Jedro

Tožnici je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z iztekom pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Zato toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, saj to prenehanje ni bilo pogojeno z nobeno od osebnih okoliščin tožnice (člen 6/1 ZDR), temveč z iztekom časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena.

Tožnica s tem, ko zatrjuje, da je bila s strani tožene stranke diskriminirana, ker z njo ni bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za določen čas za dobo petih let, zahteva sodno varstvo kot neizbrani kandidat. Razlikovanje med zahtevo za sodno varstvo, ki jo poda delavec in neizbrani kandidat, pa je pomembno zaradi različne zakonske ureditve v zvezi z vložitvijo takšne zahteve. Neizbrani kandidat lahko glede na člen 204/5 ZDR, ki je z ozirom na splošna pravila civilnega prava o odškodninski odgovornosti, ki jih opredeljujejo določbe OZ specialna določba, tožbo v zvezi z zatrjevano diskriminacijo vloži le v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca (o neizbiri). Ta rok je materialni prekluzivni rok, katerega zamuda ima za posledico zavrženje tožbe. Na ta rok pazi prvostopenjsko sodišče po uradni dolžnosti.

Toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije v zvezi s tem, da s tožnico ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto, saj tožnica glede na odločbo ZPIZ (s katero je bila tožnici, invalidki III. kategorije priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugo delovno mesto z omejitvijo dela) tega dela ni bila zmožna opravljati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati znesek 18.473,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 1. 2012 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je tožničin tožbeni zahtevek za plačilo 39.157,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. V III. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je naložilo tožnici, da je dolžna toženi stranki povrniti 347,27 EUR stroškov postopka v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožničin tožbeni zahtevek oziroma podredno, da jo v ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa tožnici naloži, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi, da je tožena stranka do tožnice ravnala diskriminatorno, ker naj tožnici ne bi zagotavljala enake obravnave glede na njeno zdravstveno stanje, spregledalo 5. odstavek 6. člena ZDR. Ta določa, da različno obravnavanje, temelječe na kateri od osebnih okoliščin iz člena 6/1 ZDR, ne pomeni diskriminacije, če zaradi narave dela oziroma okoliščin, v katerih se delo opravlja, določena osebna okoliščina predstavlja bistven in odločilen pogoj za delo in je takšna zahteva sorazmerna ter upravičena z zakonitim ciljem. V primeru tožnice ni moglo iti za diskriminacijo ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, saj je ta prenehala s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Dejansko gre za vprašanje, ali bi morala biti s tožnico sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „policistka - A.“ ob upoštevanju tega, da tožnica za delo na tem delovnem mestu ni bila zmožna. Tožnica ni izpolnjevala pogojev za sklenitev novega delovnega razmerja po 1. točki 1. odstavka 67. člena Zakona o policiji (ZPol). Odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da so nezakoniti vsi izločitveni postopki, vsa testiranja in sprejemi za policiste, saj je pri vseh policistih tudi pogoj, da mora imeti kandidat ustrezne psihofizične sposobnosti. Različna obravnava tožnice ob sklepanju nove pogodbe o zaposlitvi, ki je temeljila na ZPol, ni pomenila diskriminacije. Tožena stranka na podlagi zakonskih določb ni bila dolžna podaljševati pogodbe o zaposlitvi tožnici. Iz dopisa tožene stranke z dne 24. 2. 2010 izhaja, da bo praviloma vsem policistom - A. ponujena možnost podaljšanja delovnega razmerja za določen čas za enako časovno obdobje, torej za obdobje petih let (na podlagi 67.b člena ZPol). Beseda praviloma v tem dopisu je bila uporabljena ravno za primer, ko bi se izkazalo, da z določenim javnim uslužbencem iz različnih razlogov ne bo mogoče podaljšati delovnega razmerja tako, da bi jim bila v podpis ponujena nova pogodba o zaposlitvi. Tožnica dela na delovnem mestu „policistka - A.“ ni bila sposobna opravljati, kar izhaja že iz odločbe ZPIZ z dne 5. 12. 2008, zato s tožnico ni bilo mogoče ponovno skleniti delovnega razmerja za določen čas. To bi bilo tudi v nasprotju s 67. členom ZPol, saj so pogoji za sklenitev delovnega razmerja ustrezne psihofizične sposobnosti, ki pa jih tožnica (tudi z ozirom na odločbo ZPIZ) ni imela. To izhaja tudi iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje, ki ga je tožnica tako kot odločbo ZPIZ vložila v spis kot dokaz. Nove odločbe o ugotovljeni invalidnosti tožnice toženi stranki v času odločanja o morebitni ponovni sklenitvi delovnega razmerja za določen čas niso bile predložene (predložene niso bile niti tožničini tožbi). V kolikor bi tožnica novo odločbo ZPIZ glede njene invalidnosti imela (tožnica je izpovedala, da ji je bilo povedano, da bo umaknjena kategorija invalidnosti za delovno mesto policista in da naj bi invalidska komisija ugotovila, da izpolnjuje psihofizične sposobnosti za delo policista), bi jo gotovo vložila v spis kot dokaz. Ker torej tožena stranka ni ravnala protipravno, ni odškodninsko odgovorna tožnici. To dodatno potrjuje tudi izsek iz Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v policiji (veljati je pričel 1. 