Jedro

Pri ugotavljanju tožnikovega soprispevka je treba tehtati na eni strani krivdno odgovornost prve toženke, ker ni izvajala vseh potrebnih ukrepov za varnost tožnika pri opravljanju svojega dela (kljub temu da je dopuščala, da so se vzdrževalci do naprav pripeljali na smučeh, ni ocenila tveganj, ki nastanejo pri uporabi smučarske opreme), ter na drugi strani pomen in težo tožnikovega nepremišljenega ravnanja (odprt ali slabo zaprt smučarski čevelj), s katerim se je izpostavil nevarnosti, da pride do nezgode in s katerim je po presoji pritožbenega sodišča prispeval k nastanku škode. Ob upoštevanju navedenega, pravilna uporaba materialnega prava narekuje takšno razmejitev odgovornosti, po kateri je pretežni del, to je sedemdeset odstotkov na strani prve toženke, na tožnikovi strani pa je trideset odstotkov odgovornosti za nastalo škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (drugi odstavek I. točke izreka in II. točka izreka) delno spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti glasi: „I. Toženki sta dolžni nerazdelno plačati tožniku znesek 28.910,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2008 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V presežku, za znesek 31.090,00 EUR, se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Toženki sta dolžni tožniku povrniti stroške postopka v znesku 4.093,15 EUR, od tega obe toženki nerazdelno 3.933,15 EUR, poleg tega pa sama druga toženka še 160,00 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Toženi stranki morata v 15 dneh, od vročitve te sodbe, tožniku nerazdelno povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 182,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženkama naložilo, da sta dolžni nerazdelno plačati tožniku znesek 16.520,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2008 do plačila v roku 15 dni, višji tožbeni zahtevek (znesek 43.480,00 EUR) je zavrnilo (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da sta toženki dolžni tožniku povrniti znesek 1.007,27 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se iz razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da tožnik ni spoštoval in izvajal ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu v skladu z določbo 9. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.) in s tem tudi sam prispeval k nastanku škodnega dogodka. Tožniku namreč ni mogoče očitati nespoštovanje in neizvajanje ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, če prva toženka sploh ni ocenila tveganj, ki nastanejo pri smučanju in ni predpisala nobenih ukrepov za pravilno in varno uporabo smučarske opreme. Navedeni ukrepi niso bili določeni, sama smučarska oprema pa tudi ni bila del delovne opreme. Sodišče prve stopnje je ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu, da bi tožnik z uporabo motornih sani nezgodo lahko preprečil, iztrgalo iz konteksta celotnega izvida in mnenja tega izvedenca. Sicer pa tožnik motornih sani sploh ni imel na razpolago. Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka tožnika že pred škodnim dogodkom sama ocenila za slabega in neveščega smučarja, je zaključek sodišča prve stopnje o tožnikovi sokrivdi neutemeljen oziroma, vsaj v določenem odstotku nepravilen. Meni, da je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v prenizkem znesku, ki ne predstavlja pravične denarne odškodnine za utrpljeno škodo (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Ne strinja se tudi s stroškovno odločitvijo. Tožnik je za izvedbo dokaza z izvedencem plačal stroške v višini 750,00 EUR. Ti stroški so bili za pravdo potrebni in bi bili enaki tudi, če bi zahteval plačilo bistveno nižje odškodnine. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi določbe prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) toženkama naložiti dolžnost povrnitve vseh tožnikovih stroškov za izvedbo dokazov (mnenje izvedenca za varstvo pri delu in medicinske stroke). Napačno je ocenilo tudi uspeh pravdnih strank v tem sporu in ni upoštevalo, da je bil v postopku sporen tako temelj kot tudi višina. Tožnik je po temelju uspel 100 %, po višini pa do dne 10. 5. 2012 63,70 %, tako da njegov uspeh v pravdi znaša do navedenega dne 81,83 %, po tem datumu pa 63,76% (tako tudi sklep VSL, opr. št. II Cp 3318/2010). Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbo 154. člena ZPP, kar je bistveno vplivalo na pravilnost odločitve, zato je, podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožniku prav tako neutemeljeno ni priznalo povrnitve stroškov za predhodni postopek (odškodninski zahtevek). Ti stroški so namreč del pravdnih stroškov (glej sklep VSL, opr. št. II Cp 3318/2010). Enako velja za skupno pet pripravljalnih vlog (v času od 5. 11. 2008 do 29. 11. 2011), ki vsebujejo odgovore in pripombe na izvedenska mnenja in na trditve ter dokazne predloge tožene stranke. Glede na to, da je postopek trajal štiri leta in pol, je očitek kopičenja vlog, ki za pravdo naj ne bi bile potrebne, v celoti neutemeljen. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožnik, ni storilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je o tej zadevi že odločilo. S sodbo opr. št. Pd 62/2008 z dne 3. 6. 2009 je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Po podani pritožbi tožnika je pritožbeno sodišče s sklepom, opr. št. Pdp 1014/2009 z dne 18. 2. 2010, navedeno odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Slednje je v novem postopku o tožbenem zahtevku odločilo s sedaj izpodbijano sodbo.

