Jedro

Tožena stranka je tožniku že v svojem pozivu za dopolnitev vloge z dne 6. 6. 2011, kot tudi v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnila obseg svojih pristojnosti oziroma pooblastil po določilih 2. člena ZInfP v povezavi s 30. členom ZVOP-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) in 3. alinee 1. odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu (ZInfP, Uradni list RS, št. 113/05) v povezavi z 255. členom ZUP odločila o pritožbi tožnika glede seznanitve z lastnimi osebnimi podatki zoper molk upravljavca prim. A.A., dr. med., spec. nevropsihiatra, psihoterapevta, sodnega izvedenca za psihiatrijo, Specialistične psihiatrične ordinacije, tako, da jo je z izrekom pod točko 1 zavrgla, hkrati pa je z izrekom pod točko 2 ugotovila, da posebni stroški postopka niso nastali.

2. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik na navedenega upravljavca naslovil pisno zahtevo z dne 4. 4. 2011 za pridobitev osebnih podatkov in podatkov, povezanih z izvedenskim mnenjem za potrebe postopka pred Centrom za socialno delo Ljubljana Moste-Polje št. 584-28/2007-21, in sicer kot avtorja Psihološkega poročila in izvedenskega mnenja o B.B. glede opravilne sposobnosti in skrbništva. V nadaljevanju obrazložitve povzema vsebino navedene tožnikove zahteve, in sicer v točkah 1 – 12, skupaj z zahtevo, da naj mu upravljavec pošlje tudi vse listine, iz katerih kakorkoli sledijo njegovi osebni podatki oziroma smiselne navedbe o njem oziroma njegovi družini, ki jih poseduje. Na poziv tožene stranke na podlagi 66. in 67. člena ZUP, za dopolnitev pritožbe je tožnik z vlogo (z dne 26. 5. 2011) pojasnil, da glede podatkov in informacij, ki se nahajajo pri upravljavcu, zahteva informacijo, povezano z njegovimi osebnimi podatki, ter dodal, da ne uveljavlja pravic v tujem imenu, njegovi osebni podatki pa so vključeni v zbirke podatkov pri upravljavcu, in sicer najmanj v mapi izvedenskega mnenja B.B., a verjetno tudi v zdravstveni mapi B.B., medtem ko je končna pravna opredelitev same zahteve na organu. Kot irelevantno označuje njeno pravno kategorizacijo s strani samega tožnika, kot stranke. Pri tem tožnik opozarja na 65. člen ZUP, po katerem je organ dolžan zadeve, ki niso v njegovi pristojnosti, odstopiti pristojnemu organu. Med drugim je v svojem odgovoru tožnik pojasnil, da je skladno z možnostmi po Zakonu o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) navedeno zahteval od upravljavca, ki mu ni odgovoril na njegove zahteve po posredovanju zahtevanih osebnih podatkov. Tožena stranka je na podlagi prejete tožnikove pritožbe oziroma prijave navedeno preverila pri upravljavcu in ugotovila, da je tožnik uveljavljal pravico vpogleda v lastne osebne podatke po določbah 30. in 31. člena ZVOP-1, da mu upravljavec pošlje vse listine iz katerih kakorkoli sledijo njegovi osebni podatki oziroma smiselne navedbe o njem oziroma njegovi družini, ki jih poseduje. Pri pregledu dokumentacije, pridobljene v postopku uresničevanja pravice vpogleda v lastne osebne podatke je tožena stranka ugotovila, da upravljavec v svojih zbirkah osebnih podatkov vodi samo podatke iz tožnikovih dopisov z dne 10. 2. 2010, 20. 2. 2010 in 4. 4. 2011, ki jih je tožnik naslovil na upravljavca, in podatke iz dopisa upravljavca z dne 16. 2. 2010, ki ga je upravljavec naslovil na tožnika kot odgovor na njegov dopis z dne 10. 2. 2010, kopije vseh navedenih dopisov pa je upravljavec tožniku tudi že posredoval, in sicer z dopisom z dne 1. 9. 