4. 11. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Vesne Avbar iz Novega mesta na seji dne 4. novembra 2004

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 15.i člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 88/99 in 90/99 - popr.) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica izpodbija določbo 15.i člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-B). Navaja, da ta določba glede zastaralnih rokov pri plačevanju mesečnega prispevka Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju RTVS) odkaže na Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in nasl. - v nadaljevanju ZDavP), ki določa daljše zastaralne roke, kot so sicer določeni v Obligacijskem zakoniku (Uradni list RS, št. 83/01 - v nadaljevanju OZ). Iz pobude izhaja, da RTVS od nje terja plačilo mesečnih prispevkov za september 2001, pri čemer je na njeno opozorilo o enoletnem zastaralnem roku na podlagi OZ upnica vztrajala pri daljšem zastaralnem roku iz ZDavP (5-letni zastaralni rok). S tem pobudnica utemeljuje tudi svoj pravni interes. Zatrjuje, da je ZDavP le izvedbeni prepis, ki ne bi smel imeti prednosti pred OZ. Ker je zastaranje tovrstnih terjatev urejeno v dveh predpisih, meni, da je izpodbijana določba 15.i člena ZRTVS-B v neskladju z 2. členom Ustave. Izpodbijani določbi tudi očita, da je postavila RTVS v privilegiran položaj v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti, ki se pri občasnih dajatvah ne morejo sklicevati na daljši zastaralni rok.

2.ZRTVS-B je namesto obveznosti plačevanja naročnine uvedel prispevek kot javnopravno dajatev. Izpodbijana določba ZRTVS-B je začela veljati 30. 10. 1999, glede na določbo 11. člena tega zakona pa je istočasno prenehala veljati določba 2. točke prvega odstavka 378. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/77 - v nadaljevanju ZOR), ki je za terjatve radijskih in televizijskih postaj za uporabo radijskih in televizijskih sprejemnikov določala enoletni zastaralni rok. Zastaralni rok za tovrstne terjatve torej od tega datuma dalje ni bil več določen v ZOR, pač pa v ZDavP, na katerega je izpodbijana norma odkazovala. OZ in določbe, ki v njem urejajo zastaralne roke (vključno s tistimi o enoletnem zastaralnem roku glede obveznosti plačevanja prispevka radijskim in televizijskim postajam), so začeli veljati šele 1. 1. 2002, pri čemer 1060. člen OZ uporabo OZ predvideva le za novonastala obligacijska razmerja. Tako se pokaže, da je v času, na katerega se pobudnica predvsem sklicuje v svoji pobudi, glede obveznosti plačevanja prispevka radijskim in televizijskim postajam veljal le zastaralni rok, ki je določen v ZDavP. Očitki pobudnice o koliziji dveh predpisov, ki urejata zastaralne roke za tovrstne terjatve, ter o neskladnosti izpodbijane določbe z Ustavo se tako za to obdobje pokažejo kot neutemeljeni. Neutemeljeni pa so tudi, kolikor se smiselno nanašajo na zastaranje terjatev v obdobju po 1. 1. 2002, ko je začel veljati OZ. OZ je kot novejši predpis na novo določil enoletni zastaralni rok za terjatve radijske in televizijske postaje za sprejem programov (druga točka prvega odstavka 355. člena OZ). Zaradi načela, po katerem kasnejši zakon razveljavlja starejšega (lex posterior derogat legi priori), v obdobju po 1. 1. 2002 vprašanje zastaranja terjatev nastalih po tem datumu ureja OZ. Zato ne more priti do zatrjevane neskladnosti med OZ in ZDavP, ki bi lahko pomenila neskladje z 2. členom Ustave.

3.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

4.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić