatrične stroke z dne 16.6.2008 in zapisnik o zaslišanju izvedencev psihiatrov z dne 8.1.2009 v delu njunega pričanja oziroma podajanja izvedenskega mnenja glede obtoženega B.K. V obrazložitvi predloga je navedel, da navedeni predlog za izločitev dokazov vlaga „iz previdnosti“, saj bo v primeru izločitve vseh zaslišanj in razgovorov z B.N. potrebno izločiti navedeno izvedensko mnenje; zaslišanje priče B.N. je imelo pomembno vlogo pri ocenjevanju psihičnega profila obtoženega; ob predpostavki, da bo priča B.N., domnevni obdolženec v drugem (ločenem) postopku, kjer se bodo njegove izjave, dane v tem postopku izločile iz spisa, sodišče v tej zadevi in ne nazadnje izvedenci njegovega pričanja ne bi smeli upoštevati.

15. Sodišče prve stopnje o zagovornikovih predlogih za izločitev izpovedbe B.N. in izvedenskega mnenja psihiatrične stroke (formalno) ni odločalo. V razlogih sodbe je v zvezi s tem pojasnilo, da o predlogu ni odločalo, ker je iz vloge za izločitev psihiatričnega mnenja razvidno, da je bil predlog vložen iz previdnosti, in sicer v primeru izločitve vseh zaslišanj in razgovorov z B.N. Ker pa iz spisa v zvezi z B.N. ni bilo izločeno nič, ni bilo potrebe odločati o predlogu za izločitev dokazov. Ocenilo je tudi, da izpovedba navedene priče za izdelavo izvedenskega mnenja ni bila bistvena. Tem razlogom je v svoji sodbi pritrdilo tudi višje sodišče, ki se je strinjalo z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil sicer izločen del kazenskega postopka glede kaznivega dejanja umora S.K., da pa iz obravnavane zadeve v zvezi s tem ni bilo nič izločenega ter soglašalo s presojo sodišča prve stopnje, da v zvezi z v psihiatričnem izvedenskem mnenju ugotovljeno obtoženčevo disocialno osebnostno motnjo, da izpovedba priče B.N. ni bila pomembna ob izdelavi izvedenskega mnenja.

16. Izvedensko mnenje psihiatrične stroke je bilo odrejeno z odredbo preiskovalne sodnice. Pisno mnenje izvedencev psihiatrov o osebnostnih lastnostih obtoženih B.K. in S.T. je bilo izdelano 16.6.2008. V pisnem mnenju, na katerega obramba ni imela pripomb, izvedenca pri pregledu obtoženega B.K. ne ugotavljata nobenih psihičnih motenj v ožjem smislu, na podlagi podatkov spisa, anamnestičnih podatkov in pregleda obtoženca pa sklepata, da obstajajo pri preiskovancu značilnosti disocialne osebnostne motnje. Izvedenca sta bila zaslišana tudi na glavni obravnavi dne 8.1.2009 ter na vprašanje obtoženčevega zagovornika tudi pojasnila dejavnike, ki so ju vodili h klasifikaciji te motnje pri obtožencu: poleg komunikacije obtoženca pri samem psihiatričnem pregledu, tudi dejstvo njegovega bivanja v R., prestajanje zaporne kazni in podatki spisa – izpovedba priče, ki je govorila o neki prometni nesreči, v katero je bil obtoženec vpleten in na katero naj ne bi ustrezno reagiral. Glede na navedeno Vrhovno sodišče sprejema presojo sodišča prve in druge stopnje, da izpovedba priče B.N. (zaslišan v preiskavi dne 9.4.2008 in na glavni obravnavi 22. 12. 2008 v zvezi s kaznivim dejanjem umora S.K.) za izdelavo psihiatričnega mnenja o osebnostnih lastnostih obtoženega B.K. ni bila bistvena ter ugotavlja, da tudi iz navedb v obeh pritožbah ne izhaja nasprotno. Zagovornik pa v pritožbi svojih trditev, da je obramba po izločitvi postopka zaradi kaznivega dejanja umora S.K. opazila, „da se je psihiatrično izvedensko mnenje v precejšnji meri navezovalo tudi na kaznivo dejanje umora S.K.“, ni konkretiziral. 17. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje in sodbe sodišča druge stopnje, sodišče svojih dokaznih zaključkov na izpoved priče B.N. ni oprlo. Zato so neutemeljene navedbe zagovornika v pritožbi, da se „zaslišanje B.N. ne bi smelo uporabiti v tem kazenskem postopku“. Zahteva za preiskavo zoper B.N. v smeri kaznivega dejanja umora S.K. je bila pravnomočno zavrnjena dne 6.10.2009 (še pred odločanjem sodišča druge stopnje o pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje dne 9.12.2009). S tem so odpadli vsi pomisleki obrambe obtoženega K. glede statusa (priče) B.N. v kazenskem postopku zoper obtoženca in da njegova izpovedba ni dokaz, na katerega se sodna odločba ne sme opirati. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je neodločitev sodišča prve stopnje o „iz previdnosti“ vloženem predlogu obrambe za izločitev psihiatričnega izvedenskega mnenja vsebinsko enaka, kot da bi sodišče predlog za izločitev psihiatričnega izvedenskega mnenja na podlagi četrtega odstavka 340. člena zavrnilo in soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je v sodbi obrazložena neodločitev sodišča prve stopnje glede pogojno vloženega predloga obrambe za izločitev psihiatričnega izvedenskega mnenja glede na vsebino vloge ustrezna ter v ničemer ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj ne gre za dokaz, ki bi moral biti izločen.

