Jedro

Notarski zapis je izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla.

V nekaterih primerih zakon sicer izrecno določa, da mora dati sodišče stranki možnost, da se izjavi, kar velja za vročitev obrazloženega ugovora upniku, ne pa tudi za odgovor na ugovor, saj zakon zoper takšno vlogo izrecno ne določa pravice nasprotne stranke, da se o tem izjavi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v celoti potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi pritožbene stroške.

Upnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod točko I sklepa zavrnilo ugovor dolžnice, pod II je zavrnilo predlog dolžnice za odlog izvršbe, prav tako je pod III zavrnilo predlog dolžnice za omejitev izvršbe in pod IV odločilo, da je dolžnica dolžna povrniti upniku 401,52 EUR nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka, v roku 8 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je dolžnici odgovorilo, da njen ugovor ni utemeljen, saj je z upnikom podpisala pogodbo za obročni kredit in sporazum o zavarovanju denarne terjatve ter ustanovitvi hipoteke in ker zneskov ni poravnavala, je celoten neplačani znesek zapadel v plačilo 4. 2. 2011. Tako je dolžnica kot kreditojemalka bila podpisnica pogodbe za obročni kredit in je s svojim podpisom soglašala z neposredno izvršljivostjo terjatve, zato ne držijo njene navedbe, da bi se lahko upnik poplačal le na podlagi zavarovanja terjatve drugega dolžnika. V skladu z določbo 40. člena ZIZ glede na to, da je pritožnica kreditojemalka po pogodbi za obročni kredit ima upnik pravico zahtevati plačilo tega zneska tudi od nje. Sodišče je štelo, da niso podani pogoji za odlog izvršbe, ker dolžnica s svojimi navedbami ni uspela izkazati za verjetno, da bi s takojšno izvršbo pretrpela nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo niti da bi bila ta škoda večja od tiste, ki lahko zaradi odloga nastane upniku. Sodišče je še navedlo, da izvršba kot prisilna izpolnitev obveznosti v vsakem primeru predstavlja za dolžnika poseg v njegovo premoženjsko sfero, takšna škoda pa ne more predstavljati škode v smislu 71. člena ZIZ. Prav tako ni utemeljen njen predlog, da se izvršba omeji zgolj na predmet zastavne pogodbe, saj dolžnica ni z ničemer dokazala, da izvršba na nepremičnine zadošča za poplačilo denarne terjatve.

Dolžnica V. K. se je zoper sklep pravočasno pritožila. Navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču najprej očita bistveno kršitev določb postopka zaradi kršitve načela kontradiktornosti, ker ji sodišče ni vročilo odgovora na ugovor, s tem pa ji je onemogočilo, da se seznani z navedbami upnika. V preostalem delu pritožbe pa ponavlja ugovorne navedbe o tem, da bi sodišče smelo dovoliti izvršbo le na nepremičnino last prvega dolžnika in sicer na podlagi sporazuma o zavarovanju terjatve z zastavno pravico, ne bi pa smelo dovoliti tudi izvršbe na njene dohodke. Navaja, da je le za takšen način poplačila denarne terjatve tudi soglašala. S takojšnjo izvršbo na vse njene premičnine in na njena sredstva na bankah in plačo bi ji lahko nastala težko nadomestljiva škoda, saj bi bila močno ovirana pri normalnem življenje ob zasegu vsega njenega imetja. Tako bi bila ta škoda nedvomno večja od škode, ki bi jo utrpel upnik, ki bi se lahko poplačal iz zastavljene nepremičnine. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sklep spremeni tako, da se ugovoru v celoti ugodi in izvršbo zoper njo ustavi, upniku pa naloži poplačilo vseh stroškov ali pa, da se ta sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Upnik je vložil odgovor na pritožbo, ki je bil posredovan višjemu sodišču z dopisom Okrajnega sodišča v Celju z dne 24. 10. 2011 in ki je bil vložen 19. 10. 2011. Pritožba ni utemeljena.