8. 2008), ki v prilogi 4 določa kriterije za izpolnjevanje psihofizičnih zahtev (tudi za delovno mesto policista - kandidata), katerih pa tožnica ni v celoti izpolnjevala. Tudi iz že omenjene odločbe ZPIZ jasno izhaja, da tožnica dela na delovnem mestu „policistka - A.“ ni sposobna opravljati. Za delovno mesto „administrator“, ki bi ga bila tožnica zmožna opravljati skladno z odločbo ZPIZ z dne 21. 6. 2011, pa pri toženi stranki ni bilo interesa, saj se je število administracije zmanjševalo (projekt B.), poleg tega pa je bila tožnica za delo na tem delovnem mestu (delovno mesto administrator) ocenjena zgolj z oceno zadovoljivo, pri kriteriju zanesljivosti pa je bila ocenjena celo z oceno nezadovoljivo. Tožnica je sicer začasno, od 1. 6. 2011 do 14. 7. 2011, opravljala naloge na delovnem mestu „policistka - A.“, vendar je potrebno ob tem pojasniti (to izhaja tudi iz izvedenih dokazov - izpovedbe prič), da je tožnica svoje delo opravljala kot spremljevalka oziroma opazovalka v patrulji. To pomeni, da tožnica ni opravljala delo policista, temveč je le spremljala oziroma opazovala druge policiste pri delu. Tožnica svojega dela ni smela opravljati, saj ji je bilo to prepovedano z odločbo ZPIZ z dne 5. 12. 2008. Tako je popolnoma jasno, da tožnica tega dela ne bi mogla opravljati še nadaljnjih pet let. Tožena stranka je bila dolžna upoštevati odločbo ZPIZ, zato ni pomembna izpovedba priče C.C., ki je domneval, da je bila tožnica zmožna opravljati delo policistke v patrulji. Tožena stranka s tožnico ni mogla skleniti nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto „policistka - A.“, saj tega dela tožnica ni bila zmožna opravljati. Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi izpovedbo priče D.D., ki je povedal, da pri toženi stranki v času odločanja o podaljšanju delovnega razmerja tožnici niso razpolagali z nobeno drugo odločbo ZPIZ, razen z odločbo 5. 12. 2008. Sodišče prve stopnje se do tega dejstva ni opredelilo. Poleg tega pa bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je tožnica na Zavodu za zaposlovanje RS prejemala nadomestilo oziroma denarno pomoč. V zvezi s tem je tožena stranka predlagala poizvedbe na Zavodu za zaposlovanje RS, ki pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, prisojeni znesek odškodnine pa previsok.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem je predlagala zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka bistvene kršitve določb postopka uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo), ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, odločitev sodišča prve stopnje o pripadajoči odškodnini tožnici pa vsaj preuranjena.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala odškodnino zaradi diskriminacije in sicer iz naslova nepremoženjske škode v višini 15.000,00 EUR zaradi pretrpljenih psihičnih težav in duševnih bolečin, zaradi razžalitve dobrega imena in časti in zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter iz naslova premoženjske škode zaradi izgubljenega dobička v višini 42.630,60 EUR, zato ker ji pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki jo je imela sklenjeno s toženo stranko, ni bila podaljšana za obdobje od 15. 7. 2011 do 15. 7. 2016. Pri opredelitvi vtoževane odškodnine za premoženjsko škodo je tožnica upoštevala njeno neto mesečno plačo, ki bi jo prejela v obdobju petih let, če ne bi tožena stranka ravnala diskriminatorno in bi z njo sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za dobo petih let. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno, ker po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas (ki je bila sklenjena za čas od 8. 8. 2006 do 14. 7. 2011 - A1) za delovno mesto „policistka - A.“, s tožnico ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi zato, ker je tožnica postala invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu (kar izhaja iz odločbe ZPIZ z dne 5. 12. 2008 - A2 oziroma izvedenskega mnenja z dne 20. 11. 2008 - A3). V omenjeni odločbi je bila tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugo delovno mesto z omejitvijo dela (tožnica ni bila zmožna za delo, kjer bi bilo potrebno fizično obvladovanje situacije, zmožna je bila za delo, ki je psihično manj zahtevno in pri katerem ne prihaja do konfliktnih situacij, s polnim delovnim časom, od 20. 11. 2008 dalje). Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da tožnica ni bila zmožna za delo na delovnem mestu, na katerem je bila razporejena, to je na delovnem mestu „policistka - A.“.