18. Obtoženec v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravice do obrambe z navedbo, da se sodba opira na izpovedbi soobtoženih, katera pa tekom sojenja nista hotela odgovarjati na njegova in zagovornikova vprašanja, sodišči prve in druge stopnje pa navajata, da sta z zagovornikom imela možnost postaviti vprašanja soobtoženemu D.H. na zaslišanju 22.5.2008. Zagovornik v pritožbi kršitev pravice do obrambe glede zaslišanja obremenilnih prič uveljavlja z navedbami, da je obtoženi K. imel možnost zaslišanja soobtoženega S.T. le 22.5.2008 in nikoli več, v tistem času pa ni bilo na voljo zadostne količine dokazov, ki bi sploh omogočali postavljanje vprašanj soobtožencem. Tudi v času zaslišanja obtoženega D.H. obramba z mnenjem dr. J.B. ni razpolagala in je posledično zelo težko postavljala pravno relevantna vprašanja obtoženemu D.H., povezana z dejanji, ki naj bi se zgodili na jasi. Zmotne so navedbe višjega sodišča, da je bilo mnenje dr. J.B. o ugotovitvah patologa Z.I. znano pred zaslišanji dne 22.5.2008, ker je bilo mnenje izdelano 12.7.2008. 19. Obtoženi S.T. in obtoženi D.H. sta v svojih zagovorih dne 7.2.2008 pred preiskovalno sodnico opisala dogajanje kritične noči. Z njunima zagovoroma je bila obramba obtoženega K. nedvomno seznanja že pred prvim zaslišanjem obtoženega B.K. v preiskavi dne 21.2.2008, saj je dne 19.2.2008 obtoženčev zagovornik pregledal spis in prejel zahtevane fotokopije. Tudi pred naroki dne 22.5.2008 je zagovornik obtoženega B.K. ponovno pregledal spis in prejel zahtevane fotokopije. Nenazadnje pa je bil obtoženi B.K. z očitki ravnanj seznanjen tudi s prejemom sklepa o uvedbi preiskave z dne 1.4.2008, ki v opisu dejanja vsebuje tudi konkretne očitke njegovega ravnanja z N.D. kritične noči. 20. Pravilne so navedbe v obeh pritožbah, da je višje sodišče v razlogih svoje sodbe zmotno zaključilo, da je v času zaslišanja soobtoženih S.T. in soočenja z obtoženim B.K. ter zaslišanja obtoženega D.H. v preiskavi (22.5.2008, ob katerih je bil navzoč tudi izvedenec dr. J.B.), v spisu že bilo mnenje dr. J.B. o ugotovitvah patologa Z.I., ker je bilo mnenje izdelano za tem. Vendar pa to ne vpliva na pravilnost zaključka sodišč prve in druge stopnje, da je obramba obtoženega B.K. (enako tudi obramba obtoženega S.T.) imela polno možnost vsebinskega zaslišanja obremenilne priče – soobtoženega D.H., ker sta bila obtoženi B.K. in njegov zagovornik (enako tudi ob zaslišanju obtoženega D.H. navzoč zagovornik obtoženega S.T.) imela možnost soobtoženemu D.H. ob zaslišanju dne 22.5.2008 postavljati vprašanja, pa te pravice nista izkoristila. Ne obtoženi B.K. ne njegov zagovornik v pritožbah zoper sodbo sodišča druge stopnje (niti prej v pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje) nista izkazala, katerih „pravno relevantnih“ vprašanj soobtoženemu D.H., ob njegovem zaslišanju 22.5.2008, v katerem je obremenil obtoženega B.K., nista mogla zastaviti, ker v spisu še ni bilo izvedenskega mnenja dr. J.B. in tako ta pritožbena trditev niti ni obrazložena.

