Jedro

Izpodbijana sodba ima take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predvsem ne izpodbijana sodba in ne sodba sodišča prve stopnje ne navedeta nobenega materialnega predpisa, ki naj bi ga uporabili pri presoji, zato je na uporabo materialnega prava mogoče sklepati le posredno. Pri tem pa se izkaže, da so si razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju, da so v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in da je deloma tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

V ostalem se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka prvostopne sodbe in glede stroškov postopka (4. točka izreka prvostopne sodbe) razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki, nad katero je bil 3. 6. 1996 začet stečajni postopek. Tožnik je v stečajnem postopku z vlogo, datirano s 17. 7. 1996, prijavil terjatve iz naslov prikrajšanja pri plačah za čas od 1991 do 1995, neizplačane plače za mesec maj 1996, odškodnine za neizrabljeni dopust v letu 1996 in odpravnine. Stečajni upravitelj je večino terjatev prerekal in tožnika s sklepom št. St 6/96 z dne 11. 12. 1996 napotil na pravdo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve v višini 5,178.278,23 SIT.

Tožnik je s tožbo, vloženo 19. 2. 1997, zahteval ugotovitev obstoja terjatve iz naslov prikrajšanja pri plači za obdobje od 1991 do 1995 ter odškodnine za neizrabljeni letni dopust za leto 1996, v skupnem znesku 3,122.781,40 SIT z zamudnimi obrestmi od vsakomesečno zapadlih zneskov. Tožnik je svoj zahtevek med postopkom večkrat spreminjal, v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2002 pa je postavil primarni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve v znesku 2,895.882,20 SIT, z zamudnimi obrestmi od zneska 2,722.781,40 SIT od 30. 6. 1996 do plačila in od zneska 173.100,80 SIT od 14. 6. 1996 do plačila; ter "sekundarni" tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve v višini 1,891.444,70 SIT z zamudnimi obrestmi od vsakomesečno zapadlega zneska do plačila in od zneska 173.100,80 SIT od 14. 6. 1996 do plačila.

Sodišče prve stopnje je primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve v višini 2,722.781,40 SIT zavrnilo, delno je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni dopust in iz naslova razlike v plači. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku tako, da je ugotovilo obstoj terjatve iz naslova razlike v plači v višini 1,529.343,90 SIT z zamudnimi obrestmi od vsakomesečnih zneskov do plačila; ter iz naslova odškodnine za neizkoriščeni dopust za leto 1996 v višini 124.068,80 SIT. Sodišče je ugotovilo, da je imel tožnik kot delavec s posebnimi pooblastili in odgovornostmi sklenjene tri individualne pogodbe o zaposlitvi.

Višina plače je bila določena kot 4,5 kratnik povprečne plače: po prvi pogodbi od povprečne plače v podjetju, izplačane v preteklem mesecu v domovini; po drugi pogodbi od povprečne plače, izplačane v družbi v tekočem mesecu v domovini; in po tretji pogodbi od povprečne bruto plače na zaposlenega delavca družbe za Republiko Slovenijo v zadnjih treh mesecih. Stečajni upravitelj je priznal delavcem prijavljene terjatve iz naslova prikrajšanja pri plači do višine po kolektivni pogodbi. Po presoji sodišča prve stopnje je potrebno upoštevati tudi naknadno izplačane plače, ki bi jih delavci oziroma so jih prejeli v stečajnem postopku. To naknadno povečanje plač delavcem, ki je nastalo v stečajnem postopku, je treba upoštevati pri izračunu povprečja v podjetju izplačanih plač, zato je zahtevek tožnika po temelju utemeljen. Sodišče je o višini zahtevka odločilo po prostem preudarku na podlagi 216. člena ZPP, ker bi do natančnega zneska prikrajšanja lahko prišlo le z nesorazmernimi stroški, posebej še, ker stečajna masa zadostuje le za 60% povračila prednostnih terjatev, v tožnikovem primeru pa ne gre za prednostno terjatev iz 160. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - ZPPSL). Znesek mesečnega prikrajšanja je sodišče izračunalo na podlagi izračuna povprečnega zneska plače, ki je bila delavcem priznana v stečajnem postopku. Sodišče je zavrnilo tudi ugovor o zastaranju dela zahtevka z utemeljitvijo, da je tožnikova terjatev dospela šele v stečajnem postopku s priznanjem razlike v plači delavcem za nazaj.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da podredni tožbeni zahtevek ni bil postavljen izven okvira primarnega po višini, saj po vsebini predstavlja le skrčitev zahtevka, ki temelji na drugem izračunu. Glede zastaranja se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je bil podlaga za izplačilo razlike v plači tožniku šele priznanje in deloma tudi že izplačilo razlik v plačah delavcem. Ta podlaga pa je nastala tožniku šele v času stečajnega postopka zaradi ugotovljenih in priznanih razlik v plačah za druge delavce. Tožena stranka ni predlagala takih dokazov, ki bi izpodbijali pravico tožnika, da v skladu s svojo pogodbo o zaposlitvi uveljavlja izračun na podlagi plač drugih delavcev. Po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče upoštevati 6. člena individualne pogodbe o zmanjšanju plače zaradi negativnega poslovanja družbe, ker bi to zmanjšanje morala izvršiti tožena stranka sama že v času izplačevanja plače. Tožnik je v stečajnem postopku prijavil tudi zakonite zamudne obresti.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo sami sebi, predvsem pa o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med razlogi sodbe ter listinami in izvedenimi dokazi. V podrejenem tožbenem zahtevku ni šlo za skrčitev tožbenega zahtevka. Glede na uveljavljanje obresti za čas vse od 18. 2. 1991 dalje, gre za razširitev zahtevka, saj izračun obresti pokaže, da je prisojeni znesek višji kot znesek iz primarnega zahtevka, kjer so bile uveljavljane obresti od 30. 6. 1996 dalje. Pri prikrajšanju pri plači za leto 1991 obstaja tudi neskladje med prijavljeno terjatvijo v stečajnem postopku in zahtevkom tožnika, ki mu je bilo ugodeno.