Tožnica je svoj odškodninski zahtevek utemeljevala s 6. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Za tožnico kot javno uslužbenko je veljal Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki je v 5. členu napotoval na predpise, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, če ZJU ne določa drugače. Posebnih določb o sodnem varstvu neizbranega kandidata oziroma javnega uslužbenca zaradi diskriminacije ni vseboval niti ZJU niti Zakon o policiji (ZPol; Ur. l. RS, št. 49/1998 in nadalj.), kar pomeni, da je potrebno za presojo utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka upoštevati določbe ZDR. Šesti člen ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, je prepovedoval delodajalcu, da diskriminatorno obravnava po eni strani iskalca zaposlitve (kandidata) pri zaposlovanju, po drugi strani pa tudi delavca v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Kršitev prepovedi diskriminacije je zakonodajalec sankcioniral z odškodninsko odgovornostjo delodajalca po splošnih pravilih civilnega prava (člen 6/7 ZDR). Kot je bilo že omenjeno, je 6. člen ZDR nudil pravno varstvo pred diskriminacijo dvema kategorijama fizičnih oseb - kandidatu in delavcu, ki je v delovnem razmerju.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas do 14. 7. 2011, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z iztekom te pogodbe in da tožena stranka s tožnico (za razliko od večine preostalih njenih sodelavcev, ki so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas) nove pogodbe o zaposlitvi ni sklenila (67.b člen ZPol je omogočal podaljševanje pogodb o zaposlitvi za določen čas do pet let za opravljanje nalog varovanja zunanje meje evropske unije in varovanja objektov, ki jih v skladu s predpisi varuje policija). Glede na to, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z iztekom pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da ji diskriminacije v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ni mogoče očitati, saj to prenehanje ni bilo pogojeno z nobeno od osebnih okoliščin tožnice (člen 6/1 ZDR), temveč z iztekom časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena.