21. Na glavni obravnavi se obtožena S.T. in D.H. nista zagovarjala. Zagovarjal se tudi ni obtoženi B.K., ki se je, kot to izhaja iz zapisnika z dne 24.11.2008, izrecno odrekel pravici „komentirati“ zagovore soobtoženih. V nastali procesni situaciji je zato sodišče prve stopnje, skladno z določbo prvega odstavka 325. člena ZKP, prebralo zagovora soobtoženih S.T. in D.H. iz preiskave ter, kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, svoje dokazne zaključke glede ravnanja obtoženega B.K. oprlo na zagovor soobtoženega D.H.; glede ravnanja obtoženega S.T. pa na njegov zagovor in zagovor soobtoženega D.H. 22. Po presoji Vrhovnega sodišča so bile obrambi obtoženega B.K. v preiskavi zagotovljene možnosti postavljati vprašanja soobtoženemu D.H., ki je obtoženega B.K. v svoji izpovedbi obremenil, pa tega obramba obtoženega B.K. ni storila. Skladno z veljavno koncepcijo kazenskega postopka je preiskava med drugim namenjena zbiranju dokazov, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče ponoviti, ali da bi bila njihova izvedba zvezana s težavami ter dokazov, ki utegnejo biti koristni za postopek in je glede na okoliščine primera smotrno, da se izvedejo (drugi odstavek 167. člena ZKP). Obtoženec, ki zavestno opusti možnost zaslišanja obremenilne priče v fazi preiskave, sprejema nevarnost, da te priče ne bo mogel zaslišati na glavni obravnavi, če takega zaslišanja tam ne bo mogoče izvesti; s tem pa zavestno sprejema tveganje, da enega izmed temeljnih procesnih jamstev ne bo mogel uveljaviti. Sodišče prve stopnje je v preiskavi obtoženemu B.K. omogočilo soočenje z obtoženim S.T. in udeležbo pri zaslišanju obtoženega D.H. – obremenilne priče, na glavni obravnavi pa se je obtoženi B.K. izrecno odpovedal pravici „komentirati“, torej se izjaviti o navedbah v zagovorih soobtožencev. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obramba obtoženega B.K. imela zadostne možnosti v postopku izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati soobtoženega H. dne 22.5.2008, ko je takšno, za obtoženega B.K., obremenilno izjavo (ponovno) podal. Sodišče prve stopnje je storilo vse, da je zagotovilo navzočnost soobtoženca, ki je obtoženega B.K. v svoji izpovedbi obremenjeval na glavni obravnavi, vendar se je obtoženi B.K. na glavni obravnavi izrecno odrekel pravici „komentirati“ obremenilno izjavo soobtoženega. Glede na naveden celoten postopek tudi Vrhovno sodišče ocenjuje, da zaradi nezmožnosti zaslišanja obtoženega H. na glavni obravnavi (ko se ni zagovarjal), ni bila kršena pravica obtoženega B.K. do zaslišanja obremenilne priče. 23. V preostalem pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika, kot izhaja iz vsebine pritožb, uveljavljata pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Obtoženec dvomi v strokovnost izvedenskega mnenja izvedenca sodne medicine ter navaja, da ni dokazov za njegovo obsodbo, da na truplu N.D. patolog I. ni zaznal zaživljenjskih poškodb niti znakov nasilja in da je zaključil, da N.D. ni umrla nasilne smrti; da je bilo izvedensko mnenje dr. J.B. izdelano le na podlagi izpovedb soobtožencev, saj izvedenec trupla N.D. nikoli ni videl, pa je kljub temu nasprotoval patologu I., ki je naredil obdukcijo pokojne, ter da je sporna odločitev sodišča, ko je pričo P. ocenilo kot neustrezno glede psihiatričnega funkcioniranja. Zagovornik pa v pritožbi navaja, da sodba sodišča prve stopnje glede obtoženega K. temelji na indicih in zelo spornih izjavah soobtoženih, v njunih zagovorih so neskladja in osem razlik, ki so opisane na straneh 38 do 48 sodbe sodišča prve stopnje; izpodbija pravilnost ravnanja prvostopenjskega sodišča, ker je sodbo oprlo na zagovor soobtožencev ter izraža nestrinjanje z obrazložitvijo razlogov, ki so vodili sodišče prve stopnje k zaključku, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na grozovit način. Po mnenju vložnika sodišči prve stopnje (stran 53 sodbe) in druge stopnje napačno štejeta občutek dušenja kot obliko grozovitosti, čeprav sodišče prve stopnje na isti strani navaja tudi druge razloge, ki so ga vodili k ugotavljanju grozovitosti, ki pa jih po mnenju vložnika ni moč upoštevati, ker ni šlo za hude fizične ali psihične bolečine. Uvodne klofute in udarci po mnenju vložnika ne predstavljajo grozovitega načina. Nedokazano je, kdaj je nastopila nezavest in koliko časa je trajalo celotno dogajanje oziroma dejanje od začetka izvajanja nasilja proti oškodovanki do nastopa njene smrti, koliko časa je oškodovanka brcala, koliko časa je bila v nezavesti in ostale okoliščine kronološkega poteka od trenutka davljenja na stolu do nastopa njene smrti. Zato sodišče ne bi smelo upoštevati trpljenja oškodovanke dalj kot 30 sekund, kar je izvedenec lahko kot nedvomno potrdil. 24. Vloga Vrhovnega sodišča kot pritožbenega sodišča (sodišča tretje stopnje) je kontrolna. To pomeni, da pritožbeno sodišče kontrolira metodo, s katero sta sodišči prve in druge stopnje prišli do svojih zaključkov in v kontroli argumentov, s katerimi sta te zaključke obrazložili. Dejansko stanje bo pravilno ugotovljeno tedaj, ko bo podana gotovost v ugotovljena dejstva pomembna za meritorno odločanje za uporabo materialnega prava. Pot po kateri pride sodišče do takšnega zaključka mora biti korektno izpeljan dokazni postopek, pri katerem bo sodišče izvedlo vse relevantne dokaze in izreklo sodbo po načelu proste presoje dokazov. Takšna ocena mora biti še toliko bolj skrbna in kritična v primeru, ko sodišče ugotavlja dejstva tudi na podlagi posrednih dokazov – torej ko iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega še neznanega dejstva. V teh primerih bo obsodilno sodbo izdalo tedaj, če je takšen niz nedvoumno ugotovljenih dejstev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo in potrjujejo, da tvorijo zaprti krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe.