Tožnik v pritožbi uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje pri stroškovni odločitvi napačno uporabilo določbo 154. člena ZPP. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Pravilnost uporabe te določbe se namreč pri stroškovni odločitvi presoja v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava, zato več o tem v nadaljevanju. Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke vtožuje plačilo odškodnine zaradi nezgode pri delu. Dne 12. 3. 2005 se je kot delavec prve toženke poškodoval, ko je z namenom kontrolnega pregleda avtomatov za nadzorovanje smučarskih vozovnic, smučal do spodnje postaje sedežnice. Primoran se je bil nepričakovano umakniti neznanemu smučarju, pri čemer je izgubil ravnotežje in padel. Utrpel je zlom notranjega gležnja in pretrganje vezi. Vtožuje odškodnino v znesku 60.000,00 EUR, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti 30.000,00 EUR, za strah 4.500,00 EUR, za skaženost 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 25.000,00 EUR (glej pripravljalno vlogo s spremembo tožbe z dne 10. 5. 2012).

Tožba temelji na zatrjevanem odškodninskem razmerju med tožnikom in prvo toženko kot njegovo delodajalko. V razmerju do druge toženke pa gre za neposredno, na podlagi 965. člena OZ, vzpostavljeno odškodninsko pravno razmerje med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovorne zavarovanke, zaradi katere ima tožnik kot oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino tudi od zavarovalnice (druge toženke). Odškodninska odgovornost prve toženke temelji na določilu prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), po katerem mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki mu je bila povzročena pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti OZ predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 131. člena in 135. člen OZ), izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). ZDR delodajalcu med drugim nalaga dolžnost, da delavcu zagotovi varne pogoje dela (43. člen ZDR). Res je, da je delavec dolžan delo opravljati s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb kot to določa 9. člen ZVZD, ki ga je glede na čas nastanka nezgode treba uporabiti za presojo obravnavanega razmerja, vendar pa je predvsem delodajalec tisti, ki mora skrbeti za varno delo. V ta namen mora namreč delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (5. člen ZVZD).

Sodišče prve stopnje je presodilo, da prva toženka za škodni dogodek odgovarja po pravilih o krivdni odgovornosti, ker ni poskrbela za varno delo zaposlenih na smučišču (43. člen ZDR, 5. in 14. člen ZVZD). Tožena stranka je dopuščala, da so se vzdrževalci do naprav pripeljali tudi na smučeh. Kljub navedenemu ni ocenila tveganja, katera nastanejo pri uporabi smučarske opreme. Sodišče prve stopnje pa je poleg krivdne odgovornosti na strani prve toženke skladno z določbo 185. člena v povezavi z določbo 171. člena OZ ugotovilo tudi tožnikov soprispevek k nastanku škode. Tožnik bi namreč kot izkušen delavec v času smučanja moral imeti pravilno obute in zaprte smučarske čevlje, saj bi se moral zavedati, da lahko v primeru, če je smučarski čevelj odprt ali slabo zaprt, med smučanjem oziroma pri padcu, pride do poškodbe. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta za škodni dogodek tožnik in prva toženka odgovorna oba, in sicer tožnik v deležu 60 odstotkov, prva toženka pa v deležu 40 odstotkov.

Glede na to, da se pritožuje samo tožnik, ugotovitev sodišča prve stopnje, da prva toženka za škodni dogodek odgovarja po pravilih o krivdni odgovornosti, ni predmet pritožbe. Sporno v pritožbenem postopku pa je, ali je (oziroma v kolikšnem obsegu) tožnik tudi sam prispeval k nastanku škodnega dogodka.

