Jedro

Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu presega izvršitev cestnoprometnega prekrška, ki predstavlja abstraktno nevarnost v cestnem prometu, saj se za kazensko odgovornost storilca zahteva povzročitev (vsaj) neposredne nevarnosti za življenje ali telo, ki mora biti objektivno predvidljiva in do katere ne bi prišlo, če bi voznik upošteval zahteve dolžnostnega ravnanja, ki jih nanj naslavljajo relevantni cestnoprometni predpisi. Pri kaznivem dejanju nevarne vožnje mora biti izkazana tudi vzročna zveza med izvršitvenim ravnanjem storilca in prepovedano posledico, zaradi česar mora sodišče oceniti tudi, ali je storilčeva protipredpisna vožnja povzročila konkretno ogrozitev kakšne osebe, s tem pa torej po vsebini tudi, ali je imela (v konkretnem primeru) prepovedana droga tak vpliv na njegove psihofizične sposobnosti, da je vodil do prepovedane posledice, tj. konkretne ogrozitve v manifestirani prometni nesreči, nato pa v poškodbe drugih udeležencev v prometu.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen eno leto in šest mesecev zapora ter stransko kazen prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas enega leta po pravnomočnosti sodbe. Sodišče je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), naložilo pa mu je povračilo potrebnih izdatkov oškodovancev ter potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščenca oškodovanke B. B., odvetnika C. C. 2. Zoper sodbo se pritožujeta tako obtoženec kot tudi njegov zagovornik. Slednji uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 370. člena ZKP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločitev.

Obtoženec izrecno pritožbenih razlogov ne navaja, v pritožbenih navedbah pa tudi on smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 370. člena ZKP, pri čemer smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ga oprosti obtožbe, da je storil očitano mu kaznivo dejanje.

3. Pritožba sta utemeljeni.

4. Kot izhaja iz izreka sodbe, naj bi obtoženec očitano mu kaznivo dejanje storil s tem, da je 9. 9. 2018 okoli 15.30 ure vozil osebni avtomobil Renault Megane Grandtour, reg. št. ..., po Kovinarski ulici iz smeri naselja Štore proti Celju pod vplivom prepovedanih drog, saj je imel v krvi prisoten THC (tetrahidrokanabinol), zaradi česar so bile njegove psihične in fizične sposobnosti za vožnjo toliko zmanjšane, da ni bil sposoben za varno vožnjo, saj je THC učinkoval na njegovo aktivno in pasivno pozornost ter na ocenjevanje časa in razdalj, zato posledično ni pravilno zaznal in ocenil dane prometne situacije ter v neposredni bližini naslova ... pri zavijanju v levo ni pustil mimo motornega kolesa znamke Yamaha, ki ga je vozil D. D., in katero je prihajalo iz nasprotne smeri, vozilo pa je naravnost, pač pa mu je zaprl pot in je med vozili zato prišlo do trčenja, s čimer je kršil drugi odstavek 58. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). Z opisanim ravnanjem pa je obtoženec povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo svojih sopotnikov, Č. Č. in E. E., ki ob trčenju nista utrpela telesnih poškodb, ter voznika motornega kolesa D. D. in njegove sopotnice B. B., ki sta pri trčenju padla prek krmila motornega kolesa na vetrobransko steklo in streho osebnega avtomobila A. A., od koder ju je odbilo na zelenico ob vozišču, kjer sta obležala, pri tem pa sta oba utrpela hude telesne poškodbe, kot so opisane v izreku izpodbijane sodbe.

5. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, obtožencu očitano kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu presega izvršitev cestnoprometnega prekrška, ki predstavlja abstraktno nevarnost v cestnem prometu, saj se za kazensko odgovornost storilca zahteva povzročitev (vsaj) neposredne nevarnosti za življenje ali telo, ki mora biti objektivno predvidljiva in do katere ne bi prišlo, če bi voznik upošteval zahteve dolžnostnega ravnanja, ki jih nanj naslavljajo relevantni cestnoprometni predpisi. Poleg tega pa mora biti izkazana tudi vzročna zveza med izvršitvenim ravnanjem storilca in prepovedano posledico, zaradi česar mora sodišče oceniti tudi, ali je storilčeva protipredpisna vožnja povzročila konkretno ogrozitev kakšne osebe, s tem pa torej po vsebini tudi, ali je imela (v konkretnem primeru) prepovedana droga tak vpliv na njegove psihofizične sposobnosti, da je vodil do prepovedane posledice, tj. konkretne ogrozitve v manifestirani prometni nesreči, nato pa v poškodbe drugih udeležencev v prometu (hujša posledica po četrtem odstavku 324. člena KZ-1).

6. Zaradi ugotovitve vseh za odločitev pomembnih dejstev je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi zaslišalo oba oškodovanca, obtoženčeva sopotnika Č. Č. in E. E., poslujoča policista F. F. in G. G., prebralo izvedenska mnenja izvedenca sodne medicine H. H., izvedenke psihiatrije dr. I. I., izvedenca cestnoprometne stroke mag. J. J., strokovno mnenje, ki ga je po naročilu obtoženca oziroma obrambe izdelal sodni izvedenec cestnoprometne stroke K. K., prav tako pa vse navedene izvedence zaslišalo (pri čemer je bil K. K. zaslišan kot strokovna priča obrambe).

7. Zagovornik je tekom postopka predlagal angažiranje izvedencev psihiatrije in forenzične toksikologije, v vlogi z dne 22. 11. 2022 pa imenovanje novega izvedenca cestnoprometne stroke. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 12. 12. 2022, je v zvezi z izvedencem forenzične toksikologije obramba sporočila sodišču, da ta predlog umika, na poziv predsednice senata pa je zagovornik izjavil, da obramba umika tudi dokazni predlog za angažiranje izvedenca psihiatra. Sodišče prve stopnje je na tem naroku zavrnilo predlog za imenovanje novega izvedenca cestnoprometne stroke, po podanih zaključnih besedah strank pa je ponovno odprlo glavno obravnavo zaradi pritegnitve izvedenca psihiatrične stroke. Glede na navedeno je neutemeljen očitek, da je sodišče v 5. točki obrazložitve neresnično zapisalo, da je obramba prejšnji predlog za pritegnitev novega izvedenca psihiatrične stroke ali pa forenzične toksikologije ali celo sodne medicine kasneje umaknila, saj se ta zapis nanaša na umik predloga na naroku za glavno obravnavo dne 12. 12. 2022. 8. Zagovornik je sicer nato na zadnjem naroku za glavno obravnavo 16. 3. 2023 ponovno predlagal, da bi sodišče angažiralo novega izvedenca psihiatrične stroke (zaradi nasprotja med mnenji izvedenca H. H. in izvedenke I. I.) ter novega izvedenca cestnoprometne stroke (ker naj bi bile izkazane bistvene razlike med izvedenskim mnenjem izvedenca J. J. in strokovnim mnenjem K. K.). Ker je svojo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov jasno, razumljivo in prepričljivo obrazložilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (strani 7 in 8), so neutemeljeni pritožbeni očitki zagovornika, da je prvo sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka s tem, ko ni sledilo predlogu za postavitev novih izvedencev psihiatrične in cestnoprometne stroke. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora pa svojo odločitev o tem, zakaj določenega dokaza ne bo izvedlo, ustrezno obrazložiti. Obrazložena zavrnitev dokaznih predlogov, ki (če) je pravilna, pa ima lahko za posledico zgolj zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Dejansko stanje glede neposrednega, objektivnega vzroka, ki je privedel do obravnavane prometne nesreče, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča zadosti raziskano in pravilno ugotovljeno na podlagi zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče, skice prometne nesreče, fotografij s kraja prometne nesreče ter izvedenskega mnenja J. J., ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča jasno, prepričljivo in strokovno odgovoril na vse tekom postopka izražene pomisleke obrambe v pravilnost njegovega mnenja, kot tudi na vse zaključke iz strokovnega mnenja K. K., ki ga je sodišču predložila obramba. Sodišče prve stopnje je v točkah 20. do 22. obrazložitve povzelo vsebino obeh mnenj in se tudi argumentirano opredelilo do razhajanj v mnenjih, naposled pa ugotovilo, da sta vendarle izvedensko in strokovno mnenje skladna v bistveni točki, tj. da je bil voznik osebnega avtomobila tisti, ki je zaprl pot vozniku motornega kolesa, kot je poudaril izvedenec J. J., oziroma povzročil kritično situacijo z zavijanjem v levo, kot je zapisal K. K. Čeprav sta se razhajala glede hitrosti vožnje motornega kolesa (izvedenec J. J. je izračunal, da je oškodovanec vozil s hitrostjo 45,7 km/h, K. K. pa po metodi primerjave s posnetki prometnih nesreč ocenil, da je bila hitrost vožnje motornega kolesa 65 km/h), pa odstopanje v njunih mnenjih glede tega, na kakšni razdalji je lahko obtoženec opazil voznika motornega kolesa, ni bistvena, saj je izvedenec J. J. izračunal, da je lahko obtoženec zaznal motorista na razdalji najmanj 23,8 m (ko je začel z manevrom zavijanja v levo), pri čemer je preglednost v tej smeri vožnje 110 m, K. K. pa je ocenil, da se je v trenutku, ko je obtoženec začel z zavijanjem v levo, voznik motornega kolesa nahajal 34 m od mesta trčenja in je torej imel (še več) možnosti za preprečitev prometne nesreče, bodisi s tem, da še ne bi začel z zavijanjem bodisi z zmernim do močnejšim zaviranjem. V kršitev drugega odstavka 58. člena ZPrCP torej niti na pritožbeni stopnji ni pomislekov.

10. Obsežna pritožbena izvajanja obeh pritožnikov o tem, zakaj naj bi bilo izvedensko mnenje J. J. nestrokovno, pomanjkljivo, v nasprotju s samim sabo, kot trdi zagovornik, oziroma v nasprotju s fizikalnimi zakoni, kot obširno razlaga obtoženec na straneh 2 do 7 svoje pritožbe, tako ne omajejo zaključkov sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje J. J. jasno, popolno, podprto s podatki v spisu in strokovnim znanjem izvedenca, da so njegovi zaključki argumentirani, življenjsko in logično povsem sprejemljivi ter da ključni ugotovitvi izvedenca o tem, kdo je povzročil kritično situacijo, pritrjuje tudi K. K., saj sta oba skladna, da je to bil voznik osebnega avtomobila in ne voznik motornega kolesa, kar pa je v obravnavani zadevi odločilnega pomena za presojo sodišča glede odgovornosti voznikov za nastanek prometne nesreče. Pri tem velja dodati, da je nedvomno tudi voznik motornega kolesa že s samo udeležbo v cestnem prometu s tem motornim kolesom storil večje število prekrškov, a tudi če je vozil motorno kolo, ki sploh ne bi smelo biti udeleženo v cestnem prometu, ki tudi nima potrebne opreme (luči) in niti ne more biti registrirano, pri tem pa ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, na motornem kolesu prevažal sopotnico, ob vsem tem pa tudi ni imel ustrezne motoristične opreme, saj se čelada ni dala pripeti, vse te kršitve same po sebi - če torej obtoženec s svojim vozilom ne bi zaprl poti vozniku motornega kolesa - ne bi privedle do prometne nesreče in ne pretrgajo relevantne vzročne zveze, ki izvira iz obtoženčevega protipredpisnega ravnanja. Na to pa tudi ne more imeti vpliva morebitna prekoračitev hitrosti voznika motornega kolesa, ki jo zlasti problematizira obtoženec v svoji pritožbi. Izvedenec J. J. je _izračunal_, da naj bi voznik motornega kolesa vozil s hitrostjo 45,7 km/h, K. K. pa _ocenil_, da je voznik motornega kolesa pred trčenjem vozil s hitrostjo 65 km/h. Vendar je v konkretni zadevi bistvenega pomena vprašanje, na kakšni razdalji je lahko obtoženi videl voznika motornega kolesa in ali je imel možnost reagirati oziroma dolžnost počakati z manevrom zavijanja. V zvezi s tem pa sta tako izvedenec J. J. kot tudi K. K. ugotovila, da je obtoženec lahko videl motorista na razdalji vsaj 23,8 metra, ko je začel z zavijanjem (kot trdi J. J.), oziroma celo na razdalji najmanj 34 metrov (kot je ocenil K. K.), preglednost v smeri vožnje obtoženca pa je bila 110 metrov in je glede na izračunano hitrost vožnje osebnega avtomobila cca. 20 km/h (kar sta oba ocenila enako) imel večje možnosti preprečiti trčenje kot voznik motornega kolesa. Slednji je po pojasnilih izvedenca J. J. ob hitrosti 45,7 km/h za ukrepanje imel na voljo le 1,87 sekunde, ob odštetju reakcijskega časa, ki znaša eno sekundo, pa le 0,87 sekunde, kar je premalo, da bi preprečil trčenje. Na tem mestu pa je v zvezi s pritožbeno razpravo zagovornika glede načela defenzivne vožnje treba poudariti, da iz sodbe ne izhaja, da bi motorist vozil defenzivno (4. člen ZPrCP), temveč se obtožencu očita, da je prekršil pravilo srečevanja iz drugega odstavka 58. člena ZPrCP.