25. V konkretni zadevi sodišče ni razpolagalo s forenzičnimi dokazi, ki bi obtoženega B.K. in soobtoženca neposredno obremenjevali, saj je bilo truplo pokojne N.D. najdeno v reki 10 dni po njenem izginotju, kraj kaznivega dejanja in kraj njenega odvrženja v reko ter storilci pa so bili odkriti šest let po storitvi dejanja. Razen soobtoženih S.T. in D.H. obtoženega B.K. pri dejanju ni videl nihče drug (žrtev je mrtva, drugih prič dejanja ni bilo). Glede na navedeno je sodišče o tem, da je obtoženec storil (skupaj s soobtoženim S.T.) obravnavano kaznivo dejanje sklepalo na podlagi ocene zagovorov soobtoženega D.H. in izvedenih dokazov, s presojo katerih je tudi po presoji Vrhovnega sodišča lahko z najvišjo stopnjo verjetnosti, to je z gotovostjo, zaključilo, da je obtoženi B.K. sostorilec očitanega mu kaznivega dejanja umora N.D. na način, kot izhaja iz opisa dejanja. V pritožbah obtoženca in njegovega zagovornika navedeni pomisleki zanesljivosti teh dokaznih zaključkov sodišča prve in druge stopnje v ničemer ne omajajo.

26. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje z vso gotovostjo izključili, da bi bila smrt N.D. posledica njenega samomora ali njenega nesrečnega padca v reko, pravilnosti teh zaključkov tudi pritožbi ne izpodbijata. Sodišče prve in druge stopnje sta utemeljeno svoje dokazne zaključke glede udeležbe obtoženega S.T. pri umoru N.D. oprli na njegov zagovor in zagovor soobtoženega D.H., glede udeležbe obtoženega B.K. pri umoru N.D. pa na zagovor soobtoženega H. ter tudi ostale izvedene dokaze (izpovedbe prič, izvedensko mnenje izvedenca dr. V.R. ter izvedensko mnenje izvedenca sodne medicine dr. J.B.), pri tem pa sta tako zagovora obtožencev kot izvedene dokaze skrbno razčlenili in presodili v skladu s prvim odstavkom 18. člena in drugim odstavkom 355. člena ZKP ter pravilno ugotovili, da je obtoženi B.K. storil očitano mu kaznivo dejanje umora N.D. na grozovit način (kar sta v razlogih sodb tudi ustrezno argumentirali) in Vrhovno sodišče nima pomislekov v pravilnost te ugotovitve.

27. V našem kazenskem procesu ima obdolženec dvojni položaj. Je procesni subjekt z vsemi pravnimi in dejanskimi možnostmi za uveljavljanje svoje pravice do obrambe ter procesni subjekt, ki je s svojim zagovorom pomemben vir spoznanja o pomembnih dejstvih v kazenskem postopku. Obdolženčev zagovor je v našem procesnem pravu pomemben dokaz. Za presojo obtoženčevega zagovora velja, tako kot za vse druge dokaze, načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), ne glede na strategijo obtoženčeve obrambe – molk, zanikanje, priznanje (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 174/2001 z dne 4. 4. 2002). V skladu s takšnimi izhodišči sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali in ovrednotili tudi zagovora soobtožencev v obravnavanem primeru in Vrhovno sodišče pritrjuje analizi in oceni sodišč prve in druge stopnje o verodostojnosti zagovora obtoženega D.H. in S.T. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe (stran 37 do 48) obrazloženo opredelilo tudi do posameznih razlik v zagovorih obtoženih D.H. in S.T. Te razlike v njunih zagovorih v pritožbi navaja obtoženčev zagovornik, ki pa presoje sodišča glede verodostojnosti zagovorov obtožencev glede teh razlik v zagovorih v pritožbi ne izpodbija, temveč le navaja, da „v delu, kjer se sodba opira na zaslišanje obtoženega T., se te navedbe oziroma dokazi ne bi smeli uporabiti v škodo obtoženega K., kot je samo zapisalo sodišče in v tem delu je tudi pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje izpostavila procesne pomanjkljivosti“, ne da bi to svojo trditev konkretiziral ali obrazložil na način, da bi bil mogoč preizkus njene utemeljenosti.

28. Neutemeljene so navedbe obtoženca v pritožbi, da je sodišče pričo D.P. ocenilo „kot neustrezno glede psihiatričnega funkcioniranja“. Sodišči prve in druge stopnje sta svoj zaključek, da so se z avtom (katerega je vozil obtoženi S.T.) odpeljali obtoženi B.K., S.T. in D.H. ter oškodovanka, oprli na zagovor obtoženih D.H. in S.T., iz katerih izhaja tudi, da je D.P. iz avta izstopil prvi, še preden so se pripeljali na jaso ter na izpovedbe prič G.O., B.Š. in N.L. Izpovedbo priče D.P. (zaslišan v preiskavi dne 7.4.2008 in na glavni obravnavi 27.11.2008), da kritičnega večera v avtu ni bilo obtoženega B.K. je (glede na pričine poškodbe glave v preteklosti in s tem zvezanimi njegovimi težavami s spominom) ocenilo kot neprepričljivo in tako, ki zaključkov sodišča, da so se na jaso pripeljali vsi trije obtoženci in oškodovanka, ne izpodbija (sodba sodišča prve stopnje stran 45 do 47, sodba sodišča druge stopnje stran 8).

