Jedro

Tožnik utemeljeno ugovarja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz njene obrazložitve namreč ne izhajajo konkretne ugotovitve organa v postopku o načinu izvedbe predmetnih visokih gred, na podlagi katerih bi bilo mogoče ob upoštevanju relevantnih določb GZ in Uredbe o razvrščanju objektov (Uredba) presoditi, ali (sploh) predstavjajo enostaven objekt oziroma drug objekt po GZ in Uredbi oziroma nedovoljen poseg na tem zemljišču ob upoštevanju veljavnega občinskega prostorskega akta.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Medobčinskega inšpektorata in redarstva občin Jesenice, Gorje, Kranjska Gora in Žirovnica št. 0611-62/2018-22 (O711) s 30. 9. 2019 odpravi v drugi alineji 1. točke izreka, v zvezi z 2. do 6. točko izreka, in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Prvostopenjski organ je v izpodbijano odločbo tožniku - inšpekcijskemu zavezancu naložil, da takoj po vročitvi te odločbe ustavi gradnjo enostavnih objektov na zemljišču parc. št. 254/2, k.o. ..., in sicer: - na severozahodni strani predmetne parcele oporni zid v višini do 0,70 m in v dolžini 8,40 m; - ograjo v videzu visokih gred po meji predmetne parcele v dolžini 13,60 m (zahodna stran), 9,80 m (južna stran) in 9,30 m (vzhodna stran), pri čemer je ograja široka 0,70 m in visoka od 0,70 do 1,00 m merjeno z notranje strani parcele; - izkop v dimenzijah 4,00 m širine, 11,00 m dolžine in 1,20 m globine, saj se gradnja navedenih enostavnih objektov izvaja v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom Občine Kranjska Gora ter da jih mora na svoje stroške v roku enega meseca odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje (enoten videz kmetijske površine). V obrazložitvi opisuje potek inšpekcijskega postopka, citira 17. točko prvega odstavka 3. člena, tretji odstavek 5. člena in drugi odstavek 8. člena Gradbenega zakona (GZ) ter zaključuje, da so obravnavani objekti na kmetijskem zemljišču parc. št. 254/2 k.o. ... v nasprotju s 17. točko 9. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Kranjska Gora, ki sicer dopušča postavitev enostavnih in nezahtevnih objektov, vendar le za potrebe kmetijstva v skladu s tabelo IV, iz katere izhaja, da so škarpe in podporni zidovi dopustni le v okviru agromelioracije (izboljšanje kmetijskih zemljišč), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Pojasnjuje tudi, da je postavitev ograj dopustna na zemljišču, ki je bilo pri izdaji gradbenega dovoljenja za gradnjo z lokacijsko ali gradbeno dokumentacijo določeno kot pripadajoče funkcionalno zemljišče k objektu, kar v konkretnem primeru prav tako ni bilo ugotovljeno. Sklicuje se tudi na 50. člen navedenega občinskega odloka, po katerem je treba pri pristojni službi za varstvo kulturne dediščine pridobiti kulturno-varstvene pogoje in kulturno-varstveno soglasje, ki za obravnavane objekte ni bilo pridobljeno.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim izpostavlja, da visoke grede ne predstavljajo "enostavnega objekta", zato niso nelegalna gradnja. S tem v zvezi se sklicuje na 4. in 25. točko 3. člena GZ in ugovarja, da organ v izpodbijani odločbi ni navedel nobene konkretne dejanske ali pravne podlage, na podlagi katere je zaključil, da visoke grede predstavljajo enostaven objekt, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj izpodbijane odločbe sploh ni mogoče preizkusiti. Kolikor je organ visoke grede uvrstil pod "gradbeno inženirski objekt", pa poudarja, da njihova izvedba ustreza konstrukciji lesenega okvirja, ki zgolj podpira utrjeno zemljino, brez dna in kakršnih koli drugih gradbenih elementov. Izpostavlja tudi, da se v zvezi z visokimi gredami ni posluževal reliefnega preoblikovanja terena in da visoke grede posledično tudi ne predstavljajo posega v prostor, ki bi ga bilo glede na definicijo GZ mogoče obravnavati kot objekt, narejen z gradbenimi ali zaključnimi gradbenimi deli, pri čemer se organ z vprašanjem načina izvedbe visokih gred v zadevi sploh ni ukvarjal. Brez posebne utemeljitve je namreč visoke grede opredelil kot "ograjo", ki je pri klasifikacijski oznaki CC-SI 24205 posebej izvzeta iz urejanja v okviru Uredbe o razvrščanju objektov. Tako meni, da je zaključek organa, da je bil osnovni namen posega doseganje določene stopnje intime, samovoljen in arbitraren. Dalje meni, da bi se organ moral opredeliti tudi do vprašanja, ali je poseg dopusten z vidika Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), v zvezi z drugo alinejo 17.b točke 9. člena občinskega odloka. Vztraja tudi pri očitku o stvarni nepristojnosti prvostopenjskega organa, saj gre zgolj za poseg v nepremičnino, opredeljeno kot kmetijsko zemljišče I. kategorije. Sodišču predlaga, naj po izvedbi predlaganih dokazov (poleg listinskih dokazov predlaga tudi svoje zaslišanje) tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo ugovarja, da je tožbo treba zavreči, ker je vložena zoper Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Jesenice, Gorje, Kranjska Gora in Žirovnica, kar je v nasprotju s petim odstavkom 17. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), sicer pa odgovarja na tožbene navedbe. V bistvenem se sklicuje na razloge izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter sodišču predlaga, naj po izvedbi dokazov (poleg upravnega spisa zadeve in ostalih listinskih dokazov predlaga še zaslišanje inšpektorja A. A. ter ogled) tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

