Jedro

Celovito in natančno ter ob upoštevanju vseh okoliščin primera ovrednoteno ravnanje strank tik pred izbruhom spora, uporabljenih sredstev vsake od strank v prepiru, sorazmernosti toženčeve reakcije in njegove morebitne malomarnosti, utemeljuje sklep o pravilnosti stališča sodbe, da ni šlo za prekoračen silobran.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 740,78 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine 14.127,73 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka.

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je toženec tožnico porinil po stopnicah, pri tem pa je utrpela zlom spodnjega dela koželjnice, sum na zlom radiusa, udarnino in odrgnine na glavi in zlom prsta. Zaključek sodbe, da je toženec to storil v silobranu, ki ni bil prekoračen, niti ni bil malomaren, je nesprejemljiv. O tem, da je tožnica toženca brcala in tepla, ni nobenega dokaza. Če bi bilo to res, bi toženec predložil ustrezno medicinsko dokumentacijo. Tega sodba ne oceni. Ni šlo za enakovreden napad, ker je tožnica napadla predmet, toženec pa tožnico. Tožnica je jemala oblačila za svoje potrebe, ker je bila tudi sama socialno ogrožena. Toženec ni imel nobene pravice, da jo fotografira, in še manj, da jo fizično napade. Dokazna ocena je neprimerna, nelogična in v nasprotju s tem, kar je bilo videti ob ogledu. Če se je res vse dogajalo 4 m od stopnic, bi se moralo sodišče vprašati, kako je moral toženec poriniti tožnico, da se je ta opotekala 4 m in zgrmela po stopnicah. Razlogovanje o odprtih vratih je nepomembno, ker prek zaprtih vrat ni bilo kontakta. Nepomembno je, kdo je prvi začel z aktivnostmi, ki so pripeljale do končne posledice. Četudi je šlo za silobran, je bil ta prekoračen. Sklicevanje na očividce, ki v postopku niso bili zaslišani, je neprimerno. Neprimerno je, da se sodišče v obrazložitvi pretirano ukvarja z reakcijami tožnice, precej manj pa s toženčevimi reakcijami. Sodišče šteje za dokazano, da je tožnica odvažala oblačila v količinah, ki so presegale njene osebne potrebe, čeprav nihče v postopku ni izpovedal, kakšne količine naj bi odnašala in kakšna oblačila naj bi sploh odnašala. Če je toženec štel, da je s tožničinim ravnanjem kaj narobe, bi jo lahko prijavil ustreznim organom, ne pa da se je sam zapletal v spor. Nekritičen je zapis, da so v tožničinem ravnanju podani znaki kaznivega dejanja. To ni bilo ugotovljeno v nobenem postopku. Glede na navedeno ni z ničimer izkazano, da bi tožnica fizično napadla toženca. Če je že bil silobran, pa je bil ta prekoračen. Tožnica je utrpela hude poškodbe, toženec pa nikakršnih. Tožencu je bilo stanje na podestu znano in bi se moral zavedati, kje se je lotil tožnice in kje jo je porinil. Toženec je bil v sporu bistveno močnejši. 3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Kdor v silobranu povzroči škodo napadalcu, je ni dolžan povrniti, razen pri prekoračitvi silobrana (prvi odstavek 138. člena OZ).

6. Stališče izpodbijane sodbe, da toženec ni odgovoren za škodo, ker je ravnal v silobranu, temelji na naslednjih ugotovitvah o nastanku škode: - da se je tožnica 8. 10. 2010 pripeljala z motorjem na Vič z namenom, da odpelje oblačila, ki so jih donatorji pustili na odlagališču pred vhodom v prostore RK, - da se ji je toženec potem, ko je odložil bergle, približal na razdaljo treh do štirih metrov in jo fotografiral, med njima pa so bila kovinska vrata, - da je tožnica fotografiranju nasprotovala ter je odprla kovinska vrata in razburjena planila proti tožencu, da mu to prepreči, - da je tožencu iz rok izbila fotoaparat, nato pa ga je ob zmerjanju začela brcati po nogah in udarjati z rokami po obrazu, - da je toženec tožnico odrinil, da se je zadenjski opotekla po podestu do stopnišča, na vrhu stopnic je izgubila ravnotežje in padla po njih ter se poškodovala.

7. Ugotovitvam sodbe o poteku dogajanja, ki se sicer razlikujejo od tega, kar je tožnica zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje, pritožba ne nasprotuje. Nasprotuje samo ugotovitvi, da je tožnica toženca brcala po nogah in udarjala z rokami. Očitek ni utemeljen. Glede na to, da dokazni postopek ni pokazal, da bi tožnica tožencu povzročila poškodbe, ki bi zahtevale zdravniško oskrbo, neobstoj zdravniškega potrdila o posledicah spornega tožničinega ravnanja ne more imeti pomembne dokazne teže. Poleg tega sporni dokazni zaključek temelji na oceni, da do škodnega dogodka ni moglo priti na način, ki ga je zatrjevala tožnica, toženčeve trditve o poteku dogajanja pa so bile potrjene ne le z njegovo izpovedbo, marveč tudi z drugimi izvedenimi dokazi.