29. Navedbam obtoženca v pritožbi, da je bilo „izvedensko mnenje, ki ga je izdelal izvedenec sodno medicinske stroke dr. J.B. izdelano le na podlagi izpovedb soobtoženih, da izvedenec nikoli ni videl trupla pokojne pa je kljub temu nasprotoval patologu, ki je naredil obdukcijo in ki zaživljenjskih poškodb na truplu ni zaznal ter zaključil, da N.D. ni umrla nasilne smrti“ Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Sodišči prve in druge stopnje svojih dokaznih zaključkov o načinu nasilne smrti N.D. nista oprli na izpoved dr. Z.I., ki je dne 26. 9. 2002 opravil sanitarno obdukcijo in bil zaslišan na glavni obravnavi dne 6. 2. 2009 ter je, kot izhaja iz obdukcijskega zapisnika, zaključil, da je vzrok smrti oškodovanke utopitev. Sodišči sta ocenili, da obdukcija ni bila opravljena v skladu s pravili stroke, saj obducent (ki je zaslišan kot priča povedal, da sodno medicinskega znanja ni imel) trupla pokojne ni dal pod rentgen, ni odredil mikroskopske preiskave pljuč, obdukcijskega reza ni naredil do brade, ni odprl mehkih struktur vratu in zato niti ni mogel videti podplutb in poškodb oškodovankinega vratu, tudi če bi kot bolnišnični patolog razpolagal z znanjem in izkušnjami za razlikovanjem med pred in posmrtnimi poškodbami. Svoje dokazne zaključke o načinu in vzroku smrti oškodovanke (kombinacija stisnjenja vratnih žil in zapora dihalnih poti) sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno oprli na pisno izvedensko mnenje dr. J.B. iz Inštituta za sodno medicino v Ljubljani z dne 12.6.2008, zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi dne 8.1.2009 in 2.4.2009, saj izvedenskega mnenja ni izdelal le na podlagi zagovorov soobtoženih S.T. in D.H., temveč tudi na podlagi fotografij oškodovanke narejenih ob obdukciji in iz katerih so na desni strani vratu vidne številne fino vzporedno potekajoče odrgnine, ki govore o delovanju fizične sile – drgnjenja po koži oškodovankinega vratu, v podkožju pa je podplutba, kar je nastalo kot posledica navitja oškodovanke na vlečno kljuko vozila ob vožnji vozila, torej za življenja oškodovanke, kar vse sta v razlogih izpodbijanih sodb tudi prepričljivo obrazložili (sodba sodišča prve stopnje stran 17 do 24, sodba sodišča druge stopnje stran 6 do 7) ter obtoženčeve pritožbene navedbe ocene sodišč prve in druge stopnje o verodostojnosti mnenja izvedenca sodne medicine, ne morejo omajati.

30. Grozovit način izvršitve kaznivega dejanja je podan tedaj, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri takem ravnanju brezčutno užival ali se kako drugače izživljal. Objektivna sestavina se torej kaže v ravnanju, s katerim storilec žrtvi povzroča trpljenje, strah ali bolečine, ki presegajo običajni način storitve takega kaznivega dejanja, subjektivna komponenta pa v zavesti storilca, da žrtvi povzroča hudo trpljenje ali v zavesti o možnosti povzročanja takega trpljenja in hotenju oziroma privolitvi nanj. Sodišči sta po izvedenem dokaznem postopku, opirajoč se na zagovor obtoženega D.H. in tudi na izpovedbi prič J.F. in G.Š., utemeljeno zaključili, da je bilo obtoženčevo ravnanje z oškodovanko na jasi, kot izhaja iz opisa dejanja v izreku (ko je oškodovanko udaril po obrazu, od nje zahteval, da se sleče, ji roko zvezal za stol, jo tepel s palico in zmerjal, jo zbil na tla, boksnil v obraz, ji zavezal tkanino okoli vratu, jo davil, zatem pa zvlekel do vozila in nataknil tkanino na vlečno kljuko vozila ter rekel soobtoženemu S.T. naj z vozilom pelje, nato pa oškodovanko med to vožnjo še brcal, jo zatem vrgel v prtljažnik vozila in kasneje odvrgel v reko), posledica oškodovankinega kritičnega odnosa do njegovega neprimernega obnašanja neposredno pred tem na prireditvi. Glede na število in različnost fizičnega nasilja in izživljanja nad oškodovanko, ki je stopnjevalo njeno trpljenje in občutek dušenja do trenutka, ko je zaradi tega pri oškodovanki nastopila nezavest, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da je kaznivo dejanje umora storjeno na grozovit način. Neutemeljene so navedbe obtoženčevega zagovornika v pritožbi, da tako sodišče prve kot sodišče druge stopnje „občutek dušenja štejeta kot obliko grozovitosti, kar je po mnenju obrambe napačno“. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (stran 50 do 53), kot sodišča druge stopnje (stran 5 do 6) izhaja nasprotno: sodišči sta svojo dokazno oceno o grozovitem načinu izvršitve kaznivega dejanja umora obširno utemeljili s stopnjevanjem obtoženčevega nekaj časa trajajočega nasilja nad oškodovanko na samotnem kraju, kjer se ni mogla nadejati pomoči nikogar in ki je pri njej povzročilo občutek popolne nemoči, strahu, ponižanosti, telesne bolečine ter dušenja, v katerem je občutila grozo spoznanja, da bo umrla. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča za pravilnost zaključka sodišča prve in druge stopnje o grozovitem načinu umora N.D. ni odločilen le čas trajanja dušenja (ko je bila oškodovanka s tkanino okoli vratu privezana na vlečno kljuko vozila, ki se je premikalo), kar v pritožbi posebej izpostavlja zagovornik.