11. Resne pomisleke pa vzbujajo ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem, ali je z gotovostjo dokazano, da so bile v trenutku vožnje oziroma prometne nesreče obtoženčeve psihofizične sposobnosti zmanjšane zaradi učinkovanja THC, ki je bil izsleden v obtoženčevi krvi, ki jo je oddal ob strokovnem pregledu, v okviru laboratorijske analize ter ali je bil prav vpliv THC vzrok za uresničitev konkretne nevarnosti, manifestirane v prometni nesreči. 12. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem vprašanjem v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo: (-) da je bil v vzorcih krvi in urina, ki sta bila obtoženemu odvzeta nekaj več kot štiri ure po prometni nesreči, zaznan THC, ki je nedvomno prepovedana droga; (-) da je obtoženca zdravnica, ki ga je pregledala v Splošni bolnišnici Celje, ocenila za "treznega", vpliva mamil ali psihoaktivnih zdravil pa ni zaznala; (-) da sta kot priči E. E. in Č. Č. trdila, da v času, ko so se pred prometno nesrečo družili, nista videla, da bi bil obtoženi zaužil kakšne prepovedane droge (pri čemer je izpovedbo E. E. ocenilo kot pogojno verodostojno, izpovedbo Č. Č. pa kot precej manj verjetno); (-) da je izvedenec H. H. v mnenju pojasnil, da v primeru kajenja THC v krvi običajno doseže vrh nekje v 9 minutah po zaužitju, da pri majhni količini zaužite droge koncentracija THC v krvi pade pod mejo rutinske laboratorijske zaznave v 3 do 12 urah, pri velikih zaužitih odmerkih pa običajno v 6 do 27 urah, če pa se THC zaužije prek ust (navadno v obliki piškotov), so ti časi precej daljši, in zaključil, da je glede na to, da je bil THC v krvi obtoženega prisoten še štiri ure po obravnavani prometni nesreči, bil obtoženec v času prometne nesreče zagotovo pod vplivom THC, pri čemer pa ni mogel oceniti, kako močan je bil tak vpliv na obtoženega v času obravnavane prometne nesreče, ker vpliv THC na psihofizične sposobnosti za vožnjo ni v dobri korelaciji s koncentracijo THC v krvi; (-) da je tudi izvedenka I. I. pojasnila, da se pri kajenju THC hitro absorbira in po 3 do 10 minutah doseže vrh v plazmi, da se psihoaktivni učinki pojavijo po 5 do 10 minutah po začetku kajenja, da je največji učinek 20 do 30 minut po kajenju, ko pride THC iz krvi v možgane, da učinki THC trajajo od 1 do 6 ur po kajenju marihuane, trajanje pa je odvisno od odmerka THC in količine THC, ki je prišel v možgane, pri vnosu THC z zaužitjem piškotov pa je hitrost absorpcije počasnejša, vrh v plazmi je dosežen 60 do 120 minut po zaužitju, lahko pa tudi čez več ur (8 ur), psihoaktivni učinki se pojavijo čez 1 do 3 ure po zaužitju in lahko trajajo tudi več dni, kar je odvisno od odmerka zaužite konoplje, da je vpliv na psihofizično sposobnost podoben, razlika je le v začetku učinkovanja in trajanju ter da lahko ne glede na to, da kvantitativna analiza ni bila opravljena, in ne glede na to, da torej ni bila v obtoženčevi krvi dokazana koncentracija THC od 2 do 5 mcg/l (ki tudi sicer ni uradno sprejeta kot morebitna meja, pri kateri bi se ugotavljal vpliv na psihofizične sposobnosti), z 99 % verjetnostjo zaključi, da je obtoženec v času vožnje bil pod vplivom te substance oziroma da so obtoženčeve psihofizične sposobnosti bile zmanjšane na račun zmanjšane pozornosti, podaljšanega reakcijskega časa, upočasnjene motorike, okrnjenega sledenja objektom in slabših zaznavnih sposobnosti, pri čemer je upoštevala tudi zapis zdravnice, da je bil obtoženec ob pregledu povsem umirjen, kar po mnenju izvedenke kaže na vpliv droge, saj da "po takšni nesreči ne moreš biti čisto umirjen" (!), po njenem mnenju pa tudi ni moglo miniti več kot 6 ur od zaužitja THC do odvzema krvi. Nadalje je sodišče prve stopnje povzelo še del navedb izvedenke ob zaslišanju na glavni obravnavi in zaključilo, da ni prav nobenega dvoma, da sta se oba izvedenca strinjala, da je obtoženec upravljal z vozilom v cestnem prometu, ko je bil pod vplivom THC, ki da je vplival na njegove sposobnosti upravljanja vozila.