8. Pritožba ne vzbuja dvoma niti v pravilnost zaključkov, da je šlo za silobran in da ta ni bil prekoračen. V sodbi so celovito in natančno ter ob upoštevanju vseh okoliščin primera ovrednoteni ravnanje strank tik pred neposrednim izbruhom spora, uporabljena sredstva vsake od strank v prepiru, sorazmernost toženčeve reakcije in njegova morebitna malomarnost. Ovrednotenje temelji na ugotovljenem poteku dogajanja in vključuje številne na življenjskih izkušnjah temelječe preudarke. Strnjeno povzeto sodba zaključuje, da glede na najmanj hudo moralno sporno ravnanje tožnice, ki jo je toženec fotografiral pri odnašanju večje količine oblačil izpred prostorov RK izven njihovega poslovnega časa, toženčevo ravnanje ni imelo značaja samovoljnosti in kaznivosti in ga zato tožnica ne bi smela napasti. Toženčeva obramba je bila sočasna, uporabljena pa je bila le telesna moč. Glede na to, da je bil tožničin napad hiter in intenziven, z veliko mero agresivnosti in nepričakovan, toženec, ki je po operaciji kolkov pri hoji uporabljal bergle, pa je bil gibalno oviran in nestabilen, ni bilo primernejše, blažje in manj invazivne možnosti za odvrnitev napada, kot je bil odriv tožnice. Moč odriva ni bila prevelika, toženčeva reakcija pa je bila refleksna, tako da tožničinega padca ni mogoče pripisati njegovi premajhni skrbnosti, marveč nesrečnemu slučaju.

9. Že iz doslej navedenega izhaja, da pritožbena trditev, da ni šlo za enakovreden napad, ker je tožnica napadla predmet, toženec pa osebo, nima nobene podlage. Toženec ni varoval fotoaparata, ampak sebe. Vztrajanje pri trditvi, da je tožnica jemala oblačila le za svoje potrebe, ob celoviti dokazni oceni, katere izid je nasproten, ne more pripeljati do drugačnega zaključka. Vrsta oblačil in njihova natančna količina nista odločilni. Oblačila niso bila zavržena, marveč so bila puščena pred vrati prostorov RK. Ne more biti dvoma, da njihovo prilaščanje ni bilo dovoljeno. Da je večkrat tedensko hodila po oblačila izven delovnega časa RK, pa je povedala tudi sama pritožnica. Možnost, da bi toženec prijavil tožničino ravnanje pristojnim organom, ne vpliva na pravilnost ocene, da njegovo ravnanje ni bilo nedopustno.

10. Pritožba tudi ne vzbuja dvoma, da toženec ni napadel, ampak se je branil. Za presojo, ali je šlo za silobran, je ključno, "kdo je prvi začel z aktivnostmi, ki so pripeljale do končne posledice". V sodbi je ocenjena okoliščina, da je do odriva prišlo na podestu, tri do štiri metre proč od stopnic. Zaključek sodbe o moči, s katero je toženec odrinil tožnico, je izkustveno sprejemljiv in mu ni mogoče očitati v pritožbi zatrjevane nelogičnosti in neprimernosti. Ni razvidno, da bi bila izjavam očividcev, vsebovanim v policijskem zapisniku, dana prevelika teža, sicer pa je tožnica imela možnost predlagati izvedbo teh dokazov, a tega ni storila. Prav nobene opore v sodbi nima pritožbena trditev, da je sodišče ocenjevalo le ravnanje tožnice, ne pa tudi toženca. Ob tem, da je sodba poleg starosti upoštevala še druge lastnosti pravdnih strank in okoliščine, v katerih je prišlo do škode, niti pritožbena primerjava teže vsake od pravdnih strank ne more utemeljevati drugačnega zaključka o njunih fizičnih zmogljivostih v času škodnega dogodka. Nobene pomanjkljivosti ni mogoče očitati niti zaključku sodbe, da je toženec reagiral refleksno, reakcija pa je bila povsem običajna in naravna.

11. Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Toženec v odgovoru na pritožbo argumentirano odgovarja na posamezne pritožbene očitke, tako da gre za potreben strošek pritožbenega postopka, ki mu ga je glede na njegov izid dolžna povrniti tožnica (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP). Tožencu gredo stroški v skupni višini 740,78 EUR in predstavljajo nagrado za odgovor na pritožbo (587,20 EUR) in materialne stroške (20 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. 13. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.