**Odločanje po sodnici posameznici**

5. Sodišče je na seji 17. 2. 2022 sprejelo sklep I U 325/2020-14, da o zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1.1 Ugotovilo je namreč, da je v osnovi sporno, ali je organ zagrešil bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik namreč ugovarja, da se izpodbijane odločbe zaradi neobrazloženosti ne da preizkusiti, v zvezi s čimer je uveljavljena obširna sodna praksa. Sporno je tudi dejansko stanje, ki pa po presoji sodnega senata ni zapleteno, in s tem v zvezi pravilnost uporabe relevantnih materialno pravnih predpisov.

6. Sicer pa sta na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 22. 3. 2022 pooblaščenca obeh strank odgovorila, da se strinjata z odločanjem po sodnici posameznici.

**Datum odločitve sodišča**

7. Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Prepis zvočnega posnetka zapisnika je bil po podatkih sodnega spisa pooblaščencu toženke vročen 29. 3. 2022. Tožnikov pooblaščenec pa je 30. 3. 2022 podal pravočasen ugovor zoper nepravilnosti prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave, za katerega je sodišče ugotovilo, da je utemeljen in drugopis popravljenega prepisa zvočnega posnetka vročilo pooblaščencema obeh strank ter jima omogočilo nov petdnevni rok za podajo morebitnega ugovora zoper nepravilnosti popravka prepisa.2 Po podatkih sodnega spisa je bil drugopis popravljenega prepisa zvočnega posnetka tožnikovemu pooblaščencu vročen 7. 4. 2022, pooblaščencu toženke pa 1. 4. 2022. Sodišče je tako sodbo izdalo po poteku petdnevnega roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti popravljenega prepisa, to je 13. 4. 2022. **Dokazni sklep**

8. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine v upravnem spisu zadeve ter v listine, ki jih je tožnik predložil v upravnem sporu, označene kot priloge A2 in A3 ter A5 do A12. Zaslišalo je tudi tožnikovega zakonitega zastopnika.

9. Kot prepozen pa je zavrnilo dokazni predlog za vpogled v mnenje sodnega cenilca in izvedenca gradbene stroke B. B. s 3. 3. 2020 (priloga A4) ter dokazni predlog toženke za opravo ogleda, saj sodišče presoja zakonitost izpodbijane odločbe v času njene izdaje, tako da stanje, kakršno je na terenu danes, za odločitev sodišča ni relevantno.

10. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ker je mnenje sodnega cenilca in izvedenca gradbene stroke B. B. datirano (3. 3. 2020) po datumu izdaje izpodbijane odločbe (30. 9. 2019), to pomeni, da ob njeni izdaji še ni obstajalo, zato ga sodišče v tem sodnem postopku glede na citirano določbo 52. člena ZUS-1 ni moglo upoštevati.

11. Dokazni predlog za zaslišanje inšpektorja A. A. pa je toženka na naroku umaknila. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

K I. točki izreka

12. Tožba je utemeljena.

**Splošno**

13. Tožnik izpodbija drugo alinejo 1. točke v zvezi z ostalimi točkami izreka izpodbijane odločbe, in sicer ustavitev gradnje ter odstranitev ograje v videzu visokih gred po meji zemljišča parc. št. 254/2 k.o. ... v dolžini 13,60 m (zahodna stran), 9,80 m (južna stran) in 9,30 m (vzhodna stran). Pri čemer navedene dolžine visokih gred niso sporne. Prav tako ni spora o tem, da so visoke grede široke 0,70 m in visoke od 0,70 m do 1,00 m, merjeno z notranje strani tega zemljišča. Med strankama tudi ni sporno, da tožnik za navedeni poseg na parc. št. 254/2 k.o. ... ni pridobil pogojev in soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) ter da se predmetno zemljišče nahaja v območju kmetijskih zemljišč. Sporno pa je, ali predmetne visoke grede predstavljajo enostaven objekt ter ali njihova izvedba nasprotuje izvedbenim prostorskim aktom občine oziroma relevantnim predpisom s področja graditve objektov.