Po presoji pritožbenega sodišča pritožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni prispeval k nastanku škode, saj ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožnik v pritožbi ne izpodbija, narekuje drugačno porazdelitev odškodninske odgovornosti.

Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da v primeru, če bi bila noga tožnika pravilno uvrščena v smučarskem čevlju (pancarju), do gibov v gležnju praktično ne more priti, torej ni verjetno, da bi prišlo do zloma. Tožnik bi se tako kot smučar moral zavedati, da v primeru, če je smučarski čevelj odprt ali slabo zaprt, med smučanjem oziroma pri padcu lahko pride do poškodbe. Očitno je, da tožnik ni bil dovolj skrben ter je tako delno tudi sam prispeval k škodi, zato je na mestu uporaba 171. člena OZ o deljeni odgovornosti. Vsakdo je namreč dolžan skrbeti za lastno varnost, ZVZD pa delavcem še posebej nalaga skrb za varovanje lastnega življenja in zdravja. Ker tožnik dela ni opravljal s tolikšno pazljivostjo, da bi s tem varoval svoje življenje in zdravje, njegovo ravnanje predstavlja kršitev drugega odstavka 9. člena ZVZD.

Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče delno pritrjuje tožniku o zmotnosti presoje sodišča prve stopnje o porazdelitvi odgovornosti za nezgodo.

Ocenjuje namreč, da je potrebno tehtati na eni strani krivdno odgovornost prve toženke, ker ni izvajala vseh potrebnih ukrepov za varnost tožnika pri opravljanju svojega dela (kljub temu da je dopuščala, da so se vzdrževalci do naprav pripeljali na smučeh, ni ocenila tveganj, ki nastanejo pri uporabi smučarske opreme), ter na drugi strani pomen in težo tožnikovega nepremišljenega ravnanja, s katerim se je izpostavil nevarnosti, da pride do nezgode in s katerim je po presoji pritožbenega sodišča prispeval k nastanku škode. Glede na to, da je prva toženka uporabo smuči dopuščala, tožniku tudi ne moremo šteti kot oteževalno okoliščino, da bi nezgodo lahko preprečil z uporabo motornih sani, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, na kar pravilno opozarja tudi tožnik v pritožbi.

Pri tem pritožbeno sodišče še opozarja, da oblika oziroma stopnja krivde oškodovanca na deljeno odgovornost, razen v nekaterih primerih, ko zakon določa drugače (npr. pri zmanjšanju odškodnine po 170. členu OZ), ne vpliva. Pomembno je predvsem, ali in koliko je konkretno oškodovančevo ravnanje prispevalo k nastanku škode. Ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da sta tako tožena stranka kot tudi tožnik ravnala v nasprotju z določbami ZVZD. Ker pa je pri porazdelitvi odškodninske odgovornosti vendarle treba primarno izhajati iz dejstva, da je zagotavljanje varnosti pri delu v skladu ZVZD zakonska obveznost delodajalca in pravica delavca, prispevek tožnika k nastali škodi ne more biti večji od trideset odstotkov. Zato ni materialnopravno pravilno niti stališče sodišča prve stopnje niti stališče pritožnika, ampak narekuje pravilna uporaba materialnega prava takšno razmejitev odgovornosti, po kateri je pretežni del, to je sedemdeset odstotkov na strani prve toženke, na tožnikovi strani pa je trideset odstotkov odgovornosti za nastalo škodo.

V zvezi z višino prisojene odškodnine tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odškodnino (po vseh postavkah) odmerilo prenizko in da tako odmerjena odškodnina ne predstavlja pravičnega zadoščenja za utrpljene poškodbe. Z ozirom na navedeno je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali so v izpodbijani sodbi ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in 182. členu OZ. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s prisojo zahtevane odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo. V izpodbijani sodbi so namreč v zvezi s prisojeno odškodnino iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti, iz naslova prestanega strahu in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti, ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in 182. členu OZ. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom mora denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti, izravnati s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Na zahtevo oškodovanca prisodi sodišče odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ). V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse relavantne dejanske okoliščine, katerih tožnik v pritožbi ne izpodbija. Odškodnina v višini 18.000,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 3.000,00 EUR za strah, 20.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 300,00 EUR za skaženost, ustrezno upošteva obseg nastale škode. Skupni odmerjeni znesek 41.300,00 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 42 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina predstavlja za tožnika pravično zadoščenje, pri čemer je ta skladna tudi s prisojenimi odškodninami za tovrstno nepremoženjsko škodo v podobnih primerih.