Tožena stranka se ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe glede zmanjšanje plače tožniku po individualni pogodbi glede na negativno poslovanje družbe, glede izreka o zamudnih obrestih pa izpodbijana sodba nima razlogov o pritožbenih navedbah. Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno, ker bi moral tožnik v skladu s 137. členom ZPPSL svojo terjatev opredeliti na dan začetka stečajnega postopka tako glede glavnice kot glede obračuna in časa uveljavljanja zamudnih obresti. Ugovor zastaranja je bil neutemeljeno zavrnjen, saj je tožnikova terjatev vsaj za mesece januar 1991 do julija 1991 zastarala. Spor se vodi po napotitvenem sklepu stečajnega senata, podredni tožbeni zahtevek pa je tožnik postavil po izteku prekluzivnega roka iz 144. člena ZPPSL.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je deloma nedovoljena, deloma pa utemeljena.

Z izpodbijano sodbo je pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku za plačilo razlike v plači in za plačilo regresa v znesku 124.068,80 SIT (vrednost glavnega zahtevka brez obresti, 39. člen ZPP).

Zahtevka za plačilo razlike pri plači in regresa za letni dopust temeljita na različnih dejanskih in pravnih podlagah, zato ju je treba obravnavati kot samostojna zahtevka. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe v delu, ki se nanaša na regres (točka 2. sodbe sodišča prve stopnje) ne presega z zakonom določenega zneska za dovoljenost revizije (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato za obravnavo revizije v tem delu ni izpolnjen zahtevan pogoj in jo je revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določbe 377. člena ZPP.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Predmet revizije je le odločitev sodišča v tistem delu, v katerem je bilo tožniku ugodeno, saj se zoper zavrnilni del izreka prvostopne sodbe, tožnik ni niti pritožil. Izpodbijana sodba ima take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predvsem ne izpodbijana sodba in ne sodba sodišča prve stopnje ne navedeta nobenega materialnega predpisa, ki naj bi ga uporabili pri presoji, zato je na uporabo materialnega prava mogoče sklepati le posredno. Pri tem pa se izkaže, da so si razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju, da so v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in da je deloma tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo.