13. Zagovornik in obtoženec pa v pritožbah utemeljeno opozarjata, da je izvedenec H. H. na zaslišanju 16. 11. 2022 relativiziral svoj zaključek v pisnem mnenju, da je obtoženec v času prometne nesreče zagotovo bil pod vplivom THC, ko je povedal, da je bilo sicer ugotovljeno, da sta tako obtoženec kot oškodovanec v krvi imela prepovedane droge (obtoženec THC, oškodovanec pa MDMA), da pa glede vpliva teh snovi na prometno nesrečo težko odgovori, ker navedeni drogi nista takšni, da bi lahko iz njune koncentracije v krvi sklepali na dejanski učinek teh snovi na vožnjo, ter da je lahko podal zgolj teoretično mnenje, da je THC _verjetno_ vplival na vožnjo obtoženega. Dodal je tudi, da bo na vprašanje, ali je prisotnost teh snovi vplivala na vožnjo obtoženega ali oškodovanca, moralo odgovoriti sodišče, tudi na podlagi drugih dejavnikov (dejanskih okoliščin!), morda mnenja izvedenca cestnoprometne stroke. Nadalje je izvedenec H. H. po tem, ko mu je bilo predočeno, da je v svojem mnenju zapisal, da je bil obtoženec zagotovo pod vplivom THC v času prometne nesreče, na zaslišanju pa je rekel, da je to verjetno, povedal, da sta tako obtoženec kot tudi oškodovanec zagotovo bila pod vplivom,1 in sicer obtoženi THC, oškodovanec pa MDMA, da pa vendar ne more reči, ali so te snovi vplivale nanju ter na potek prometne nesreče, čeprav je izrazil prepričanje, da je zagotovo koncentracija teh snovi v njunih organizmih v času prometne nesreče bila višja kot ob odvzemu, da pa ne obstaja mehanizem za retrograden izračun koncentracije kot pri alkoholu. Nadalje je bilo izpostavljeno, da sta ob zdravniškem pregledu obtoženega v SB Celje njegovi zenici bili srednje široki, v zvezi s čemer je izvedenec H. H. pojasnil, da to pomeni, da sta bili običajni, in da tudi ni bil prisoten očesni drget (nistagmus), da je zdravniški izvid brezhiben ter da v času pregleda vpliv psihoaktivnih snovi ni bil več zaznaven in da je jasno, da v času pregleda sposobnosti pri obtoženemu niso bile okrnjene, da pa je vprašanje, kaj je bilo štiri ure pred tem.