2011 in mu s tem omogočil uresničevanje pravice vpogleda v lastne osebne podatke, zato v tem delu tožnik nima več interesa za pritožbo. Kar zadeva domnevne informacije o posamezniku v dokumentih upravljavca – Psihiatrično poročilo in izvedensko mnenje o B.B. glede opravilne sposobnosti in skrbništva z dne 24. 1. 2009 in informacije v zdravstvenem kartonu B.B., ki so jih o tožniku posredovale druge osebe, pa tožena stranka ugotavlja, da gre zgolj za vrednostne sodbe in subjektivne navedbe, ki so jih o tožniku v okviru zdravljenja oziroma obravnave pred upravljavcem izjavile druge osebe, zato gre za njihove osebne podatke in ne za osebne podatke tožnika. Pri tem še navaja, da je bil upravljavec dolžan ravnati po 30. in 31. členu ZVOP-1 v tistem delu, v katerem je tožnik zahteval pridobitev svojih osebnih podatkov iz dopisov z dne 10. 2. 2010, 20. 2. 2010 in 4. 4. 2011, ki jih je tožnik naslovil na upravljavca in podatkov iz dopisa upravljavca tožniku z dne 16. 2. 2010, kar je upravljavec tudi storil. V preostalem delu zahteve posameznika pa tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne uveljavlja svoje pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, niti ni izkazal obstoja pooblastilnega razmerja, v katerem bi pravico uveljavljal za nekega pooblastitelja, prav tako pa ne nastopa v vlogi uporabnika osebnih podatkov, ki bi svoje upravičenje utemeljeval na zakonu ali osebni privolitvi posameznika, na katerega se podatki nanašajo, zato tudi ni nastala obveznost upravljavca, da tožniku posreduje zahtevane podatke. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da so bili tožniku s strani upravljavca že posredovani njegovi osebni podatki, v preostalem delu zahtevka pa ne uveljavlja kakšne pravice ali pravne koristi katere varovanje, v skladu s svojimi pristojnostmi iz 2. člena ZInfP, zagotavlja tožena stranka, zato je na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUP pritožbo zavrgla.

3. Tožnik v tožbi uvodoma uveljavlja tožbene ugovore nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev postopka. Kot predmet pritožbe v tožbi navaja sklep in ravnanje Informacijskega pooblaščenca v delu, v katerem tožniku odreka pravico do vpogleda in prepisa njegovih osebnih podatkov, ki niso del njegove korespondence z dr. A.A. oziroma upravljavcem. Izpostavlja, da se njegovi osebni podatki nahajajo v mapi dr. A.A. in da so bili namensko pridobljeni ter vključeni v to zbirko za uporabo v izvedenskem mnenju, izdelanem za potrebe upravnega postopka, ki se vodi na CSD Ljubljana Moste Polje pod št. 584-28/2007-21. Tožnik meni, da mu je tožena stranka s svojim mnenjem, da naj bi pri domnevnih informacijah o tožniku v dokumentih upravljavca, ki so jih o tožniku posredovale druge osebe, šlo le za njihove osebne podatke in ne za osebne podatke tožnika, odrekla pravico seznanitve z njegovimi osebnimi podatki z razlago, ki po mnenju tožnika presega vse razumne meje. Tožnik ob sklicevanju na mnenje 5008/01/en final, WP 42, Delovne skupine za varstvo osebnih podatkov pri Evropski komisiji vztraja, da so osebni podatki posameznika tudi osebni podatki, ki so zajeti v subjektivnih ocenah. Zato meni, da ne drži stališče tožene stranke, da vrednostne sodbe in subjektivne navedbe o posamezniku, ki jih o njem navedejo tretje osebe, niso osebni podatki posameznika in da je zato odločitev tožene stranke nezakonita. Po mnenju tožnika želi tožena stranka s svojimi dejanji zaščititi sodnega izvedenca, ki je v izvedenskem mnenju, izdelanem za potrebe omenjenega upravnega postopka pred CSD Ljubljana Moste Polje za tožnikovo ženo B.B. vključil tudi navedbe o tožniku in njegovem življenju, za kar mora izvedenec imeti po mnenju tožnika tudi ustrezno listinsko dokumentacijo oziroma materializirane dokaze v mapi izvedenskega mnenja in zdravstvenem kartonu tožnikove žene B.B., ki je zato po definiciji zbirka podatkov. Zato je nanj naslovil predmetno zahtevo z dne 4. 