Jedro

Pritožba je očitno prezrla spremembo pristojnosti prekrškovnih organov po Zakonu o spremembah in dopolnitvah ZCes-1C in se nepravilno sklicuje na drugi odstavek člena 121 ZCes-1 in prezre, da so s spremembo tega zakona v tretjem odstavku člena 121 ZCes-1 cestninski nadzorniki prekrškovni organi za prekrške iz šestega odstavka člena 5 in 5.a člena tega zakona, ki so storjeni na avtocestah in hitrih cestah, policija pa tudi za prekrške iz člena 5.a ZCes-1.

Izrek

Pritožba prekrškovnega organa se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v hitrem postopku o prekršku zahtevi za sodno varstvo zagovornikov storilca ugodilo in odločbo prekrškovnega organa št. 5550085686375 z dne 24. 5. 2019 odpravilo.

2. Taki odločitvi nasprotuje prekrškovni organ s pravočasno vloženo pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog iz 1. točke člena 154 ZP-1, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, smiselno pa predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahteva za sodno varstvo (ZSV) storilca zavrne kot neutemeljena.

3. Na vloženo pritožbo prekrškovnega organa so odgovorili storilčevi zagovorniki, ki pritrjujejo zaključkom v izpodbijani sodbi in predlagajo zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je v hitrem postopku o prekršku storilec bil spoznan za odgovornega storitve prekrška po osmem v zvezi s šestim odstavkom člena 5 Zakona o cestah (ZCes-1), ker kritičnega dne (26. 1. 2019), ko je na počivališču avtoceste A1, L., na prometni površini počivališča zunaj vozišča javne ceste, ki je sicer namenjena kratkemu postanku udeležencev cestnega prometa in na kateri je dovoljeno parkirati tovorna vozila najdlje za dvojni čas predpisanega počitka voznika in za čas prepovedi prometa, parkiral skupino vozil v sestavi vlečnega vozila in priklopnega vozila, pri tem pa na notranji strani vetrobranskega stekla ni imel pravilno vidno označenega časa in datuma začetka parkiranja. Izrečena mu je bila globa v višini 4.000,00 EUR in pa stroški postopka. Nadalje iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prvo sodišče v okviru uradnega preizkusa vložene ZSV s strani storilčevih zagovornikov najprej presojalo obstoj morebitnih kršitev, ki so določene v prvem odstavku člena 62.a ZP-1 in v tem kontekstu, ali je v predmetni prekrškovni zadevi odločal stvarno pristojen organ. Glede na očitek o storjenem prekršku po šestem odstavku člena 5 ZCes-1 in obsegu pooblastil v XI. poglavju ZCes-1, ki v prvem odstavku člena 106 določa, da nadzor nad določbami členov 4., 5., 6., 30., 31., 31.a, 31.b, 32., 34., 34.b, 36., 37., 107., 109., 110. in člena 111 izvajajo na javnih cestah policisti, na občinskih cestah, nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni promet in državnih cestah v naseljih pa tudi občinski redarji in glede na to, da pa v drugem odstavku člena 106 navedeni zakon izrecno predpisuje, da nadzor nad določbami šestega odstavka člena 5 in 5.a člena izvajajo cestninski nadzorniki, nadzor nad 5.a členom pa tudi policisti in da so v skladu s tretjim odstavkom člena 121 ZCes-1 cestninski nadzorniki prekrškovni organ za prekrške iz šestega odstavka člena 5 in 5.a člena tega zakona pristojni za prekrške, storjene na avtocestah in hitrih cestah, policisti pa tudi za prekrške iz člena 5.a tega zakona, je prvo sodišče zaključilo, da nadzor nad upoštevanjem določbe šestega odstavka člena 5 ZCes-1 izvajajo cestninski nadzorniki, ki so na podlagi določbe tretjega odstavka člena 121 ZCes-1 tudi prekrškovni organi, ki so pristojni za odločanje o tem prekršku. Zato je v skladu z drugim odstavkom člena 65 ZP-1 odločilo, da ima vložena ZSV storilčevih zagovornikov prav, da v predmetni prekrškovni zadevi ni odločal stvarno pristojen organ, zato je odločbo prekrškovnega organa v okviru uradnega preizkusa odločbe o prekršku odpravilo.

6. Prekrškovni organ v vloženi pritožbi vztraja na stališču, da je policija v predmetnem postopku prekrškovni organ in pri tem izpostavlja odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-37/2012-17 z dne 8. 5. 2014 s povzemanjem njenega jedra, ko je bilo s to odločitvijo poseženo v zadnji odstavek šestega odstavka člena 5 ZCes-1, ki je pred tem določal, da je parkiranje tovornega vozila brez nadzora voznika ali samo priklopnega vozila na površinah počivališč, zunaj vozišča javne ceste prepovedano in, ko je v tej odločbi izrecno izpostavilo, da zakonska ureditev, ki posamezniku prepoveduje zapustiti počivališče, predstavlja poseg v pravico iz prvega odstavka člena 32 Ustave, ki določa, da se sme pravica do prostega gibanja in izbire prebivališča omejiti le z zakonom.

7. Tako povzemanje jedra citirane odločbe Ustavnega sodišča je sicer pravilno, vendar pa za odločitev v predmetni prekrškovni zadevi ni relevantno, kajti Ustavno sodišče je z navedeno odločbo poseglo v spremembo do tedanjega šestega odstavka člena 5 ZCes-1, taka odločitev pa je posledično pripeljala tudi do spremembe ZCes-1, in sicer s sprejetjem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o cestah (ZCes-1C), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 10-411/2018 dne 21. 2. 2018 in ki v tretjem odstavku tega zakona spreminja besedilo petega in šestega odstavka člena 5 ZCes-1, pri čemer je bil v šestem odstavku za drugim stavkom dodan nov tretji stavek, ki je prepovedoval parkiranje samo priklopnega vozila na teh površinah. Prav tako pa je v 34. členu tega zakona določena sprememba člena 121 ZCes-1, ki v tretjem odstavku tako, kot je pravilno razlogovalo prvo sodišče, izrecno določa, da so cestninski nadzorniki prekrškovni organi za prekrške iz šestega odstavka člena 5 in 5.a člena ZCes-1, ki so storjeni na avtocestah in hitrih cestah, policisti pa tudi za prekrške iz 5.a člena tega zakona. Pritožba je očitno prezrla spremembo pristojnosti prekrškovnih organov po Zakonu o spremembah in dopolnitvah ZCes-1C in se nepravilno sklicuje na drugi odstavek člena 121 ZCes-1 in prezre, da so s spremembo tega zakona v tretjem odstavku člena 121 ZCes-1 cestninski nadzorniki prekrškovni organi za prekrške iz šestega odstavka člena 5 in 5.a člena tega zakona, ki so storjeni na avtocestah in hitrih cestah, policija pa tudi za prekrške iz člena 5.a ZCes-1. Zato pritožba nima prav, da je prvo sodišče glede na določbe o stvarni pristojnosti prekrškovnih organov po spremenjenem ZCes-1 sprejelo napačno odločitev, ko je odločbo prekrškovnega organa zaradi kršitev določb o stvarni pristojnosti prekrškovnih organov odpravilo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb ZP-1 iz prve alinee prvega odstavka člena 62.a ZP-1. 8. Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbo prekrškovnega organa, ki je neutemeljena v skladu s tretjim odstavkom člena 163 ZP-1 zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje ob odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče sicer pazi uradoma (člen 159 ZP-1), kar so predlagali tudi storilčevi zagovorniki v odgovoru na pritožbo.