Jedro

Zanikanje dogovora, iz katerega bi izhajala dolžnost tožene stranke, da plača stroške špedicije in uvoza, zadošča standardu obrazloženosti ugovora, ki terja prevalitev trditvenega bremena o tem, na kakšni pravni podlagi izvira terjatev tožeče stranke do tožene stranke, na tožečo stranko.

Ob odsotnosti trditev tožeče stranke v smeri nepredvidljivosti možnega nastanka škode, ki pa je bila odločilna za sodišče prve stopnje, saj je zavrnilo pobotni ugovor iz razloga, ker je ocenilo, da naj v konkretnem življenjskem primeru tožeča stranka ne bi mogla pričakovati nastanka kakršnihkoli škodljivih posledic, ki bi lahko nastale toženi stranki zaradi dobav izdelkov z zamudo, pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da je takšna sodba zanjo sodba presenečenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 64.607,98 EUR z zamudnimi obrestmi od zneska 61.712,41 EUR od 10. 01. 2008 do plačila in od zneska 2.895,57 EUR od 14. 04. 2008 do plačila. Ugotovilo je, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 61.418,29 EUR s pp. Tožeči stranki je odmerilo stroške v višini 6.412,65 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki.

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, uveljavljala je „vse“ pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, podredno pa, da ugotovi obstoj terjatve tožene stranke in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Za sojenje v tej zadevi je stvarno in krajevno pristojno Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2010 z dne 09. 02. 2010 o prenosu zadeve iz Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Pritožba je utemeljena.

1. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka spornemu računu št. 4636/2007 v višini 294,12 EUR, ki se nanaša na stroške špedicije in uvoza modelov, ni argumentirano ugovarjala, v nasprotju s trditvami tožene stranke, ki jih je podala v točki VI odgovora na tožbo: „Kar je tožeča stranka toženi stranki zaračunala z računom 004636/2007 z dne 23. 08. 2007 ni bilo naročeno s strani tožene stranke oz. ni bilo predmet pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama.“ Zanikanje dogovora, iz katerega bi izhajala dolžnost tožene stranke, da plača stroške špedicije in uvoza, po oceni pritožbenega sodišča zadošča standardu obrazloženosti ugovora, ki terja prevalitev trditvenega bremena o tem, na kakšni pravni podlagi izvira terjatev tožeče stranke do tožene stranke, na tožečo stranko. Kaj pa je tožeča stranka odgovorila na trditve tožene stranke, iz razlogov sodbe ne izhaja. Ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklepalo, da se štejejo dejstva v zvezi s spornim računom za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP), bo moralo v ponovljenem postopku odgovoriti na vprašanje, ali je tožeča stranka podala zadostno trditveno podlago za ugoditev njenemu zahtevku.

2. Utemeljeno izpodbija tožena stranka tudi razloge sodišča prve stopnje v delu, ki se nanašajo na uporabo prvega odstavka 243. člena OZ v zvezi z odškodnino, ki jo uveljavlja tožena stranka z ugovorom pobotanja v pravdi. Ob odsotnosti trditev tožeče stranke v smeri nepredvidljivosti možnega nastanka škode, ki pa je bila odločilna za sodišče prve stopnje, saj je zavrnilo pobotni ugovor iz razloga, ker je ocenilo, da naj v konkretnem življenjskem primeru tožeča stranka ne bi mogla pričakovati nastanka kakršnihkoli škodljivih posledic, ki bi lahko nastale toženi stranki zaradi dobav izdelkov z zamudo, pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da je takšna sodba zanjo sodba presenečenja. Če dejstev, ki bi narekovala uporabo določbe prvega odstavka 243. člena OZ tožeča stranka niti ni zatrjevala, tožena stranka dokazov, ki bi potrjevali njeno stališče, niti ni bila dolžna predlagati. Sicer pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da niti okoliščine konkretnega primera ne potrjujejo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ob zamudi z dobavami izdelkov ni vedela, da je tožena stranka pri njej naročila izdelke za svojega naročnika ter da je pri izpolnitvi pogodbe tudi vezana na rok dobave. Če pa teh dejstev ni zanikala, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka na tej podlagi. Zato odgovor na vprašanje obsega odškodnine terja najprej razloge glede spornega dejstva, ali je tožeča stranka odgovorna za zamudo ter ali je tožena stranka izkazala nastanek zatrjevane škode zaradi zamude z dobavo spornih izdelkov. V svoji obrambi je tožeča stranka podala namreč trditve, ki terjajo najprej presojo možnosti oprostitve dolžnikove odgovornosti zaradi zamude (240. člen OZ), ter nadalje dokazanosti obsega konkretne zatrjevane škode zaradi odstopa od pogodbe naročnika S.I. (B38) in vzročne zveze med zamudo tožeče stranke in uveljavljanim obsegom škode.

3. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka, je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

4. Ne glede na odločitev pod točko 3, pritožbeno sodišče odgovarja toženi stranki v zvezi s pritožbenimi trditvami, ki jih podaja zoper razloge sodišča prve stopnje o neobstoju odškodninske terjatve v višini 5.815,65 EUR za škodo, ki naj bi toženi stranki nastala z dobavami naročniku M. R., da niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne in prepričljive razloge o tem, da tožena stranka ni dokazala svojih trditev o skritih stvarnih napakah. S pomočjo izvedenca je ugotovilo, da „napake“, ki jih uveljavlja tožena stranka v svojih trditvah kot skrite napake, glede na videz varjenih ulitkov, niso skrite napake, ker je bilo mogoče vare opaziti že pri prevzemu opravljenega dela. Po prevzemu opravljenega dela pa podjemnik ni več odgovoren za napake, ki bi jih bilo mogoče opaziti pri običajnem pregledu (3. odstavek 633. člena OZ). Tožena stranka pa tudi ne izpodbija odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da naj bi se s tožečo stranko dogovorila, da naj ji ulitke izdela brez varov. Zato je neizpodbitna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da vari na ulitkih ne predstavljajo napak. S tem pa je tudi nepomembno zatrjevanje tožene stranke, da naj bi podjemnik vedel za napake. Ker je tožena stranka v pobot ugovarjano terjatev v višini 61.418,29 EUR utemeljevala na škodi v skupni višini 120.790,81 EUR, pritožbeno sodišče ni imelo podlage za zavrnitev pritožbe za sicer neutemeljeno vtoževano odškodnino v višini 5.815,65 EUR.

5. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).