Sodišče druge stopnje je potrdilo prvostopno sodbo, s katero je bil ugotovljen obstoj terjatve iz naslova razlike v plači. Tožnik je svojo terjatev prijavil v stečajnem postopku, stečajni upravitelj je terjatev prerekal, zato je bil tožnik na podlagi prvega odstavka 144. člena ZPPSL s sklepom stečajnega senata opr. št. St 6/96 z dne 11. 12. 1996 napoten na pravdo. V obrazložitvi (stran 4 izpodbijane sodbe) pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je podlaga za izplačilo razlike plače nastala tožniku šele v času stečajnega postopka. Terjatve, ki so nastale po začetku stečajnega postopka ("v času stečajnega postopka"), pa se ne prijavljajo v stečajnem postopku, temveč se izplačajo iz stečajne mase po pravilih o stroških stečajnega postopka (158. člen ZPPSL) in se v sodnem postopku lahko uveljavljajo z dajatveno tožbo. Obrazložitev izpodbijane sodbe, iz katere izhaja, da gre za stroške stečajnega postopka, je v nasprotju z izrekom, s katerim je potrjena odločitev o obstoju prerekane terjatve. Prvostopna sodba o tem vprašanju nima takega (pravnega) stališča, zato se sodišče druge stopnje z njim tudi ni moglo strinjati: sodišče prve stopnje v obrazložitvi navede le, da je pri odločitvi potrebno upoštevati naknadno povečanje plač, ki je nastalo v stečajnem postopku. Sodišče prve stopnje torej ne govori o tem, da je pravna podlaga za tožbeni zahtevek nastala šele v stečajnem postopku. Iz obrazložitve prvostopne sodbe izhaja, da je bila pravna podlaga za izračun razlike v plači pogodba o zaposlitvi, višino prikrajšanja pa je sodišče izračunalo po prostem preudarku, upoštevaje na eni strani izplačane plače, na drugi strani pa plače, kakršne bi bile izplačane, če bi se upoštevali tudi zneski plač, priznani v stečajnem postopku. Res je sicer, da je že sodišče prve stopnje, ko utemeljuje zavrnitev ugovora zastaranja, ugotovilo, da je tožnikova terjatev dospela šele v stečajnem postopku. Vendar je vprašanje dospelosti, zapadlosti (ki lahko vpliva na tek zastaralnega roka in zamudnih obresti) nekaj drugega kot vprašanje obstoja terjatve, kjer gre za vprašanje obstoja oziroma veljavnost (utemeljenosti) terjatve. Začetek stečajnega postopka vpliva na dospelost vseh terjatev upnikov proti dolžniku. Nedospele denarne (in nedenarne) terjatve upnikov proti dolžniku se z dnem začetka stečajnega postopka štejejo za dospele (prvi odstavek 112. člena ZPPSL). S terjatvijo je v tem primeru mišljena tista terjatev, ki je obstajala na dan začetka stečajnega postopka.

Če je podlaga za izračun plače tožnika pogodba o zaposlitvi, pa je glede na sklenjene tri pogodbe, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, višina povprečne obračunane oziroma izplačane plače pri toženi stranki, le eden od elementov za izračun tako plače kot morebitnega prikrajšanja. Pa še ta je pri vsaki od pogodb različen (povprečna plača, izplačana v preteklem mesecu; povprečna plača, izplačana v tekočem mesecu in povprečna bruto plača na zaposlenega). Predvsem pa bi bilo pri izračunu razlike v plači upoštevati tudi določbe pogodb o zaposlitvi, ki višino tožnikove plače vežejo na rezultate poslovanja družbe po periodičnem oziroma zaključnem računu, oziroma na izplačevanje plač delavcem pod višino izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi. Tudi v tem delu gre za tri različne pogodbe, v katerih je v dveh določba enaka (in je v obeh primerih vsebovana v 6. členu), v tretji pogodbi pa bistveno drugačna (8. člen pogodbe). Tudi če tožena stranka teh določb ne bi izvajala, jih sodišče mora upoštevati in tožniku ne bi smelo priznati več pravic, kot pa bi mu šle po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi.

Šele ko bo jasno pravno stališče o tem, ali gre za terjatev, nastalo pred uvedbo stečajnega postopka, ali za stroške stečajnega postopka, bo sodišče lahko pravilno odločilo tudi o drugih vprašanjih: glede zamudnih obresti, zastaranja in pravočasnosti prijave terjatve.

Sodišči sta zavrnili "primarni tožbeni zahtevek", postavljen v tožbi z dne 19. 2. 1997, in je odločitev v tem delu pravnomočna.

Izpodbijana odločitev v 1. točki izreka prvostopne sodbe pa se nanaša na "sekundarni tožbeni zahtevek", ki ga je tožnik postavil s pripravljalno vlogo z dne 14. 3. 2002. Sodišči nista ugotavljali, ali sta za ta in tak zahtevek izpolnjeni bistveni procesni predpostavki: ali gre še vedno za prerekano terjatev in ali je bila tožba sploh vložena pravočasno. Predvsem pa se bo moralo sodišče opredeliti do vprašanja, kakšna je pravna podlaga za izračun plače tožnika in ali je glede na zakonito pravno podlago tožnik upravičen še do kakšne razlike v plači. Določba 216. člena ZPP dopušča odločitev po prostem preudarku le glede višine denarnega zneska, do katerega ima tožnik pravico. O pravici do razlike v plači pa sodišče ne more odločiti po prostem preudarku, temveč le na podlagi zakona, veljavnih kolektivnih pogodb oziroma splošnih aktov ter zlasti na podlagi vseh pogodb o zaposlitvi, sklenjenih za sporno obdobje.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, v obsegu, ki izhaja iz izreka tega sklepa, razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.