Pri prisoji višine zahtevane odškodnine pa je sodišče prve stopnje zaradi napačne presoje o porazdelitvi škode tožniku prisodilo odškodnino v prenizkem znesku. Ob upoštevanju zmanjšanja zaradi trideset odstotne soodgovornosti tožnika je namreč ta upravičen do skupnega zneska 28.910,00 EUR (iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti je upravičen do zneska 12.600,00 EUR, za prestani strah 2.100,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 14.000,00 EUR in zaradi skaženosti 210,00 EUR).

Tožnikov odškodninski zahtevek je tako iz naslova vtoževane nepremoženjske škode utemeljen v višini 28.910,00 EUR. V presežku (do zahtevanega zneska 60.000,00 EUR) pa je sodišča prve stopnje njegov zahtevek utemeljeno zavrnilo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev ugotovljenih okoliščin sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o tem delu tožbenega zahtevka le sklicuje (stran 9, 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in zavrnilni del izpodbijane sodbe (drugi odstavek I. točke izreka) na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da je tožniku prisodilo še del vtoževane odškodnine v višini 12.390,00 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zaradi česar je znesek prisojene odškodnine, ki sta jo dolžni po sodbi sodišča prve stopnje nerazdelno plačati tožniku toženki (16.520,00 EUR – prvi odstavek I. točke izreka) zvišalo na znesek 28.910,00 EUR. V prestalem pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo zavrnilni izpodbijani del sodbe (za plačilo 31.090,00 EUR), saj je ugotovilo, da glede tega dela niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu interevenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožnikov uspeh v tem sporu v razmerju do toženk v obdobju od vložitve tožbe do vložitve pripravljalne vloge z dne 10. 5. 2012 znaša 100 %, zato sta mu toženki za to obdobje v celoti dolžni povrniti njegove utemeljeno priglašene pravdne stroške, za drugo obdobje, od vložitve pripravljalne vloge z dne 10. 5. 2012 dalje, pa tožnikov uspeh znaša 48 %, uspeh toženk pa 52 %, zato jim gre za to obdobje v takšnem deležu tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Celotne stroške tožnika v obdobju od vložitve tožbe do vložitve pripravljalne vloge z dne 10. 5. 2012 je sodišče prve stopnje odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (1), in sicer v skupnem znesku 3.637,39 EUR, za drugo obdobje od vložitve pripravljalne vloge z dne 10. 5. 2012 dalje pa 823,08 EUR. Tožnik se z odmero priglašenih pravdnih stroškov ne strinja.

Njegova pritožbena graja same odmere je utemeljena zgolj v delu, kjer navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni uporabilo določbe prvega odstavka 38. člena ZDSS-1. V skladu s to določbo lahko sodišče plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokazov, v celoti naloži delodajalcu. Pogoja sta dva. Prvi pogoj je, da mora delavec vsaj delno uspeti z zahtevkom. Naslednji pogoj pa je, da zaradi delne zavrnitve zahtevka delavca niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oba navedena pogoja v tem sporu izpolnjena, zato tožnik v pritožbi utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje po 38. členu ZDSS-1 lahko plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokaza z izvedencem varstva pri delu in medicinske stroke, naložilo delodajalcu.

Ostalih priglašenih stroškov, ki jih tožnik v pritožbi izpostavlja, mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni priznalo, in sicer iz naslednjih razlogov: odškodninskega zahtevka, ki ga je tožnik podal toženkama pred postopkom namreč ni moč šteti kot strošek postopka pred sodiščem prve stopnje, ki bi ga lahko tožnik uveljavljal v stroškovniku kot stroške tega individualnega delovnega spora. Ostali priglašeni, a nepriznani stroški pa so bili nepotrebni (to so stroški, ki odpadejo na sestavo pripravljalne vloge z dne 5. 11. 2008, 17. 4. 2009, 1. 6. 2010, 24. 2. 2011 in 29. 11. 2011).

