4. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 12. aprila 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1090/2001 z dne 16. 4. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prva toženka (v nadaljevanju – prodajalka) in drugi toženec (v nadaljevanju – kupec) sta sklenila kupoprodajno pogodbo za stanovanjsko hišo in pripadajoče funkcionalno zemljišče (v nadaljevanju – nepremičnina). Pritožnica (v pravdi druga tožnica) je vložila tožbo zaradi ugotovitve ničnosti te pogodbe in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Okrajno sodišče v Kopru je pritožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Presodilo je, da je bila prodaja nepremičnine z neposredno pogodbo v nasprotju s prisilnimi predpisi, ker stanovanjska hiša ni bila prodana na javni dražbi, stavbno zemljišče pa je bilo prodano brez predhodnega javnega razpisa. Zoper tako odločbo sta se pritožila prodajalka in kupec. Višje sodišče je z izpodbijano sodbo njuni pritožbi ugodilo in sodbo Okrajnega sodišča (v delu, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnice) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek pritožnice zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker v tem primeru javna dražba za prodajo nepremičnine ni bila potrebna.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo Višjega sodišča in zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. To trditev utemeljuje z navedbo, da je odločitev Višjega sodišča samovoljna, pomanjkljivo obrazložena in da Višje sodišče pri odločanju ni upoštevalo vseh dejstev ter dokazov, ki izhajajo iz spisa. Navaja, da je pogodba za prodajo nepremičnine nična, ker nasprotuje prisilnim predpisi. Dejansko naj ne bi bila prodana stanovanjska hiša s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem, kot je določeno v pogodbi, temveč ruševina na kmetijskem zemljišču oziroma na nezazidanem stavbnem zemljišču. V zvezi s tem zatrjuje, da je neresnična navedba Višjega sodišča, da je o naravi nepremičnine sklepalo na podlagi doslednih ugotovitev sodišča prve stopnje. Pritožnica je ustavni pritožbi priložila listini, iz katerih naj bi izhajalo, da je na nepremičnini stala ruševina in ne stanovanjska hiša. To sta izvedensko mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke in sklep Temeljnega sodišča v Kopru št. N 67/87 z dne 22. 10. 1987. Poleg tega se sklicuje na upravni postopek in upravni spor glede izdaje lokacijskega dovoljenja kupcu za nadomestno gradnjo na nepremičnini. V zvezi s tem navaja, da je Upravno sodišče odpravilo odločbo Ministrstva za okolje in prostor in zadevo vrnilo Ministrstvu v nov postopek. V novem postopku naj bi Ministrstvo odpravilo lokacijsko dovoljenje, ki je bilo prvotno izdano kupcu. Iz te odločbe Ministrstva pa naj bi izhajalo, da je nepremičnina kmetijsko zemljišče z ruševino.

B.

3.Pritožničine navedbe v ustavni pritožbi po vsebini pomenijo predvsem nasprotovanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in uporabe materialnega prava. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi utegnili biti ustavnopravno pomembni le pritožničini očitki, da je Višje sodišče odločilo samovoljno, da svoje odločitve ni zadosti obrazložilo in da ni upoštevalo vseh dejstev ter dokazov, ki izhajajo iz spisa. Vendar so navedeni očitki neutemeljeni.

5.Oceno samovoljnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Prav tako ji ni mogoče očitati neobrazloženosti. Višje sodišče je namreč svojo odločitev obrazložilo z razumnimi pravnimi argumenti. Pojasnilo je, zakaj se je strinjalo s pritožbenimi navedbami prodajalke in kupca o tem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je pogodba zaradi nespoštovanja predpisov o javni dražbi nična. Poleg tega je obrazložilo, da je pri odločanju izhajalo iz doslednih ugotovitev in razlogov sodišča prve stopnje, da je prodajalka kupcu prodala stanovanjsko hišo in pripadajoče funkcionalno zemljišče. Pritožnica ne pojasni, zakaj naj bi bila takšna ugotovitev Višjega sodišča neresnična ali samovoljna. Sodišče prve stopnje je namreč v svoji odločbi ugotovilo, da je bila nepremičnina na dan sklenitve kupoprodajne pogodbe opredeljena kot stavbno zemljišče in ne kot kmetijsko zemljišče. Neutemeljena je tudi pritožničina navedba, da Višje sodišče ni upoštevalo vseh dejstev in dokazov, ki izhajajo iz spisa. Pritožnica v ustavni pritožbi ne pojasni izrecno, na katera dejstva in dokaze se ta očitek nanaša. Kolikor se nanaša na izvedensko mnenje, sklep Temeljnega sodišča v Kopru, odločbo Ministrstva ali sodbo Upravnega sodišča, pa iz sodb sodišča prve in druge stopnje ni razvidno, da bi jih pritožnica predložila že v sodnem postopku. Ne glede na to pa pritožnica tudi ni navedla, v kakšnem smislu naj bi te listine pomenile odločilna dejstva oziroma dokaze.

6.Kršitve pravice iz 22. člena Ustave prav tako ni mogoče utemeljiti s pavšalno navedbo, da kupoprodajna pogodba nasprotuje prisilnim predpisi, saj pritožnica ne pojasni, v čem naj bi bila zaradi tega kršena kakšna njena človekova pravica ali temeljna svoboščina.

7.Ker z izpodbijano sodbo očitno ni bila kršena človekova pravica, kot jo zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger