Jedro

Čeprav sta dediča sodedinji odstopila svoja dedna deleža, nista izgubila statusa zakonitih dedičev, saj nista izjavila, da se odpovedujeta dedovanju. Zato sta v pravdi zaradi izločitve premoženja iz zapuščine oz. ugotovitve, da se premoženje ne vračunava v dedni delež dedinje nujna sospornika na pasivni strani.

Sicer obsežna adaptacijska in obnovitvena dela sama po sebi še ne predstavljajo takšnega prispevka, da bi bilo mogoče trditi, da je pritožnica s svojimi prispevki v zapustnikovo posebno premoženje ustvarila novo stvar in s tem pridobila lastninski delež na predmetnem premoženju. Pridobitve stvarnopravnega zahtevka na spornem premoženju tudi sama po sebi ne omogoča pomoč pokojnemu in njegovi materi v času njune bolezni in pritožničino vodenje gospodinjstva.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in dedinjo M. R. napotilo na pravdo, da zoper dediče Sa. R., Se R. in T. R. vloži tožbo na ugotovitev, da delež do ½ nepremičnine parc. štev. X, k.o. V., predstavlja njeno premoženje, katerega je pridobila odplačno, z delom v času trajanja zakonske zveze med njo in zapustnikom, zato se ta parcela ne vračuna v njen dedni delež. Rok za vložitev tožbe je 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa. V kolikor v tem roku ne bo vložena ustrezna tožba, bo sodišče nadaljevalo postopek ne glede na zahtevke, glede katerih je napotilo na pravdo. Zapuščinski postopek se prekine za 30 dni oziroma do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, v kolikor bo v tem roku vložena ustrezna tožba.

Zoper navedeni sklep vlagajo pritožbi dediči M. R., Se. R. in T. R. Dedinja M. R. uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se izpodbijani sklep spremeni tako, da se napoti na pot pravde Sa. R., da zoper njo vloži tožbo na ugotovitev deleža do ene polovice nepremičnine ne predstavlja njenega premoženja, katerega je pridobila odplačno, z delom v času trajanja zakonske zveze med njo in zapustnikom, vsled česar se ena polovica vračuna v njen dedni delež oz. podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, katera stranka je svoje trditve izkazala za verjetnejše in pravica katere stranke je verjetnejša. Po sodni praksi je verjetnejša pravica tiste stranke, ki se opira na zakonsko domnevo in sicer iz 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. V zvezi s to domnevo je tožnica med zapuščinskim postopkom predložila v spis pripravljalno vlogo, z dne 23.7.2008, ko je natančno opisala vlaganja v sporno nepremičnino in predlagala dopolnitev izvedeniškega mnenja izvedenke gradbene stroke, ki je bila postavljena v zapuščinski zadevi. Tudi sklenjena darilna pogodba posredno utemeljuje zaključek, da je pritožničina pravica verjetnejša, pritožničina otroka Se. in T pa sta v svoji izjavi z dne 20.10.2009 natančno opisala način pridobitve spornega premoženja in pritožnici v svoji izjavi celo priznala izključno lastninsko pravico na podarjenem premoženju. Oba opisujeta način obnove hiše, pritožničino delo, njeno vodenje celotnega gospodinjstva, nego pokojnika, ko je bil težko bolan in deset letno nego in skrb za pokojnikovo mamo. Vsa vlaganja v nepremičnino pa so bila opravljena v času trajanja zakonske zveze. Na pot pravde bi morala biti tako napotena Sa. R., ki je bila že napotena na pot pravde na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe sklenjene med zapustnikom in pritožnico, pa te pravde ni sprožila in je torej priznala veljavnost darilne pogodbe. Ker je torej pokojni že v času življenja prenesel na pritožnico lastninsko pravico na spornih nepremičninah, pritožnica ocenjuje, da je njena pravica verjetnejša. Nerazumljivo je tudi, da mora tožiti oba svoja otroka.

Dediča Se in Sa. R. v pritožbi poudarjata, da sta v izjavi z dne 19.10.2009 izjavila, da priznavata mamin delež. Njej tudi odstopata svoj dedni delež, ki bi jima pripadal. Zato se z izpodbijanim sklepom ne strinjata.

Pritožbi nista utemeljeni.

- k pritožbi dedinje M. R. Pritožnica ima sicer prav, ko poudarja, da je načelno verjetnejša pravica tiste stranke, ki se opira na zakonsko domnevo o pridobitvi skupnega premoženja na podlagi dela in sredstev v času trajanja zakonske zveze na podlagi določbe 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Vendar pa takšna prednost pritožnice za sedaj v spornem primeru ni izkazana. Navedena zakonska domneva namreč konkurira z darilno pogodbo, na podlagi katere je pokojni podaril pritožnici nepremičnino, glede katere je bila na njegovo ime vpisana lastninska pravica. Iz podatkov spisa nadalje namreč tudi izhaja, da je zapustnik pridobil sporno nepremičnino v času trajanja zakonske zveze na podlagi darilne pogodbe, kar pomeni, da ni mogoče trditi, da bi šlo za skupno premoženje, temveč nasprotno za njegovo posebno premoženje. Sicer obsežna adaptacijska in obnovitvena dela pa sama po sebi še ne predstavljajo takšnega prispevka, da bi bilo mogoče trditi, da je pritožnica s svojimi prispevki v zapustnikovo posebno premoženje, ustvarila novo stvar in s tem pridobila lastninski delež na predmetnem premoženju. Pridobitve stvarnopravnega zahtevka na spornem premoženju tudi sama po sebi ne omogoča pomoč pokojnemu in njegovi materi v času njune bolezni in pritožničino vodenje gospodinjstva. Zato tudi njeno sklicevanje na pripravljalno vlogo, z dne 23.7.2008 in vsebinsko podobno izjavo dedičev Se. R. in T. R., z dne 19.10.2009 ter pritožničino sklicevanje na izvedenkino cenitev nepremičnine, iz katere niti ni razviden obseg pritožničinih vlaganj (izvedenka na to vprašanje niti še ni odgovorila), za sedaj ne dajejo zadostne podlage za zaključek, da je pritožničina pravica verjetnejša. Ali še drugače povedano: sklicevanje dedinje Sa. R. na darilno pogodbo kot pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na ime pritožnice za sedaj izpodbija zakonsko domnevo o pridobitvi skupnega premoženja na podlagi dela in sredstev zakoncev na spornih nepremičninah. Sodišče prve stopnje ima torej prav, ko poudarja, da pritožnica za sedaj ni predložila takšnih dokazov, ki bi njeno pravico izkazali kot verjetnejšo. - k pritožbi dedičev Se. R. in T. R. Odločitev prvostopnega sodišča, da je treba tožiti tudi pritožnika, je posledica stališča ustaljene sodne prakse, po kateri so vsi dediči na pasivni strani nujni sosporniki. To pa pomeni, da morajo biti toženi vsi, tudi tisti, ki sicer ne oporekajo ali celo priznavajo sporne pravice in sporna pravno pomembna dejstva, v zvezi s katerimi je dedič ali so dediči napoten(i) na pravdo. Če niso toženi vsi preostali dediči, ni tožena prava stranka, torej ni izpolnjen pogoj stvarnopravne legitimacije na pasivni strani. (1) V pritožbi ponovljena okoliščina, da sta sicer pritožnika pritožnici odstopila svoja dedna deleža, še ne pomeni, da sta izgubila status zakonitih dedičev, saj nista izjavila, da se odpovedujeta dedovanju (v tem primeru bi dedovali njuna deleža njuni morebitni potomci ali pa bi na podlagi prirasti dedovali tudi njuna deleža obe preostali dedinji; glej določbi 2. in 4. odstavka 133. člena in 140. člena ZD), temveč sta „le“ odstopila svoja dedna deleža dedinji M. R. Le v primeru izjave o odpovedi dedovanju se šteje, da dedič, ki se je odpovedal dediščini, sploh ni postal dedič (glej 4. odstavek 133. člena ZD). Zato le v tem primeru pritožnika ne bi bila nujna sospornika oziroma sploh ne bi bila izkazana njuna pasivna stvarnopravna legitimacija za tožbo.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbi zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

(1) Glej na primer v dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga (151. - 305.člen)“, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006; stran 258; v tem delu avtorica komentarja: mag. Nina Betteto.