Jedro

Tožnik v pritožbi navaja, da že sama ugotovitev, da so telice prišle s planine močno shujšane, kaže, da je očitno, da je to posledica ravnanja in opustitev prve toženke. Tak očitek ni utemeljen, saj mora tožnik izkazati konkretno protipravno ravnanje - samo dejstvo, da so bile telice na paši na planini, ki jo je upravljala prva toženka, še ne pomeni protipravnega ravnanja.

Kot velja za vse ostale dokaze, tudi izvedensko mnenje ne more nadomestiti trditvene podlage. Vnaprejšnja izvedba dokaza brez trditvene podlage velja za informativni dokaz, ki ni dovoljen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožnik in prva toženka sama krijeta vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje1 (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 64.509,26 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in (II.) naložilo tožniku, da toženkama povrne njune pravdne stroške, o katerih višini in roku plačila bo odločeno po pravnomočnosti sodbe.

2.V pravočasni pritožbi toženec izpodbija I. in III. točko sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da se jo vsaj razveljavi.

2.Tožnik najprej izpostavi s strani tožene stranke priznano dejstvo, da je bilo na paši 39 telic. Priznanih dejstev se ne dokazuje, sodišče pa je vseeno na podlagi listinskih dokazov ugotovilo, da jih je bilo 38, zato je nepravilna ugotovitev, da je na planini poginilo 7 telic, saj jih je 9. Nadalje navaja, da je izvedenec veterinarske stroke pojasnil, da so krave frizijske nekoliko manj primerne za visokogorsko pašo, a da so vseeno primerne, kar je potrdil tudi veterinar A. A. Ko je bil zaslišan, je izvedenec pojasnil, da s tem, ko sprejme živali na pašo, prva toženka potrdi, da je z njimi vse v redu in da so primerne za pašo. Nadalje se pritožba sklicuje na izvedenčevo pojasnilo, da je pastirjeva vsakodnevna naloga, da opazuje živali, če imajo zadosti paše (da se vsak dan do sitega najedo), da imajo dostop do čiste vode in da oceni njihovo zdravstveno stanje. Takoj mora oskrbeti bolne ali poškodovane živali in o tem obvestiti veterinarja in lastnika živali. Tožnik opozarja, da iz izpovedbe pastirja B. B. izhaja, da tožnika ni obvestil o slabšanju zdravstvenega stanja njegovih živali, s tem pa je prva toženka kršila pogodbeno obveznost in opustila dolžno skrbnost planinske paše.

2.V zvezi s tem, ko je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik obveščen o poginu živali, pa je kljub temu pustil ostale živali na paši, tožnik opozarja, da o poginu ni bil obveščen. Ugotovitev, da je bil razlog za pogin treh krav v vremenskih razmerah, pri čemer vremenska napoved ni bila taka, da bi terjala aktivnosti pastirja, ne more vzdržati kritične presoje. Tudi če ukrepanja ni terjala vremenska napoved, ga je terjalo dejansko dogajanje na planini, kar pa je odgovornost pastirja. Pritožba poudarja, da je izvedenec ugotovil, da obnašanje živali kaže, da so (zaradi vremenskih razmer in neustrezne prehrane) iskale hrano in zavetje. Sklicuje se na izvedenčevo ugotovitev, da je v razmerah, ko v kratkem času pade veliko snega, nujen pravočasen premik živine v nižje in manj strme predele planine. Naloga pastirja je, da vsakodnevno spremlja vremenske razmere in stanje živali. Zato je po prepričanju tožnika protispisna ugotovitev, da vremenska napoved ni terjala aktivnosti pastirja, ko pa je sodišče hkrati ugotovilo, da je vzrok pogina krav v vremenskih razmerah.

2.Da so bile telice, ki so se vrnile v tožnikov hlev, shirane, je ugotovilo tudi sodišče. Pritožba meni, da ne drži, da tožnik ni uspel dokazati, da je do hiranja prišlo zaradi ravnanj prve toženke. Že sama ugotovitev, da so telice prišle s planine močno shujšane, kaže, da je očitno, da je do tega prišlo zaradi ravnanj in opustitev prve toženke, ki bi ob ugotovljenem hiranju morala ukrepati, česar pa dokazni postopek ni pokazal. Ob ustreznem ravnanju do hiranja sploh ne bi moglo priti. Nejasen je zaključek sodišča, da izvedenec ni našel razloga za slabo stanje telic. Izvedenec je namreč v pisnem izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi jasno zaključil, da je do stanja živali prišlo zaradi razmer na pašniku in neustreznega hranjenja. Ko je na naroku izpovedal, da je vprašanje, zakaj so začele telice hirati, je to treba razumeti v kontekstu, da izmed razlogov, ki so na strani prve toženke, ni mogoče ugotoviti, kateri je bil glavni vzrok.