**Glede toženkinega ugovora pasivne legitimacije**

14. Po določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanje končan; toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada Republike Slovenije oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti.

15. Res je, da je tožnik v tožbi kot toženko označil "Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Jesenice, Gorje, Kranjska Gora in Žirovnica", vendar je, glede na citirani peti odstavek 17. člena ZUS-1, tožena stranka v upravnem sporu opredeljena že v zakonu. Tako je sodišče iz same tožbe in navedbe izpodbijanega akta, ob upoštevanju citiranega petega odstavka 17. člena ZUS-1, razbralo, kdo je tožena stranka v tem postopku in kdo jo zastopa. Zato ta ugovor kot neutemeljen zavrača. **Glede tožnikovega ugovora stvarne nepristojnosti**

16. Skladno z drugim odstavkom 8. člena GZ inšpekcijski nadzor nad gradnjo, za katero po tem zakonu ni predpisano gradbeno dovoljenje, v delu, ki se nanaša na skladnost s prostorskimi izvedbenimi akti in drugimi predpisi občine, v okviru izvirne pristojnosti občine opravljajo občinski inšpektorji, na katere območju se objekt izvaja ali na katerem je objekt zgrajen.

17. Glede na to, da predmetne visoke grede tudi po ugotovitvah organa v tem upravnem postopku ne potrebujejo gradbenega dovoljenja in gre za vprašanje, ali so skladne z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Kranjska Gora (PUP KG - UPB4),3 ki predstavlja v tem primeru relevanten občinski prostorski predpis, je po presoji sodišča za odločitev v tej zadevi pristojen občinski inšpektor, ne glede na dejstvo, ali se ta dela opravljajo na stavbnem ali kmetijskem zemljišču. Tako po mnenju sodišča ni utemeljen tožbeni ugovor, da nadzor nad izvajanjem določb GZ v tej zadevi sodi v delovno področje kmetijskega inšpektorja.

**Glede (ne)legalnosti visokih gred**

18. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je organ postavil na stališče, da predmetne visoke grede predstavljajo enostaven objekt, in sicer „ograjo v videzu visokih gred“.

19. Po 4. točki prvega odstavka 3. člena GZ je enostaven objekt: objekt tako majhnih dimenzij, da se v njem ne more zadrževati večje število oseb, konstrukcijsko enostaven in prostorsko manj zaznaven. Po 25. točki prvega odstavka te določbe je objekt: stavba, gradbeni inženirski objekt ali drug gradbeni poseg, narejen z gradbenimi, zaključnimi gradbenimi ali inštalacijskimi deli, sestavljen iz gradbenih proizvodov, proizvodov ali naravnih materialov, skupaj s trajno vgrajenimi inštalacijami in napravami v objektu, ki so namenjene delovanju objekta. Po 17. točki prvega odstavka te določbe je nedovoljen objekt: nelegalen objekt, neskladen objekt in nevaren objekt. Po drugi alineji 18. točke prvega odstavka te določbe je nelegalen tudi objekt, za katerega ni predpisano gradbeno dovoljenje, če je zgrajen v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom ali drugim predpisom občine.

20. Na obravnavanem območju je v času izdaje izpodbijane odločbe veljal PUP KG – UPB4, ki v 17.b točki 9. člena določa, katere vrste posegi so dopustni na kmetijskih zemljiščih, in sicer: - postavitve enostavnih in nezahtevnih objektov za potrebe kmetijstva v skladu s tabelo 4; - dopustne ograje za potrebe varstva narave, gozdarstva, kmetijstva, varstva voda, lova in rekreacije; čredinke na pašnikih so dopustne le kot začasni objekt, ki ga je treba izven pašne sezone odstraniti; - ureditev infrastrukture, to je gradnja gradbeno inženirskih objektov prometnega omrežja, komunalnega, energetskega in telekomunikacijskega omrežja, vodnogospodarske ureditve; - ureditev javnih površin; - postavitev spominskih plošč in drugih obeležij.