14. Nadalje v zvezi z mnenjem izvedenke I. I. zagovornik utemeljeno izpostavlja, da je tudi slednja kljub trditvi, da lahko z 99 % prepričanjem potrdi, da je obtoženec v času nesreče bil pod dejanskim vplivom THC, na vprašanje zagovornika, ali je glede na zapis v njenem izvedenskem mnenju, da je lahko nivo THC v krvi pri rednih uporabnikih pomembno zvišan še do dva dni po zadnji rabi (stran 7) in da učinki THC trajajo od 1 do 6 ur po kajenju marihuane (stran 8), mogoče, da ima nekdo v krvi prisoten THC, a pri tem ni nujno, da bi vplival na njega, naposled potrdila, da je zaključek, kot ga je bil ponudil zagovornik, možen.

15. Ni pa mogoče spregledati niti dejstva, da je izvedenka na zaslišanju po predočitvi vsebine izvida pregleda pri zdravnici v SB Celje, iz katerega izhaja, da je bila obtoženčeva motorika v redu, da je bilo njegovo zaznavanje časa in prostora prav tako v redu, ter po tem, ko je prebrala naročilo za zdravniško preiskavo in izvid zdravnika, povedala, da je bil pregled opravljen štiri ure po nesreči in da izgleda, kot da mu ni nič manjkalo, da niso bile zabeležene nobene posebnosti, a je kljub temu vztrajala pri tem, kar je že povedala glede obtoženčevih psihofizičnih sposobnosti v času vožnje. Prav tako je izvedenka trdila, da je pregledala vso dokumentacijo v spisu, da je okoliščina, da je bil obtoženi v času pregleda miren, zgolj ena od okoliščin, ki jih je upoštevala, da je za presojo, ali je prisotnost THC v krvi vplivala na obtoženega, treba poznati še njegovo obnašanje, ker bi šele iz njegovega obnašanja lahko vedela, ali je THC vplival ali ne, ter da o obnašanju obtoženega ni drugih podatkov, kot jih je sicer navedla v izvedenskem mnenju. Navedeno pa ne drži, saj sta bila tekom preiskave zaslišana tudi policista G. G. in F. F., ki sta obravnavala prometno nesrečo ter bila v stiku z obtožencem v povsem kratkem času po samem dogodku. Izpovedala sta, da sta se na kraju samem pogovarjala z obtožencem ter pri tem nista opazila nobenih posebnosti - bil je pripravljen sodelovati in se je obnašal kot povprečni udeleženec prometne nesreče. Glede na izpostavljeno je pritožbeno ogorčenje na takšnim mnenjem izvedenke I. I. razumljivo, tudi pritožbeni senat pa deli oceno o absurdnosti zaključka, da obtoženčeva mirnost pri pregledu v SB Celje nakazuje oziroma celo dokazuje vpliv psihoaktivne snovi (THC) nanj.

