Jedro

Nevarnost za javni red je potrebno popreje pred odločitvijo po 3. odstavku 40. člena ZDRS ugotoviti v dokaznem postopku ter v obrazložitvi odločbe navesti, katera dejstva so bila ugotovljena in kateri dokazi so bili odločilni za sklep o dejanskem stanju; samo s sklicevanjem na dejstvo izrečene zaporne kazni, brez ugotovitve stanja glede pravnih posledic in izbrisa obsodbe, ni podana zadostna dejanska podlaga za oceno, ali so še podani razlogi nevarnosti za javni red (4. in 209. člen ZUP ter 2. odstavek 39. člena ZUS).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 08.07.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ( Ur.l. RS, št. 1/91-I in 30/91-I). V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da tožnik izpolnjuje vse pogoje iz 1. odstavka 40. člena navedenega zakona, vendar upoštevajoč tudi s strani tožnika potrjeno okoliščino, da je bil v letu l982 s sodbo Temeljnega sodišča v Kopru, enote v Kopru, obsojen zaradi kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po členu 102/1 kazenskega zakona Republike Slovenije, ocenjuje, da bi sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red. Zato tudi ocenjuje, da lahko v skladu z diskrecijsko pravico po določbi 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrne tožnikovo vlogo kljub izpolnjenim pogojem po določbah 1. odstavka tega člena, ker so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona.

V tožbi tožnik navaja, da je tožena stranka njegovo vlogo neutemeljeno zavrnila, ker je poteklo od obsodbe več kot deset let, vendar ni bil v nobenem drugem kazenskem postopku in tudi ne obravnavan pri sodniku za prekrške ter da mu je sodišče izreklo zaporno kazen 15 mesecev, vendar je zaradi vzornega vedenja po osmih mesecih prestane kazni dobil pogojni odpust, Republiki Sloveniji pa je izkazal vso lojalnost. Navaja še, da je bil ob storitvi dejanja star 25 let, da je prišel v Slovensko Istro leta 1977, ko so v Luki Koper potrebovali transportne delavce, po štirih letih pa je zaradi modernizacije zmanjšala število pretovornih delavcev, zato je bil nato zaposlen pri različnih podjetjih, nazadnje v Mlekarni Dekani kot spremljevalec voznika kamiona, ki opravlja službo zbiranja mleka. Po poroki z V.A. se je naselil v Barižonih, kjer sta z ženo kupila hišo in jo s prihranki obnovila ter jo obnavljata še danes. Razen tega so že prejeli državljanstvo Republike Slovenije njegova žena ter mladoletna otroka. Zato predlaga sodišču, da po potrebi izvede predlagane dokaze ter tožbi ugodi in spremeni izpodbijano odločbo tako, da se vlogi tožnika ugodi in ga sprejme v državljanstvo Republike Slovenije; podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da ni prekoračila z zakonom danega pooblastila in kršila materialnega predpisa, ker je bil tožnik obsojen zaradi kaznivega dejanja, za katero je zagrožena zaporna kazen od šestih mesecev do petih let zapora in ta zagrožena sankcija kaže na težo storjenega kaznivega dejanja. Zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, čeprav predlagatelj izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku navedenega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, kar pomeni, da bi sprejem take osebe v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Tako ima tožena stranka prav, da se državljanstvo lahko odkloni tudi iz razloga nevarnosti za javni red, toda to nevarnost je potrebno poprej ugotoviti v dokaznem postopku ter v obrazložitvi odločbe navesti, katera dejstva so bila ugotovljena in kateri dokazi so bili odločilni za sklep o dejanskem stanju, da so pri tožniku podani razlogi nevarnosti za javni red. Samo s sklicevanjem na dejstvo izrečene zaporne kazni v letu 1982 ni podana zadostna dejanska podlaga za oceno, ali so še podani razlogi nevarnosti za javni red zaradi obsodbe na zaporno kazen, zlasti glede pravnih posledic in izbrisa obsodbe. Sodišče se sicer strinja s trditvijo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da zagrožena sankcija kaže na težo storjenega kaznivega dejanja, vendar je to le ena od objektivnih okoliščin, pri prestani zaporni kazni pa so pomembne tudi okoliščine o pravnih posledicah obsodbe in izbrisu obsodbe. Zato dejansko stanje o bistvenih okoliščinah ni bilo popolno ugotovljeno in izpodbijana odločba ni dovolj obrazložena.

Pri odločanju po prostem preudarku mora upravni organ odločbo izdati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je pooblastilo dano, to mora biti razvidno tudi iz obrazložitve odločbe. Upravni organ je dolžan navesti razloge, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, ampak v mejah pooblastila, ki mu ga daje zakon v formalnem in materialnem pogledu, pred tem pa mora ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki so šele podlaga za odločanje po prostem preudarku (2. in 3. odstavek 4. člena in 3. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku, Ur.l. SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP).

Ker torej dejansko stanje o bistvenih okoliščinah ni bilo popolno ugotovljeno in so bila kršena tudi pravila postopka, sodišče ni moglo rešiti spora, zato je odločbo odpravilo in bo tožena stranka v ponovnem postopku morala izdati novo odločbo v skladu z določbami 62. člena zakona o upravnih sporih (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, popravek 60/77 in Ur.l. RS, št. 55-2215/92, v nadaljevanju ZUS).

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZUS tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).