4. 2011 ter naknadno podal še vlogo dne 7. 5. 2011, dr. A.A. pa mu je šele 1. 9. 2011, po urgenci tožene stranke posredoval po prepričanju tožene sicer vse tožnikove osebne podatke, a je pri tem šlo le za korespondenco med tožnikom in dr. A.A., medtem ko tožniku ni posredoval zahtevanih podatkov „v vezi Psihiatričnega poročila in v zdravstvenem kartonu“ tožnikove žene B.B. Ker slednje po stališču tožene stranke predstavlja le vrednostne sodbe in subjektivne navedbe, ki so jih izjavile tretje osebe in gre zato le za njihove, ne pa za tožnikove osebne podatke, tožnik meni, da glede na določila ZVOP v tem delu razlaga tožene stranke ne zdrži resnejše presoje, saj ima tožnik pravico do vpogleda lastnih osebnih podatkov, kar bi mu moralo biti tudi omogočeno vsaj tako, da „bi lahko pridobil omejen prepis osebnih podatkov“. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep in toženi stranki naloži, da izvede postopek v celoti ter ugodi postavljenim zahtevam tožnika do imenovanega sodnega izvedenca oziroma podredno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne v celoti kot neutemeljeno in v celoti vztraja pri navedbah v izpodbijanem sklepu ter prereka vse navedbe tožeče stranke iz razlogov, ki jih pojasnjuje v nadaljevanju. Izpostavlja, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni odločala o utemeljenosti zahteve in pritožbe tožeče stranke, kar pomeni, da se sploh ni spuščala v meritorno odločanje in s tem v ugotavljanje, ali so izpolnjeni materialnopravni pogoji za uresničitev zatrjevane pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki. Pred izdajo izpodbijanega sklepa je sicer izpeljala določena procesna dejanja pozivanja in poizvedovanja, vendar vse le z namenom, da ugotovi, ali so izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o pritožbi. Tako je ugotovila, da pritožbe sploh ni mogoče oziroma ni dopustno vsebinsko obravnavati, ker je bilo o delu zahtev tožeče stranke že odločeno, saj je upravljavec že izpolnil svoje obveznosti, pa čeprav z zamudo, tožnik pa zoper omenjeno odločitev ni vložil pravnih sredstev, zato je v tem delu podlaga za zavrženje 4. točka 1. odstavka 129. člena ZUP. Da niso izpolnjene procesne predpostavke v preostalem delu pa je razlog v tem, da tožnik v preostalem delu dejansko ni zahteval seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, pač pa seznanitev z osebnimi podatki druge osebe: dokumenti, ki jih je tožnik zahteval se namreč neposredno nanašajo na B.B., saj je izvedenec podal mnenje o njej, podlaga za izdajo mnenja pa so prav tako bili dokumenti, ki so se nanašali nanjo, torej že v izhodišču ne gre za zbirko, ki bi se nanašala na tožnika. Tudi če se v zahtevanih dokumentih pojavljajo omembe tožeče stranke, gre le za sporadično in nesistematično pojavljanje, ki ne tvori strukturiranega niza. Domnevnih kršitev zaradi molka ali zavrnitve s strani upravljavca glede zahteve za seznanitev z osebnimi podatki, ki se sicer nanašajo na drugo osebo, tožnik sploh ne more uveljavljati v pritožbenem postopku po 2. členu ZInfP, za seznanitev pa tudi nima na voljo ustrezne pravne podlage. V konkretnem primeru tožnik ni nastopal v vlogi zakonitega zastopnika ali pooblaščenca B.B., zato je tožena stranka ocenila, da ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi, čeprav se je formalno skliceval na 30. člen ZVOP-1. Tožnik torej ne izpolnjuje pogoja procesne legitimacije. Glede na navedeno je podlaga za zavrženje tega dela pritožbe podana v 2. točki 1. odstavka 129. člena ZUP.