Jedro

Če želi predlagatelj s predlogom za izdajo regulacijske začasne odredbe uspeti, mora verjetno izkazati nujnost izdaje takšne začasne odredbe, ker bi bila sicer ogrožena otrokova korist.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 4. 9. 2017 delno ugodilo predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na sodno ureditev stikov med otrokom in starši, zavrnilo pa predlog glede zaupanja v vzgojo in varstvo in glede določitve preživnine. Po ugovoru tožene stranke je ugovoru deloma ugodilo (sklep z dne 2. 10. 2017) in sklenilo, da stiki z otrokoma potekajo izmenično, en teden skupaj pri vsakem od staršev, kar pomeni od nedelje od 18.00 ure do nedelje do 18.00 ure, tako, da otroka prevzame in po končanem stiku vrne tisti starš, pri katerem sta otroka na stiku in to na prebivališče očeta v A. oziroma v B. in na prebivališče matere v A. (ne v C.).

2. Odločitev sodišča, da zavrne predlog za začasno odredbo glede zaupanja v vzgojo in varstvo in določitev preživnine in delno ugodi ugovoru tožene stranke v zvezi z načinom izvajanja stikov, izpodbija tožeča stranka. V obrazložitvi očita toženi stranki, da je po razpadu življenjske skupnosti življenje otrok prilagajala svojim potrebam. Otroka nikoli ne vesta, kaj bo z njima naredila, ali bosta v C., ali pa pri starih starših. Je zelo nepredvidljiva in pritožnik pogosto ne ve, kje otroka v času izvajanja stika sploh bivata. Sodišče ni dovolj upoštevalo, da otroka bivata pri tožniku, ki jima zagotavlja vsa finančna sredstva za njune vsakodnevne potrebe. Zato bi moralo odločiti tudi o plačevanju preživnine. Na koncu poudarja, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni jasno, zakaj je sodišče v pretežni deli zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, glede nato, da so vse predpostavke za njeno izdajo izkazane. V drugi pritožbi tožnik napada odločitev sodišča prve stopnje, ki je po ugovoru tožene stranke sklenilo, da se stiki izvajajo en teden na domu očeta v A. oziroma B., drug teden pa na prebivališču matere v A. (ne v C.).

3. Tožena stranka je na pritožbi odgovorila in predlagala zavrnitev.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Že Ustavno sodišče je v odločbi Up-410/01 izpostavilo, da imajo regulacijske začasne odredbe velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otrok, zato je treba k njihovemu izdajanju pristopiti restriktivno. To pa pomeni, da mora predlagatelj, če želi s predlogom uspeti, verjetno izkazati nujnost izdaje takšne začasne odredbe, ker bi bila sicer ogrožena otrokova korist. 6. Pritožbeno sodišče nima pomislekov, da je v konkretnem primeru potrebno urediti stike med starši in otroki z začasno odredbo, ker starša ne zmoreta sama doseči dogovora, stanje neurejenih stikov ali celo njihovo odsotnost pa bi lahko vodila v odtujitev med otroki in starši. To pa ne bi bilo v korist otrok.

7. Povsem drugo vprašanje pa je začasna ureditev dodelitve otrok v vzgojo in varstvo med postopkom. Tu lahko izdaja začasne odredbe vpliva na končno odločitev, pri tem pa lahko otrokom (in staršu, ki mu otroci ne bodo zaupani v vzgojo in varstvo) nastane nepopravljiva škoda. Prav o tem govori odločba Ustavnega sodišča. Vzgojo in varstvo po naravi stvari izvaja starš, pri katerem otroci živijo. Ko je otrok na stikih pri drugem, vzgojo in varstvo izvaja on. Da bi bilo treba v takšno razmerje poseči z izdajo začasne odredbe, bi morale biti podane posebne okoliščine. Zato bo tudi v konkretnem primeru najbolj poskrbljeno za korist obeh otrok, da se bosta starša še naprej trudila, da bosta skrbela za otroka in jima nudila to kar otroka potrebujeta, in se kot starša zavedala starševske odgovornosti, predvsem pa tega, da otroka ne smeta biti žrtev njunega nerazrešenega partnerskega odnosa (poročilo Centra za socialno delo z dne 11. 9. 2017).

8. Z načinom izvajanja stikov kot jih je sodišče določilo potem, ko je ugovoru tožene stranke delno ugodilo, ostajata starša do otrok enakovredna. To je pomembno tako zanju kot za (oba) otroka, ker se v odnosu otroci - mati, oziroma otroci - oče, zaradi razpada odnosa med mamo in očetom, zanju ne bi smelo nič spremeniti. Ker se je mati odločila, da bo do nadaljnjega vsak drugi teden prebivala v A. in se tako prilagodila potrebam otrok in ker v konkretnem primeru ni izkazano, da bi otrokoma grozila nevarnost oziroma velika škoda, ki bi opravičevala izdajo začasne odredbe glede zaupanja v vzgojo in varstvo, pogojev za izdajo takšne začasne odredbe ni. Če se starša ne bosta uspela dogovoriti, komu bosta otroka zaupana v vzgojo in varstvo, bosta do končne odločitve, ki bo sprejeta, ko bo dokazni postopek v celoti izveden in bo mogoče ugotoviti največjo korist za oba otroka, vzgojo in varstvo izvajala skupaj.

9. Vse zgoraj navedeno podpira tudi odločitev sodišča prve stopnje, da stiki staršev z otrokoma potekajo vsak teden izmenično: pri očetu na domu v A. oziroma na domu njegovih staršev v bližini A., in pri materi v A. (do nadaljnjega na domu njenih staršev) in nikakor ne v C. 10. Glede na to, da otroka vsak teden bivata pri enem od staršev in glede na to, da tudi Center za socialno delo ugotavlja, da se oba starša pri skrbi za otroka trudita in zanju poskrbita, ter jima nudita vse kar potrebujeta, izdaja začasne odredbe z določitvijo začasne preživnine ni potrebna in je zato neutemeljena.

11. Pritožba torej ni utemeljena, razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti pa niso podani, zato je višje sodišče skladno z določilom 2. točke 365. člena ZPP pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.