31. Navedbam obtoženčevega zagovornika v pritožbi glede napačne uporabe materialnega prava v zvezi z očitkom storitve kaznivega dejanja umora na grozovit način, ker je sodišče kaznivo dejanje v izpodbijanih sodbah opredelilo kot kaznivo dejanje umora na grozovit način, namesto, da bi dejanje kvalificiralo kot temeljno obliko tega kaznivega dejanja, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča opis obtoženemu B.K. očitanega kaznivega dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja umora, storjenega na grozovit način po 1. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ – da je ravnanje obtožencev (konkretizirano za vsakega posebej v opisu dejanja) oškodovanki N.D. povzročilo hude fizične bolečine, psihično trpljenje, ki po trajanju in intenziteti presegajo trpljenje in bolečine, ki nastanejo običajno pri umoru.

32. Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno presodilo, da so bila z izpodbijanima sodbama sodišč prve in druge stopnje z gotovostjo ugotovljena vsa dejstva pomembna za razsojo, poleg tega pa sodišči pri dokaznem sklepanju nista zagrešili napak, ki bi se nanašale na pravila izkušenj in logičnega sklepanja, svojo odločitev pa sta v izpodbijanih sodbah tudi ustrezno obrazložili.

33. Pritožba zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, podana v korist obtoženca obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Tako kot sodišči prve in druge stopnje tudi Vrhovno sodišče poudarja, da se sme kazen zapora 30 let izreči le za posebno hude načine storitve in druge okoliščine v smislu 41. člena KZ za kazniva dejanja, za katera je ta kazen izjemoma predpisana. Vrhovno sodišče pritrjuje dejanskim ugotovitvam in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje (stran 71 do 73 sodbe), s katerimi je soglašalo tudi sodišče druge stopnje (stran 8), o tem, da je izrek te kazni obtoženemu B.K. upravičen in utemeljen. Pri preizkusu okoliščin odmere kazni Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bile te okoliščine pravilno ugotovljene in ovrednotesne in je bila obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izrečena primerna kazen.

34. Po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP mora pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti izpodbijano sodbo, ali so podane kršitve kazenskega postopka iz 1., 5., 6. ter 8. do 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ali je bil v nasprotju z zakonom sojen v nenavzočnosti ali v nenavzočnosti zagovornika, čeprav je bila njegova navzočnost obvezna, ter ali je bil v škodo obtoženca kršen kazenski zakon. Pritožbi obtoženca in zagovornika sta neutemeljeno uveljavljali nekatere od teh kršitev postopka (po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP), drugih kršitev kazenskega postopka, ki jih mora pritožbeno sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti in kršitev kazenskega zakona, pa Vrhovno sodišče ni ugotovilo. Glede na navedeno je pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje (391. člen ZKP).

35. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Čeprav obtoženec in zagovornik s pritožbama nista uspela, je sodišče obtoženca, ki je brez premoženja, oprostilo plačila stroškov tega pritožbenega postopka.