2.Pritožba nadalje trdi, da veterinar ni pregledal samo 12 živali, čeprav je na računu navedeno, da gre le za 12 živali. Veterinar A. A. je namreč jasno izpovedal, da je zdravil vso čredo, ki se je vrnila s planine. Račun, na katerega je navedel 12 živali, je izdal zato, ker že 10 let hodi k tožniku in mu potem občasno izda kak račun, sicer bi bil račun višji. Vsebina računa ne pomeni, da ni zdravil vseh živali. Sodišče se ni opredelilo do tega, da iz računov, ki jih je predložil tožnik, izhaja, da je zdravljenje reprodukcijskih motenj pri telicah stalo 7.197,39 EUR. Tožnik je shiranim telicam eno leto dodajal močna krmila (1,2 kg/dan po ceni 0,28 EUR/kg) in vitaminsko mešanico (0,075 kg/dan po ceni 4 EUR/kg) za vsako telico. Strošek dodatne krme za 31 živali je tako znašal 10.936,80 EUR.

2.Pritožba nasprotuje ugotovitvi, da tožnik ni dokazal, koliko vitaminov in ostalih dodatkov je dodajal telicam in kakšna je bila njihova cena. Vse to je navedel v vlogah in dodal dokaze (18 računov veterinarja in kontne kartice A13-14). Res pa je, da ni podal dokazov, koliko krmil je šlo za vsako posamezno telico, kar pa ne spremeni dejstva, da je podal trditveno podlago glede vseh telic, ki so prišle s planine, in zato predložil tudi dokaze. Da je stanje telic terjalo dodatno krmljenje, je ugotovil tudi izvedenec, ki je pojasnil, da stane dodaten strošek krmljenja 170-200 EUR na shirano žival za 100 dni takega dodatnega krmljenja, kar po mnenju pritožbe potrjuje tožnikove navedbe. Zato je sporen zaključek, da dokazne listine ne morejo nadomestiti trditvene podlage - vso relevantno trditveno podlago je tožnik podal in zanjo ponudil dokaze. Tožnik ni mogel podati navedb za nakup dodatnih krmil za vsako posamezno telico in za vsak posamezen dan. Takšno dokazovanje je nemogoče. Logično je, da se dodatki kupijo na zalogo v večjih količinah. Če je sodišče menilo, da tožnik ni ustrezno konkretiziral trditev v zvezi z nastalo škodo, bi ga k temu moralo pozvati v okviru materialnega procesnega vodstva. Sodba zato predstavlja presenečenje.

2.S planine nobena od preživelih telic ni prišla breja. Tožniku je pastir prve toženke obljubil, da bodo s planine vse telice prišle breje, kar potrjuje tudi njegova izpovedba, da več ali manj vse telice pridejo s planine breje. Dokazni postopek je pokazal, da so telice, ki so prišle s planine, brejile kasneje, kot je sicer povprečna starost telic za prvo brejitev: običajno telijo pri 24-28 mesecih, telice s planine pa so šele pri 34 mesecih. Tudi izvedenec je potrdil, da zahirane živali pozno spolno in plemensko dozorijo ter tudi niso primerne za osemenitev. V povprečju so tožnikove telice prvič telile 6 mesecev pozneje, kot bi običajno, kar pomeni, da bi tožnik, če ne bi bilo škodnega dogodka, dobiček od prodaje mleka ustvarjal 6 mesecev prej. Zaradi izgubljenega dobička tožnik terja 37.953,30 EUR, pri čemer je upošteval letno laktacijo po telici 7.600 litrov mleka, odkupno ceno 0,309 EUR v letu 2018 oz. 0,3308 EUR v letu 2019. Tožnik se pri navedbah ni omejil na izključno obdobje 3 mesece v letu 2018 in 3 mesece v letu 2019, ampak je vtoževal znesek celotne nastale škode. Zato je zmotna ugotovitev, da v zadnjih treh mesecih leta 2018 oz. prvih treh mesecih leta 2019 škoda še ni mogla nastati.

2.V zvezi z nastalo škodo zaradi izgubljenega dobička, je tožnik predlagal postavitev izvedenca s področja ekonomike reje, sodišče pa je dokaz zavrnilo, ker je na vsa vprašanja odgovoril že postavljeni izvedenec. To ne drži, saj je sodišče nato zahtevek zaradi neprireje mleka zavrnilo, ker tožniku ni uspelo škode izkazati s predlaganimi in izvedenimi dokazi. Postavitev izvedenca iz ekonomike reje bi vsekakor nudila dodaten dokaz o zatrjevani nastali škodi. Na podlagi mnenja tega izvedenca bi tožnik lahko bolj natančno opredelil navedbe o nastali škodi (glede točnega obdobja kot glede časovnega okvirja, v katerem je škoda nastala), saj tega brez postavitve izvedenca ni mogel, ker ni strokovnjak.

2.Po mnenju pritožbe je dokazni postopek pokazal, da je glavni razlog za hiranje telic sneženje 25. 8. 2018 in da je podana odgovornost tudi druge toženke. Gre za nenaden in nepričakovan dogodek (močno sneženje), ki ga očitno prva toženka ni pričakovala. Obe toženki sta zavezani solidarno povrniti škodo, saj tretji odstavek 953. člena Obligacijskega zakonika3 (v nadaljevanju: OZ) določa, da je zavarovalnica dolžna povrniti vsako škodo, ne glede na to ali je povzročena iz malomarnosti ali namenoma. Taka izjema od izključitve velja tudi, če zavarovalnica tovrstno kritje izključi s pogodbenim določilom.

3.Prva toženka v odgovoru pritrjuje izpodbijani odločitvi in predlaga zavrnitev pritožbe. Druga toženka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Bolj kot vprašanje števila telic, ki jih je dal tožnik na pašo na planino C. od junija do septembra 2018, je pomembno vprašanje, koliko telic se je vrnilo v tožnikov hlev in koliko jih je poginilo na planini. Tožnik tudi v pritožbi navaja, da se je v hlev vrnilo 31 telic. Tožnik je enako potrdil v vlogi z dne 24. 1. 2024, ko je navedel tudi številke vseh v hlev vrnjenih telic. Med postopkom je sicer trdil, da jih je poginilo 9, a je v isti vlogi z dne 24. 1. 2024 podal konkretne podatke (številke) le za 7 telic, ki se niso vrnile v hlev: SI 04865382, SI 14865374, SI 24600363, SI 24865380, SI 04865375, SI 94600359 in SI 14600364. Takšne podatke je sodišče upoštevalo pri svoji odločitvi. Dodati velja, da četudi bi šteli za priznano, da je tožnik na pašo oddal 39 ali 40 telic, to ne bi moglo vplivati na odločitev, saj tožnik zatrjuje škodo, ki pa naj bi bila v poginu 7 telic in shiranosti (ki se je odrazila v pozni telitvi in temu ustreznemu kasnejšemu oddajanju mleka) 31 vrnjenih telic.

6.V zvezi s primernostjo krav frizijske pasme za visokogorsko pašo je sodišče v 19. točki obrazložitve pojasnilo, da (ne)primernost pasme ni zatrjevala nobena stranka, da pa ugotovitve izvedenca ali izpovedbe prič ne morejo nadomestiti trditvene podlage. Zato (ne)primernosti pasme ni upoštevalo, ampak je štelo, da je bila živina ob oddaji na planino zdrava in v dobri kondiciji (22. točka obrazložitve). Pritožbene trditve v zvezi s tem so zato brezpredmetne.

7.V zvezi s tem, ko pritožba opozarja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je bil tožnik obveščen o poginu krav, je treba pojasniti, da je sodišče to res ugotovilo, a je pri tem opozorilo, da tožnik teh trditev prve toženke prerekal.4 Tožnik ugotovitve, da ni prerekal navedenega dejstva, tudi v pritožbi ne izpodbija. Neprerekanih dejstev se ne dokazuje,5 zato je navedena ugotovitev pravilna. Je pa po drugi strani sodišče ugotovilo, da prva toženka ni obvestila tožnika o slabšanju zdravstvenega stanja njegovih žival, zaradi česar je kršila pogodbeno obveznost in opustila dolžno skrbnost planinske paše (39. točka obrazložitve).