Glede na to, da je tožnica v postopku zatrjevala, da je bila s strani tožene stranke diskriminirana, ker z njo ni bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za določen čas za dobo petih let, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica zahteva sodno varstvo kot neizbrani kandidat. Tožnica je namreč želela s toženo stranko skleniti novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, do katere pa ni prišlo. Razlikovanje med zahtevo za sodno varstvo, ki jo poda delavec in neizbrani kandidat pa je pomembno zaradi različne zakonske ureditve v zvezi z vložitvijo takšne zahteve. Neizbrani kandidat je lahko glede na člen 204/5 ZDR, ki je z ozirom na splošna pravila civilnega prava o odškodninski odgovornosti, ki jih opredeljujejo določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), specialna določba, tožbo v zvezi z zatrjevano diskriminacijo vložil le v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca (o neizbiri). Ta rok je materialni prekluzivni rok (npr. sklep VDSS opr. št. Pdp 727/2011 z dne 25. 8. 2011, sklep opr. št. Pdp 444/2012 z dne 11. 10. 2012, …), katerega zamuda ima za posledico zavrženje tožbe. Na ta rok pazi prvostopenjsko sodišče po uradni dolžnosti. Ker je torej tožnica uveljavljala sodno varstvo v tem individualnem delovnem sporu v svojstvu neizbrane kandidatke in ker je tožbo vložila 3. 1. 2012, delovno razmerje pa ji je prenehalo 14. 7. 2011 bi moralo sodišče prve stopnje v okviru predhodnega preizkusa tožbe ugotoviti, če je bila vložena tožba tožnice pravočasno glede na člen 204/5 ZDR (tudi upoštevaje tožničino navedbo, da si je takoj, ko ji je bilo predočeno, da ji pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana zaradi njene invalidnosti, pričela prizadevati za umik kategorije invalidnosti, pri čemer se je v zvezi s tem sklicevala tudi na prilogo A13 - l. št. 45). Ker pa pritožbeno sodišče na pravočasnost vložitve tožbe ne pazi po uradni dolžnosti (tako npr. sklep VS RS opr. št. VIII Ips 107/2009 z dne 11. 10. 2009), pritožbeno sodišče iz tega razloga ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje, saj tožena stranka pritožbenega ugovora v zvezi s pravočasnostjo vložitve tožbe ni podala.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, zaradi česar je tožnici vsaj preuranjeno prisodilo odškodnino v višini 18.473,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, to je od 3. 1. 2012, do plačila. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je bila dolžna spoštovati odločbo ZPIZ z dne 5. 12. 2008 in tožnici zagotoviti pravico do premestitve, tako da bi, če bi tožnici ponudila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto „policistka - A.“, ki ga tožnica zaradi invalidnosti ni bila zmožna opravljati, kršila omenjeno določbo ZPIZ. Prav tako tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bila pri odločanju o sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi s tožnico za obdobje do najdalj pet let dolžna upoštevati tudi 67. člen ZPol, po katerem lahko delovno razmerje za opravljanje nalog v policiji sklene oseba, ki poleg pogojev, določenih v predpisih, ki urejajo sklenitev delovnega razmerja javnih uslužbencev, izpolnjuje tudi druge pogoje, med drugim tudi pogoj ustreznih psihofizičnih sposobnosti. Določba člena 6/5 ZDR določa pogoje, pod katerimi različno obravnavanje, ki sicer temelji na osebnih okoliščinah, ki so opredeljene v členu 6/1 ZDR, ne pomeni diskriminacije (če je določena osebna okoliščina zaradi narave dela oziroma okoliščin, v katerih se delo opravlja, bistven in odločilen pogoj za delo, pri čemer mora biti takšna zahteva sorazmerna ter upravičena z zakonitim ciljem). Glede na specifično delo policistov so po stališču pritožbenega sodišča njihove ustrezne psihofizične sposobnosti (ki so sicer podrobno opredeljene v prilogi 4 Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v Policiji - B1) bistven in odločilen pogoj za njihovo delo. Pritožbeno sodišče le kot primeroma navaja, da spadajo med naloge delovnega mesta „policist - A.“ (B2) tudi preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov s področja čezmejne kriminalitete, prijemanje organizatorjev in sprovajalcev oseb čez državno mejo, prijemanje in izvajanje postopkov s prijetimi osebami, ki so ilegalno prestopile državno mejo, …, kar prav gotovo zahteva od teh policistov ustrezne psihofizične sposobnosti in kar jasno izhaja tudi iz izjave o varnosti za oceno tveganja v MNZ (B4).

Po stališču pritožbenega sodišča toženi stranki ni mogoče očitati diskriminacije v zvezi s tem, da s tožnico ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „policistka - A.“, saj tožnica glede na odločbo ZPIZ z dne 5. 12. 2008 tega dela ni bila zmožna opravljati. Pri tej ugotovitvi ni bistvenega pomena dejstvo, da je sicer tožena stranka tožnici v obdobju od 1. 6. 2011 do 14. 7. 2011 omogočila delo na delovnem mestu „policistka - A. z omejitvami“ (A5), saj za takšno delo tožnice glede na že omenjeno odločbo ZPIZ z dne 5. 12. 2008 ni bilo zakonite podlage. Prav tako ni bistvena izpovedba priče C.C., ki je ocenil, da bi bila tožnica zmožna opravljati delo policistke v patrulji. C.C. je bil v spornem obdobju vodja kadrovske službe na PU E., tako da njegova domneva o tem, da bi bila tožnica sposobna opravljati delo policistke kljub III. kategoriji invalidnosti za presojo utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka ni odločilnega pomena.