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 10. 12. 2011 graja stališča tožene stranke v odgovoru na tožbo in na splošno njeno ravnanje v predmetnem postopku, kot tudi v drugih postopkih, ki jih primeroma navaja. Vztraja pri razlogih, ki jih je navedel v tožbi in jih navaja ponovno. Izpostavlja, da tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja kot razlog za zavrženje njegove pritožbe 2. in 4. odstavek 129. člena ZUP, medtem ko je v izpodbijanem sklepu obe zahtevi zavrgla na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedeni sklep, s katerim je tožena stranka zavrgla pritožbo tožnika v zvezi z domnevnim molkom upravljavca Psihiatrične ordinacije prim. A.A., dr. med., glede vloge tožnika za seznanitev z lastnimi osebnimi podatki z dne 4. 4. 2011. 8. V obravnavanem primeru je bil tožnik, kot je razvidno iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa, brez dvoma pravilno obveščen s pozivom tožene stranke z dne 6. 6. 2011 za dopolnitev svoje vloge z dne 9. 5. 2011 in 26. 5. 2011, vložene z zahtevo, da naj mu dr. A.A. posreduje vse listine, iz katerih kakorkoli sledijo tožnikovi osebni podatki oziroma smiselno navedbe o njegovi družini, da posameznik lahko v skladu s 30. in 31. členom ZVOP-1 zahteva seznanitev z lastnimi osebnimi podatki, vendar samo s tistimi, ki se nanašajo nanj in so del zbirke osebnih podatkov ali pa so namenjeni vključitvi vanjo, v kolikor pa zahteva osebne podatke iz zbirke za tretjo osebo, mora za njihovo pridobitev izkazati pravno podlago (zakon, osebna privolitev ali pooblastilo), hkrati z opozorilom, da v kolikor tožnik ne bo sledil navedenemu pozivu, bo tožena stranka njegovo vlogo zavrgla kot nepopolno na podlagi 67. člena ZUP. Tožnik je v svojem odgovoru na poziv za dopolnitev pritožbe z dne 18. 6. 2011 navedel, da uveljavlja pravice iz 1., 2., 3., 4., 5. in 6. točke 1. odstavka 30. člena ZVOP-1 ter da glede podatkov in informacij, ki se nahajajo pri dr. A.A. zahteva informacijo, povezano s svojimi osebnimi podatki ter da ne uveljavlja pravic v tujem imenu.

9. Tožena stranka je pravilno uporabila citirane določbe 255. člena ZUP v povezavi s 3. alineo 1. odstavka 2. člena ZInfP in 2. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, na katere se je oprla pri svoji odločitvi v izpodbijanem sklepu, ki je posamični konkretni dokončni upravni akt procesno-pravne narave. V obravnavanem primeru sodišče ni našlo kršitev procesnega prava, ki jih tožnik v tožbi le posplošeno uveljavlja, niti ne gre za kršitev določb materialnega prava, kar zmotno očita tožnik v tožbi. Tožena stranka je tožniku že v svojem pozivu za dopolnitev vloge z dne 6. 6. 2011, kot tudi v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnila obseg svojih pristojnosti oziroma pooblastil po določilih 2. člena ZInfP v povezavi s 30. členom ZVOP-1, kot tudi v upravnosodni praksi ustaljeno stališče na podlagi 1., 2., 3., 4., 5. in 6. točke 1. odstavka 30. člena ZVOP-1, da stališče tožnika (v zvezi s pridobitvijo določenih pojasnil), da subjektivne ocene in vrednostne sodbe, ki jih je nekdo domnevno izrekel o tožeči stranki predstavljajo njene osebne podatke, ni mogoče šteti kot zahtevo v smislu 1., 2., 3., 4., 5. in 6. točke 1. odstavka 30. člena VZOP-1. Po mnenju sodišča je torej izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja v celoti in se na njih, da jih ne ponavlja, v skladu z 2. odstavkom 71. člena ZUS-1 na tem mestu le sklicuje.

10. Po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je odločitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.