Upnik je vložil predlog za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter ustanovitvi hipoteke z dne 15. 5. 2007 in sicer na nepremičnine, last prvega dolžnika A. S., z rubežem in cenitvijo premičnih stvari last obeh dolžnikov ter z rubežem in prenosom plače obeh dolžnikov ter denarnih sredstev, ki jih imata pri v predlogu za izvršbo navedenih bankah. Pritožnica neutemeljeno navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da notarski zapis ni neposredno izvršljiv in da na podlagi njega upnik ne more zahtevati izvršbe na njene premičnine in denarna sredstva. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo in v sklepu dolžnici to tudi natančno obrazložilo, da sta se oba dolžnika, tako tudi pritožnica s pogodbo za obročni kredit in sporazumom o zavarovanju denarne terjatve ter ustanovitvi hipoteke, strinjala s tem, da je kreditodajalec upravičen določiti takojšnjo zapadlost ali enostranski razdor pogodbe v primeru kadar je kreditojemalec v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih obrokov. V tej pogodbi sta dolžnika in zastavitelj soglašala, da je notarski zapis na podlagi 4. člena Zakona o notariatu v zvezi z 20a členom Zakona o izvršbi in zavarovanju in 142. členom SPZ neposredno izvršljiv glede vseh obveznosti kreditojemalca in zastavitelja, navedenih v tej pogodbi in sporazumu.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 20a. člena ZIZ, po kateri je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa zapadla. Prav tako je sodišče pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 20a člena, po kateri se zapadlost terjatve kadar ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, dokazuje z upnikovo pisno izjavo dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžnika. Upnik je tem pogojem zadostil, kar je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo. Zato ne držijo dolžničine navedbe, da bi se lahko upnik poplačal zgolj z realizacijo hipoteke, zato pritožba v tem delu ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti. Sodišče prve stopnje je dolžnici izčrpno obrazložilo zakaj njen ugovor ni utemeljen, ob uradnem preizkusu sklepa sodišča prve stopnje absolutno bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Pravilni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da ne obstajajo pogoji za odlog izvršbe. Sodišče je pravilno uporabilo določbo 71. člena ZIZ in tudi pravilno navedlo, da dolžnica navaja razloge, ki niso razlogi za odlog izvršbe ampak za neizpolnitev svoje obveze. Dolžnica, ki je sprejela kredit se je zavezala, da bo le-tega vrnila, zato se sedaj ne more upravičeno sklicevati na to, da nima sredstev oz. da bi z vrnitvijo kredita utrpela škodo. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da ne obstajajo pogoji za to, da se izvršba omeji le na nepremičnino. Upnik ima možnost predlagati izvršbe na različna sredstva izvršbe, pri tem pa lahko izbere tudi tisto, ki je zanj ugodnejša. Najugodnejši in najenostavnejši način je prav gotovo izvršba na denarna sredstva dolžnice, sodišče pa bo pri takšni izvršbi tako upoštevalo omejitve izvršbe, ki so določene v 79. členu ZIZ. Sodišče pa je pravilno tudi zaključilo, da dolžnica ni z ničemer izkazala, da izvršba na nepremičnine zadošča za poplačilo celotne terjatve. Sodišče je tudi pravilno navedlo, da v tej fazi izvršilnega postopka niti ni mogoče z gotovostjo trditi, da bo dejansko prišlo do prodaje zastavljene nepremičnine. Vsekakor pa je stvar upnika, da izbere tisto izvršilno sredstvo, ki je zanj ugodneje, zato je na strani dolžnice, da navede dovolj tehtne razloge za to, da se izvršba omeji le na eno sredstvo.

Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Pritožnica sodišču očita tudi absolutno bistveno kršitev in sicer načela kontradiktornosti, ki jo vidi v tem, da ji sodišče ni vročilo upnikovega odgovora na ugovor. Vendar takšna kršitev po mnenju pritožbenega sodišča ni podana. V nekaterih primerih zakon sicer izrecno določa, da mora dati sodišče stranki možnost, da se izjavi, kar velja za vročitev obrazloženega ugovora upniku, ne pa tudi za odgovor na ugovor, saj zakon zoper takšno vlogo izrecno ne določa pravice nasprotne stranke, da se o tem izjavi. Zato pritožnica neutemeljeno sodišču očita absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka. Upnik je sicer vložil odgovor na pritožbo, ki je bil pritožbenemu sodišču posredovan po predložitvi spisa in ki je sicer pravočasen, vendar po mnenju pritožbenega sodišča ni bil potreben, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.