Drugačna situacija pa bi nastala, če bi pristojni organ ZPIZ izdal novo odločbo (s katero bi prenehala veljati odločba ZPIZ z dne 5. 12. 2008), ki bi bila dokončna oziroma izvršljiva že v času, ko bi tožena stranka s tožnico lahko sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas (ob pogoju, da bi tožena stranka s to novo odločbo razpolagala oziroma zanjo vedela). Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je v spornem obdobju pred pristojnimi organi ZPIZ tekel postopek za ponovno oceno tožničine delazmožnosti (A13, izpovedba tožnice, izpovedba priče C.C., …). Če bi bilo v postopku pred organi ZPIZ dokončno ugotovljeno, da je bila tožnica v času po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas zmožna opravljati delo na delovnem mestu „policistka - A.“, pa tožena stranka te odločbe ne bi upoštevala (čeprav bi zanjo vedela) in s tožnico ne bi sklenila nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas za to delovno mesto, bi bilo takšno ravnanje tožene stranke mogoče opredeliti kot diskriminatorno v smislu 6. člena ZDR. Po zaključku pritožbenega sodišča je prav morebiten obstoj dokončne odločbe ZPIZ (v času, ko je tožena stranka z večino ostalih tožničinih sodelavcev sklepala nove pogodbe o zaposlitvi), s katero bi prenehala veljati odločba ZPIZ z dne 5. 12. 2008, tisto pravnoodločilno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na ugotovitev, če je bilo ravnanje tožene stranke, ko s tožnico ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, diskriminatorno, s čimer bi bila podana pravna podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke v skladu s členom 6/7 ZDR.

Tožena stranka v pritožbi nadalje utemeljeno opozarja tudi, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede prisojene višine odškodnine. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici odškodnino iz naslova materialne škode zaradi izgubljenega dobička v višini 18.473,26 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (v preostalem je tožničin zahtevek za odškodnino iz naslova materialne škode in v celoti za odškodnino iz naslova nematerialne škode zavrnilo). Ta znesek predstavlja 26 neto plač tožnice (po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožničina neto plača znašala 710,51 EUR), kar predstavlja obdobje od poteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas (A1) do dneva zadnje glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. V zvezi s tem tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o višini vtoževane odškodnine (kljub drugačni obrazložitvi v izpodbijani sodbi) ni upoštevalo zneskov eventualnih prejemkov, ki jih je tožnica prejela iz naslova brezposelnosti in v zvezi s tem ni opravilo ustreznih poizvedb na Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije (čeprav je to tožena stranka pravočasno predlagala že v odgovoru na tožbo).

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje tako v zvezi z veljavnostjo odločbe ZPIZ z dne 5. 12. 2008 v času, ko je tožena stranka s tožničinimi sodelavci sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot tudi v zvezi s samo višino prisojene odškodnine (glede na morebitne prejemke tožnice iz naslova brezposelnosti). Ker je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče prve stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP). Pritožbeno sodišče se ni odločilo za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti oziroma dopolnitev postopka na pritožbeni obravnavi, saj je glede na naravo stvari in okoliščin primera ocenilo, da bi bila dopolnitev dokaznega postopka v cilju popolne ugotovitve dejanskega stanja pred pritožbenim sodiščem v neskladju z načelom ekonomičnosti postopka, pri čemer tudi stranke zoper dejansko stanje, kot bi ga ugotovilo pritožbeno sodišče, ne bi imele možnosti vložitve rednega pravnega sredstva.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, ali je tožnica tožbo vložila v roku iz člena 204/5 ZDR. V kolikor bo ugotovilo, da je bila tožba vložena pravočasno, bo moralo ugotoviti, če je bila odločba ZPIZ z dne 5. 12. 2008 veljavna v času, ko bi tožena stranka s tožnico lahko sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto „policistka - A.“. Če bo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnice po temelju utemeljen, bo moralo v nadaljevanju ponovno preveriti (tudi ob upoštevanju podatkov o prejemkih tožnice v času brezposelnosti, ki jih bo pridobilo na Zavodu za zaposlovanje RS), do kakšne višine odškodnine bi bila tožnica upravičena.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.