10.Sporno je tudi, katere telice je po vrnitvi s planine zdravil veterinar. Sodišče je pravilno izhajalo iz podatkov računa, kjer je zapisano, da se je zdravilo 12 telic. Pri tem ni razvidno, katerih 12: ali (zgolj) tiste, ki so prišle s planine, ali mogoče tudi katera druga. Sodišče poudarja tudi, da tožnik ni predložil podatkov o zdravljenju posameznih živali. Ti podatki bi bili potrebni tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, saj bi le tako lahko tožnik izkazal konkretno škodo. Pavšalno zatrjevanje, da so se zdravile prav vse živali, ki so prišle s planine, ne prepriča. Še posebej ne, ker (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) je kar nekaj telic s planine prišlo brejih in zato očitno niso potrebovale zdravljenja reprodukcijskih motenj (kar zatrjuje tožnik). Že ta ugotovitev ovrže izpovedbo veterinarja, da je zdravil vse živali, ki so se vrnile s planine.

11.Pritožba navaja, da je zdravljenje reprodukcijskih motenj pri telicah stalo 7.197,39 EUR in da se do tega zneska sodišče ni opredelilo. Gre za seštevek računov v prilogi A25, ki pa ne povedo ničesar konkretnega o posamezni živali. Do zneska se sodišče res ni opredelilo in se mu tudi ni bilo treba, saj se je opredelilo do vprašanja, ali je veterinar zdravil vse ali le 12 živali, postavilo se mu je tudi vprašanje, katere živali točno je zdravil. Prav tako je ugotovilo, da je iz izpovedi veterinarja mogoče zaključiti le, da je bilo treba nekaterim živalim dodajati krmila, da pa ni nikjer zapisano, kakšna krmila, v kakšni količini in koliko časa. Ker ni jasno, katere telice je bilo treba zdraviti in kako, tudi znesek računa sam po sebi ničesar ne dokazuje in se zato sodiščem do njega ni bilo treba opredeljevati.

12.Podobno je s kontnimi karticami (A13 - 15), na katere se tožnik sklicuje v pritožbi. Iz njih naj bi izhajalo, da je shiranim telicam eno leto dodajal močna krmila (1,2 kg/dan po ceni 0,28 EUR/kg) in vitaminsko mešanico (0,075 kg/dan po ceni 4 EUR/kg). Strošek dodatne krme za 31 živali naj bi tako znašal 10.936,80 EUR. Iz kontnih kartic ni mogoče ugotoviti ničesar konkretnega, kar bi potrjevalo, da je bilo treba močna krmila in vitaminsko mešanico celo leto dodajati vsem telicam. Razvidno je le, da je tožnik kupoval določene izdelke ali storitve6 in koliko je za vse to plačal, kar pa še ne dokazuje, da so bili nabavljeni izdelki potrebni ravno za zdravljenje oz. dodatno hranjenje telic, ki so prišle s paše na planini. Res je, da je izvedenec pojasnil, da stane dodaten strošek krmljenja 170-200 EUR na shirano žival za 100 dni dodatnega krmljenja, a ta njegova ugotovitev ne potrjuje tožnikovih navedb, saj ne vemo, katere telice so potrebovale dodatno krmljenje. Tožnik trdi, da je dokazovanje tega nemogoče, kar pa ni res. Drži pa, da bi moral tožnik k zadevi pristopiti bistveno bolj skrbno, da bi zbral podatke in dokazila, na podlagi katerih bi potem lahko podal ustrezno trditveno podlago in zanjo predložil dokaze. Sodišče ne vidi posebne težave, če bi moral tožnik zbrati podatke o tem, katere telice (s številkami) so potrebovale zdravljenje oz. dodatno krmo (te podatke bi ob ustrezni skrbnosti lahko podal veterinar). Nobene potrebe ni bilo, da bi sodišče tožnika pozivalo k dopolnitvi trditvene podlage, saj ga je na pomanjkljive navedbe opozarjala tožena stranka v svojih vlogah. Materialno procesno vodstvo sodišča namreč ni potrebno (tj. njegova opustitev ne predstavlja niti relativne procesne kršitve), če stranko na pomanjkljivosti njene trditvene in dokazne podlage opozori nasprotna stranka.7

