Jedro

Naziranje tožeče stranke, da je posledica izpodbitja pogodbe, da bi ji morala tožena stranka vrniti, kar je prejela, oziroma ji povrniti denarno nadomestilo in to ne glede na to, ali je bil povračilni zahtevek postavljen, ali ne, ni pravilno. Izpodbojni zahtevek namreč ne nalaga tožencu nobene izpolnitve in ne more biti podlaga izvršbi. Kot rečeno, je prav zato, da bi stečajni dolžnik s sodbo dosegel pravno korist, ki jo zasleduje (vrnitev premoženja v stečajno maso) povračilni zahtevek obligatoren sestavni del izpodbojnega zahtevka, brez njega izpodbijanje ni možno in se v primeru, ko se ne uveljavlja hkrati z izpodbojnim zahtevkom, tožba celo zavrže.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika. Iz razlogov sodbe izhaja, da je na podlagi izpodbijanega pravnega posla prišlo do vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo, vendar v času odločanja upnik iz pravnega posla ni bil več vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine, zato ni pasivno legitimiran za izbrisno tožbo.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje. Navaja, da je sodišče spregledalo, da je v točki 1. postavil tudi zahtevek, ki ni izbrisna tožba, to je zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika. O tem delu tožbenega zahtevka sodišče sploh ni odločalo. Zmoten je zaključek, da tožnik ni predložil zemljiškoknjižnega dovolila, ki ga je izstavil stečajni dolžnik, saj je to navedeno v 5. členu prodajne pogodbe. V situaciji, ko je prišlo do vknjižbe lastninske pravice, je potrebno izpodbijati tako zavezovalni kot razpolagalni posel. Če je zavezovalni posel razveljavljen, zaradi načela kavzalnosti preneha veljati tudi zemljiškoknjižno dovolilo. Če bi torej sodišče odločalo o izpodbijanju zavezovalnega posla, poseben zahtevek za izpodbijanje razpolagalnega posla in za izbrisno tožbo niti ne bi bil potreben. Tožena stranka bi morala tožniku vrniti, kar je prejela, če to ni več mogoče, pa bi morala vrniti denarno nadomestilo. Sodišče bi na ta način tudi postavilo nadaljnje izhodišče pogovorom med pravdnima strankama in bi tožena stranka morala vrniti v stečajno maso to, za kar je prikrajšala ostale upnike – posebej še, ker je ob prenosu lastninske pravice ravnala zavestno fraudulozno. Tako pa se je sodišče postavilo v vlogo zemljiškoknjižnega sodnika. Pri tem tožeča stranka pojasnjuje, da je bila v času vložitve tožbe tožena stranka vpisana kot lastnica nepremičnine, med postopkom pa je nepremičnino odtujila.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi tožeča stranka izpodbija prodajno pogodbo z dne 10.12.2010 (zavezovalni pravni posel) in na njeni podlagi izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo (razpolagalni posel). Ni sporno, da se je tožena stranka na podlagi prodajne pogodbe že vknjižila v zemljiški knjigi kot lastnica stanovanja, ki je bilo predmet pogodbe. Tako situacijo ureja 3. odstavek 275. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj mora obvezno vsebovati tudi izbrisno tožbo. Prav tako tožbo je tožeča stranka vložila. Ker pa je tožena stranka v času trajanja predmetne pravde nepremičnino prenesla na tretjega in torej ni več vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica, za izbrisno tožbo ni več pasivno legitimirana in je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek.

ZFPPIPP zelo podrobno ureja, kakšni morajo biti zahtevki pri izpodbijanju pravnih dejanj v stečaju. Bistveno je, da mora zahtevek vedno vsebovati tudi povračilni zahtevek (4. odstavek 277. člena ZFPPIPP). Taka ureditev je logična, saj izpodbijanje samo po sebi, brez vrnitve premoženja v stečajno maso, ne bi imelo nobenega smisla, tožeča stranka od takega izpodbijanja ne bi imela nobene koristi. Povedano pa pomeni, da samostojen zahtevek na izpodbijanje ni dopusten. Pri zahtevku, kakor je bil oblikovan v tej pravdi, gre torej za enoten zahtevek, zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek v celoti in se mu ni bilo treba še posebej ukvarjati samo z izpodbojnim delom zahtevka. Iz istega razloga tudi ni pomembno, ali je tožeča stranka izpodbijala zavezovalni ali razpolagalni posel, oziroma ali je tožbi priložila zemljiškoknjižno dovolilo.

Naziranje tožeče stranke, da je posledica izpodbitja pogodbe, da bi ji morala tožena stranka vrniti, kar je prejela, oziroma ji povrniti denarno nadomestilo in to ne glede na to, ali je bil povračilni zahtevek postavljen, ali ne, ni pravilno. Izpodbojni zahtevek namreč ne nalaga tožencu nobene izpolnitve in ne more biti podlaga izvršbi. Kot rečeno, je prav zato, da bi stečajni dolžnik s sodbo dosegel pravno korist, ki jo zasleduje (vrnitev premoženja v stečajno maso) povračilni zahtevek obligatoren sestavni del izpodbojnega zahtevka, brez njega izpodbijanje ni možno in se v primeru, ko se ne uveljavlja hkrati z izpodbojnim, tožba celo zavrže. Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi zgoraj povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).