Tožnik je v pravdi v obdobju od vložitve tožbe do vložitve pripravljalne vloge z dne 10. 5. 2012 uspel v celoti, v drugem obdobju (od vložitve pripravljalne vloge z dne 10. 5. 2012 dalje) pa le deloma (48 %). Ta uspeh (100 % oziroma 48 %) je odločilen za odmero njegovih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnikovo stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi njegov uspeh po temelju, je materialnopravno zmotno in zanj v določilih ZPP ni najti pravne podlage. Princip ugotavljanja uspeha strank v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov (2). Sicer pa tožniku tudi zaradi uporabe določbe 38. člena ZDSS-1 v zvezi z dokazovanjem niso nastali posebni stroški. Ugotavljanje njegovega uspeha ločeno po temelju in po višini, pa bi bilo za obdobje od vložitve tožbe do vložitve pripravljalne vloge z dne 10. 5. 2012 tudi tožniku v škodo (v tem obdobju je po temelju uspeh 70 % po višini pa 100 %).

V utemeljitev svojih pritožbenih navedb se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na posamezno odločitev Višjega sodišča v Ljubljani (opr. št. II Cp 3318/2010), saj posamezen primer ne predstavlja sodne prakse, ki jo tudi sicer kreira Vrhovno sodišče RS. Pritožbeno sodišče je stališča, da je (praviloma) končni uspeh odločilen za odmero pravdnih stroškov in stališče, da odškodninskega zahtevka pred postopkom ni moč šteti kot strošek postopka pred sodiščem prve stopnje v individualnem delovnem sporu, zavzelo že večkrat (glej npr. odločitev opr. št. Pdp 821/2010, Pdp 487/2010).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pri stroškovni odločitvi upoštevalo odmero priglašenih stroškov pravdnih strank sodišča prve stopnje, pri čemer je upoštevalo, da v skladu z določbo 38. člena ZDSS-1 delodajalec krije stroške za izvedbo dokaza z izvedencem varstva pri delu in medicinske stroke.

Potrebni tožnikovi stroški postopka od vložitve tožbe do vložitve pripravljalne vloge z dne 10. 5. 2012 tako znašajo skupaj 3.037,39 EUR, za drugo obdobje od vložitve pripravljalne vloge z dne 10. 5. 2012 dalje pa 673,08 EUR (od tega zneska odpade na tožnika 48 %, kar znaša 324,36 EUR). Prva in druga toženka za obdobje od vložitve tožbe do vložitve pripravljalne vloge z dne 10. 5. 2012 glede na 100 % tožnikov uspeh, svoje stroške postopka nosita sami. Potrebni stroški prve toženke za drugo obdobje od vložitve pripravljalne vloge z dne 10. 5. 2012 dalje znašajo 309,00 EUR (od tega zneska odpade na prvo toženko 52%, kar znaša 160,00 EUR).

Po medsebojnem pobotu prisojenih stroškov in ob upoštevanju, da je tožnik na podlagi določbe prvega odstavka 38. člena ZDSS-1 upravičen do povrnitve plačanega zneska za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke v znesku 731,40 EUR (glej sklep z dne 17. 5. 2012) v celoti, je pritožbeno sodišče odločilo, da sta toženki dolžni tožniku povrniti stroške postopka v znesku 4.093,15 EUR, od tega obe toženki v znesku 3.933,15 EUR, poleg tega pa sama druga toženka še znesek 160,00 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Odločitev o pritožbenih stroških tožnika temelji na določilu drugega odstavka 154. člena ZPP. S pritožbo je tožnik delno uspel in sicer pritožbeno sodišče ocenjuje, da je njegov uspeh v razmerju do toženk 29 %, zato sta mu toženki dolžni povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov, katerih višino je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 182,89 EUR (za sestavo pritožbe 1125 točk, 20 točk za administrativne stroške, po vrednosti 0,459 EUR za odvetniško točko, vse povečano za 20 % DDV). Ob upoštevanju 29 % uspeha sta tako toženki dolžni tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 182,89 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

1. OT, Ur. l. RS, št. 67/2003; ki jo je treba, glede na začetek predmetnega sodnega postopka (tožba vložena 1. 2. 2008), na podlagi prvega odstavka 41. člena Zakon o odvetniški tarifi (ZodvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), uporabiti pri odmeri stroškov predmetnega postopka.

2. Tako tudi VS RS v odločbi opr. št. II Ips 530/2005 z dne 22. 11. 2007.