13.Kot rečeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je moral dodajati vitaminsko mešanico vsem s planine vrnjenim živalim. Za tako odločitev je pomembno tudi, da je izvedenec ugotovil, da so nekatere telice že odšle na planino breje, druge so se obrejile na planini, skoraj vse (razen ene!) pa so so se obrejile v prvem letu po prihodu s planine. Te izvedenčeve ugotovitve ovržejo trditve, da se nobena telica ni vrnila s planine breja. Prav tako pa še dodatno postavijo pod vprašaj trditve o potrebi po zdravljenju reprodukcijskih motenj in dodatnem krmljenju (vseh s paše vrnjenih) telic. Sicer pa je v zvezi s tem sodišče ugotovilo, da se je 7 telic obrejilo pred odhodom na planino in da je bila povprečna teh 33,6 meseca (najstarejša pa je imela skoraj 42 mesecev!). Te telice pred obrejitvijo niso bile na paši na planini, pa so vse telile pri starosti nad 28 mesecev. Pravilen je zato zaključek, da ti podatki kažejo, da pri tožniku ni bila izredna situacija, če so telice brejile kasneje, kot je povprečno. Nepomembno pa ni niti to, da telice, ki so šle na pašo na planino, sploh vse še niso bile plemensko zrele: 6 je bilo mlajših od 1 leta, 23 je bilo starih med 1 in 2 letom, 9 pa nad dvema letoma. Plemensko zrelost (kar pomeni, da so fizično pripravljene na brejost in porod) pa dosežejo med 15. in 18. mesecem - tako je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nelogično pričakovanje, da bodo s planine prišle vse breje.

14.Tožnik v pritožbi poudarja, da se pri svojih navedbah v zvezi z izgubljenim dobičkom ni omejil na izključno obdobje treh mesecev v letu 2018 in treh mesecev v letu 2019, ampak je vtoževal znesek celotne nastale škode. Ni povsem jasno, kaj točno misli tožnik s to svojo pritožbeno navedbo, vendar pa dejstvo, da je tožnik izgubo na dobičku zatrjeval za 3 mesece v letu 2018 in 3 v letu 2019 izhaja iz zadnjega odstavka njegove vloge z dne 15. 6. 2023 (list št. 65). Tožnik se je torej sam omejil na navedene mesece, kar je sodišče pravilno upoštevalo.

15.Na koncu pritožba izpostavi še, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca s področja ekonomike reje, v čemer vidi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik v zvezi s tem dodaja, da bi postavitev izvedenca iz ekonomike reje nudila dodaten dokaz o zatrjevani nastali škodi, na podlagi katerega bi lahko bolj natančno opredelil navedbe glede nastale škode (tako glede točnega obdobja kot glede časovnega okvirja, v katerem je škoda nastala), česar brez postavitve izvedenca ni mogel, ker ni strokovnjak. Kot že pojasnjeno, je tožnik časovni okvir zamejil v vlogi z dne 15. 6. 2023, ko je trdil, da mu je škoda zaradi izgube na zaslužku nastala za 3 mesece v letu 2018 in 3 v letu 2019. Sicer pa bi moral tožnik podati konkretne dejanske navedbe, ki bi jih potem lahko po potrebi preveril izvedenec: kot velja za vse ostale dokaze, tudi izvedensko mnenje ne more nadomestiti trditvene podlage. Vnaprejšnja izvedba dokaza brez trditvene podlage velja za informativni dokaz, ki ni dovoljen.8

16.Po mnenju pritožbe je dokazni postopek pokazal, da je glavni razlog za hiranje telic sneženje 25. 8. 2018 in da je podana tudi odgovornost druge toženke. Kot je bilo doslej pojasnjeno, dokazni postopek ni potrdil, da bi bil razlog za hiranje tožnikove živine v sneženju 25. 8. 2018, kar je tožnik označil kot enkratni (nenaden in presenetljiv) dogodek, za katerega bi bila na podlagi 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (B4) odgovorna druga toženka. Zato je tudi ta pritožbena trditev neutemeljena.

17.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18.Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje pritožbene stroške, prva toženka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato ta strošek nepotreben (prvi odstavek 155. člena v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1V nadaljevanju: sodišče.

2Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

3Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.

4Prva taka trditev prve toženke je v odgovoru na tožbo (list. št. 16), pa iz spisa ni razvidno, da bi jo tožnik prerekal.

5Drugi odstavek 214. člena ZPP.

6Pa še to ni jasno, katere izdelke in storitve je kupil. Razvidni so le partnerji: D. d. o. o., E., d. o. o., Veterinarska ambulanta A. A., s. p., in zneski posameznih računov.

7VSRS sodba III Ips 34/2013, VSL Sodba I Cpg 590/2021 in druge.

8VSL Sodba I Cpg 527/2018, VSL Sklep II Cp 2045/2022, VSL Sodba I Cp 1513/2022 in druge.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212, 285, 339, 339/2, 339/2-8 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.