16. Ob navedenem je težko pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje I. I. verodostojno, popolno, jasno in prepričljivo, še manj pa zaključku, da je na podlagi izvedenskih mnenj H. H. in I. I. z _gotovostjo_ izkazan vpliv prepovedane droge na obtoženčeve vozniške sposobnosti v času prometne nesreče. Ker je torej izvedenec H. H. povedal, da je na podlagi razpoložljivih podatkov mogoče _le_ z _verjetnostjo_ ugotoviti, da je THC, ki ga je obtoženec nedvomno imel v krvi, vplival na njegove sposobnosti za vožnjo, izvedenka I. I. pa je povedala tudi, da je (glede na razpon časa učinkovanja droge in možnosti njene detekcije v krvi) možno, da ima oseba v krvi THC, pa ni pod vplivom te snovi oziroma ta ne vpliva na njene vozniške sposobnosti, obtoženec pa je neposredno po prometni nesreči ob stiku s policistoma deloval običajno, brez posebnosti, na zdravniškem pregledu, ki je resda bil opravljen štiri ure kasneje, pa tudi ni kazal nobenih posebnosti, ki bi kazale vpliv prepovedanih substanc na sposobnost za vožnjo, ter ko hkrati ni nobenega podatka o tem, kdaj naj bi obtoženec užival prepovedano drogo, na kakšen način, ali je redni ali občasni uporabnik in kakšne so fiziološke značilnosti njegovega organizma (kar vse so pomembni dejavniki, izraženi v obeh izvedenskih mnenjih), je izkazan resen dvom o tem, ali je prisotnost THC v krvi dejansko vplivala na njegove vozniške sposobnosti v času prometne nesreče. Pritrditi je zagovorniku, da obstaja razumen dvom v ugotovitev, da je obtoženec vozil motorno vozilo pod (dejanskim) vplivom prepovedane droge THC, s tem pa resen dvom v ugotovitev obstoja kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka v zvezi s četrtim odstavkom 324. člena KZ-1. 17. Izkazan dvom v pravilnost ugotovitve pravno odločilnega dejstva, ali je obtoženec kršil drugi odstavek 58. člena ZPrCP zato, ker so njegove vozniške sposobnosti bile pomembno zmanjšanje zaradi vpliva prepovedane droge THC, pa sam po sebi ne pomeni, da je v predmetni zadevi treba izdati oprostilno sodbo, kot predlagata pritožnika. V tem postopku namreč glede na opis dejanja, kot izhaja iz obtožnice, in glede na doslej ugotovljena dejstva ni izključena možnost drugačne pravne opredelitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, tj. v smeri prvega odstavka 323. člena KZ-1. 18. Glede na navedeno, ko se nakazuje, da je bilo dejansko stanje glede odločilnih okoliščin zmotno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in sodišču prve stopnje vrnilo zadevo v novo sojenje. Tukaj ni sledilo predlogu zagovornika, naj se zadeva vrne v sojenje novemu sodniku, saj zgolj na podlagi dokazne ocene, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v izpodbijani sodbi, ni mogoče trditi, da je razpravljajoči senat v toliko vnaprej prepričan v obtoženčevo krivdo, da ne bi ob ponovni presoji dokazov (z)mogel sprejeti tudi drugačne dokazne ocene.

19. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ponovno izvesti dokazni postopek, oceniti, ali je kljub zgoraj izpostavljenemu dvomu glede vpliva THC na obtoženčeve vozniške sposobnosti smotrno in potrebno izvesti še kakšen dokaz ter v ta namen morebiti dopolniti dokazni postopek, nato pa na podlagi celovite dokazne ocene presoditi, ali je obtožencu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu. Nakazuje se, da bo procesno stališče glede pravne opredelitve kaznivega dejanja moralo zavzeti tudi državno tožilstvo.

1 Tukaj se očitno kaže pojmovanje vožnje pod vplivom prepovedanih substanc, kot se dojema v prekrškovnem pravu, v katerem velja zakonska domneva glede vprašanja, kdaj voznik vozi pod vplivom prepovedanih drog. Drugi odstavek 106. člena ZPrCP namreč določa, da je pod vplivom prepovedanih snovi iz prvega odstavka istega člena tisti voznik, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v krvi ali slini. Vendar prekrškovna odgovornost še ne odgovarja na bistveno vprašanje, tj. ali je podana neposredna vzročna zveza med učinkovanjem vpliva psihoaktivnih snovi na povzročitev neposredne nevarnosti za življenje in telo kakšne osebe v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja po 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1.