21. Sodišče ugotavlja, da tožnik utemeljeno ugovarja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz njene obrazložitve namreč ne izhajajo konkretne ugotovitve organa v postopku o načinu izvedbe predmetnih visokih gred, na podlagi katerih bi bilo mogoče ob upoštevanju relevantnih določb GZ in Uredbe o razvrščanju objektov (Uredba) presoditi, ali (sploh) predstavjajo enostaven objekt oziroma drug objekt po GZ in Uredbi oziroma nedovoljen poseg na tem zemljišču ob upoštevanju veljavnega občinskega prostorskega akta. Tako po presoji sodišča tožnik upravičeno ugovarja neobrazloženost izpodbijane odločbe, zaradi česar je sodišče ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Kot rečeno so namreč izostale dejanske ugotovitve v zvezi z izvedbo visokih gred ter (v sklepnem, dokaznem delu obrazložitve) razlogi za odločitev ob soočenju konkretnega dejanksega stanja ter abstraktnega stanja po relevantnih materialnih predpisih, kar pa je bistveno za presojo, ali gre v tem primeru za poseg, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot nedovoljenega na predmetnem zemljišču. 22. Šele, če/ko upravni organ na opisan način obrazloži svojo odločitev, lahko stranka upravno odločbo argumentirano izpodbija. Tako drugostopenjski organ v pritožbeni odločbi tožniku neutemeljeno očita nekonkretiziranost pritožbenih navedb.

23. Tožnikov zakoniti zastopnik, zaslišan na naroku za glavno obravnavo 22. 3. 2022, je izpovedal, da je bil prvotni namen postavitve visokih gred na tej parceli „zaradi postavitve montažnega bazena, ker pa mu je inšpektor povedal, da to ni dovoljeno, je spomladi, ko je sneg skopnel, izkop zasul, zravnal in posadil travo“. Izpostavil je, da je pridobil mnenje Upravne enote Jesenice, v skladu s katerim so na predmetni parceli lahko visoke grede. Glede njihove izvedbe pa je povedal, da so okvirji narejeni iz 5 cm macesna, postavljeni na zemljo in zasuti z zemljo ter da je tudi spodaj zemlja, kar je razvidno iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu s 27. 5. 2019, ki je del upravnega spisa zadeve. Izpovedal je tudi, da visoke grede obdeluje ročno z notranje strani parcele.

24. Sodišče ugotavlja, da tudi drugostopenjski organ v pritožbeni odločbi te kršitve ni odpravil in ni konkretno ugotovil, kakšna je izvedba predmetnih visokih gred in na podlagi česa zaključuje, da gre za ograjo, ki je po kvalifikaciji objektov umeščena med gradbene inženirske objekte in po razvrstitvi med enostavne objekte.

Sklepno

25. Po povedanem je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, zato je prvostopenjsko odločbo v izpodbijanem delu (druga alineja 1. točke izreka v zvezi z 2., 3., 4., 5. in 6. točko izreka) odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo v tem obsegu skladno s tretjim odstavkom te določbe vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem je vezan na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

26. V ponovljenem postopku bo moral organ presoditi vse navedbe, ki jih je tožnik podal v upravnem postopku in v predmetnem upravnem sporu ter se opredeliti tudi do v upravnem sporu predloženega mnenja zapriseženega sodnega cenilca in izvedenca gradbene stroke B. B. s 3. 3. 2020 ter po potrebi izvesti morebitne druge dokaze ter tožniku omogočiti, da se do vseh izvedenih dokazov in dejanskih ugotovitev organa izjavi. Ob tem sodišče pripominja, da dejstvo, da so predmetne visoke grede postavljene na mejo parcele, samo po sebi ne more biti razlog za zaključek, da predstavljajo ograjo, temveč je, kot že rečeno, treba ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, tudi njihove konstrukcije, ugotoviti, ali ustrezajo definiciji gradbenega inženirskega objekta oziroma definiciji drugega gradbenega posega oziroma objekta na splošno po GZ in Uredbi ter ob upoštevanju določb relevantnega občinskega prostorskega akta.

K II. točki izreka

27. Sodišče je tožbi ugodilo, zato je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik o povrnitvi stroškov).

28. Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 385,00 EUR, povečani za 22 % DDV, saj je njegov pooblaščenec zavezanec za ta davek.

29. Stroške je toženka tožniku dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

30. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1./c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

31. Toženka, ki je prav tako priglasila stroške, pa v postopku ni uspela; sicer pa tudi, kolikor upravno sodišče tožbo zavrne, toženka po specialni ureditvi v ZUS-1 (četrti odstavek 25. člena) ni upravičena do povrnitve stroškov postopka.

1 Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 2 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 3 Uradni list RS št. 18/2017 s 14. 4. 2017.