Jedro

Prodajalec je dolžan plačati kupcu obresti po 26. členu Zakona o blagovnem prometu tudi od tistega dela vnaprej plačane kupnine, ki jo je kot plačilo razlike do polne cene obračunal od prodanega mu kupčevega avtomobila po načelu "staro za novo".

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopna sodba v zavrnilnem delu (drugi odstavek izreka) delno tako spremeni, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki B. S. poleg s prvostopno sodbo mu že prisojenega zneska glavnice še znesek 100.895,96 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi tudi od tega zneska in to prav tako od 19.1.1993 dalje do plačila ter mu poleg že prisojenega zneska pravdnih stroškov dodatno povrniti še 6.500,00 SIT tožnikovih stroškov prvostopnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi tudi od tega zneska od 3.5.1993 dalje do plačila - vse v 15 dneh pod grožnjo izvršbe; v ostalem se pritožba tožeče stranke (torej v delu, v katerem izpodbija prvostopno odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka za plačilo zakonitih zamudnih obresti za čas od 10.2.1992 do 18.1.1993) in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni ter se v nespremenjenem a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 17.400,00 SIT njegovih stroškov pritožbenega postopka in to v 15 dneh pod grožnjo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da mu mora plačati znesek 100.895,96 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.1.1993 dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 23.700,00 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od dneva zaključka glavne obravnave (3.5.1993) dalje do plačila, medtem ko je v presežku - to je za enak znesek glavnice s pripadki in glede zakonitih zamudnih obresti, terjanih za čas od 10.2.1992 do 18.1.1993, zahtevek tožnika zavrnilo. Tožniku prisojeni znesek predstavlja obresti na dejansko vplačani del kupnine 200.000,00 SIT (in ne tudi na še preostali del kupnine v enakem znesku, ki jo je kot plačilo razlike do polne cene 400.000,00 SIT tožena stranka obračunala od prodanega ji tožnikovega avtomobila po načelu "staro za novo") za osebni avtomobil Citroen ZX Avantage in sicer za čas od plačila (30.8.1991) do izročitve avtomobila (10.2.1992) po obrestni meri, ki jo je v tem obdobju priznavala A Banka d.d. Ljubljana varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Svojo odločitev je v obsodilnem delu sodišče prve stopnje oprlo na določbo 26. člena Zakona o blagovnem prometu.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožena jo izpodbija v obsodilnem delu in to, po njenih navedbah, iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo določbo 26. člena Zakona o blagovnem prometu, ki ureja dve varianti dogovorjene izpolnitve kupčeve obveznosti in sicer pogojevano vnaprejšnje plačilo ter vnaprejšnje plačilo le dela kupnine. Tožena stranka ni postavila tožniku pogoja vnaprejšnjega plačila kupnine, temveč mu je ponudila dve možnosti nakupa avtomobila in sicer z vnaprejšnjim plačilom kupnine ob zajamčeni ceni na dan vplačila ali s plačilom kupnine na dan dobave vozila po na dan izročitve vozila veljavni ceni. Tožnik se je odločil za prvo možnost. Sodišče prve stopnje pa je tudi sicer napačno razlagalo zgoraj navedeno zakonsko določbo, saj se ta nanaša na primere kupčevega vnaprejšnjega plačila le dela kupnine, v danem primeru pa je šlo za enkratno plačilo polne cene. Takega načina prodaje citirani člen zakona ne obravnava, zato veljajo splošne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih. V oporo takemu razlogovanju prilaga tožena stranka dve sodbi Višjega sodišča v Kopru. Zmotno uporabo materialnega prava vidi tudi v tem, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo veljavnosti Zakona o blagovnem prometu glede na Ustavni zakon in s tem glede na nastali novi družbeni red, ugovarja pa tudi izračunu tožniku prisojenega zneska po višini z obrazložitvijo, da obračuna obresti ni prejela. Predlaga spremembo prvostopne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje v izpodbijanem obsegu.

Tožnik pa izpodbija prvostopno sodbo v zavrnilnem delu, pri čemer uveljavlja kot pritožbena razloga nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je plačal novo vozilo tako, da je toženi stranki prodal staro vozilo za 200.000,00 SIT in istega dne doplačal še 200.000,00 SIT. Pravdni stranki sta za prodajo starega vozila sklenili veljavno kupoprodajno pogodbo, le da tožena stranka tožeči ni izplačala kupnine v gotovini, temveč je tožnik doplačal še razliko do polne cene novega avtomobila.

Zato je zmotna presoja, da 200.000,00 SIT, ki jih je prejel tožnik za prodajo starega vozila in jih vplačal za novo vozilo, ne predstavlja vnaprejšnjega plačila kupnine in da zato tožnik ni upravičen tudi do obresti na ta del predplačila. Razen tega pa tožnik meni, da je upravičen tudi do zakonitih obresti za čas od dneva dobave vozila (do vložitve tožbe), saj je za prodajalca takrat nastala obveznost vrnitve določenega zneska na podlagi samega zakona. Ker te obveznosti tožena stranka ni hotela prostovoljno izpolniti, je tožnik moral vložiti tožbo; v skladu z določbo 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pa tečejo zamudne obresti od dneva nastanka zamude. Tožnik predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe na način, da bo njegovemu zahtevku v celoti ugodeno, oziroma razveljavitev prvostopne sodbe v tem obsegu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, v celoti pa je neutemeljena pritožba tožene stranke.

Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja tožena stranka povsem neobrazloženo (v okviru uvodnega zatrjevanja obstoja vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov), medtem ko se tožeča stranka nanj ne sklicuje. Na tak način ne more izposlovati formalnopravnega preizkusa prvostopne sodbe v nekem širšem obsegu od tistega, ki ga opravi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) - to je v smeri morebitnega obstoja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, ki pa je pokazal, da nobena od teh ni podana.

Nikakršnega dvoma ne more biti o podlagi tožnikovega zahtevka, ki ima oporo v določbi 26. člena Zakona o blagovnem prometu (Ur. l. SRS št. 21/77 in 29/86 v zvezi z 31. členom Zakona o trgovini - Ur. l. RS št. 18/93) in po kateri je prodajalec, ki kupcu izrecno ali molče postavi kot pogoj za prodajo blaga, da mu vnaprej plača določen del kupnine, dolžan ob dobavi blaga pri končnem obračunu priznati oziroma obračunati od plačanega zneska najmanj take obresti, kot jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v pravilnost dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka (prodajalec) postavila tožniku (kupcu) kot pogoj za prodajo avtomobila vnaprejšnje plačilo kupnine. Takega načina prodaje tožena stranka niti ne zanika, vendar jo prikazuje kot le eno izmed obeh ponudenih možnosti, ki je tožniku kot kupcu tožena stranka naj ne bi nikakor vsiljevala in kar utemeljuje v pritožbi z zatrjevano tožniku ponudeno možnostjo izbire med nakupom avtomobila pod temi pogoji ali s plačilom kupnine na dan dobave vozila po tedaj veljavni ceni kot drugo možnostjo. Vendar pa s sklicevanjem na to "drugo možnost" tožena stranka ne more ovreči sklepa o pogojevanju sklenitve pogodbe z vnaprejšnjim plačilom kupnine (četudi bi jo v resnici ponudila), saj taka možnost sploh ne bi pomenila ponudbe za sklenitev prodajne pogodbe (pod drugimi pogoji). Pod takimi pogoji sploh ne bi mogla biti sklenjena že iz razloga, ker cena kot bistvena sestavina prodajne pogodbe, o kateri mora biti za veljavno sklenitev prodajne pogodbe med strankama dosežen sporazum, ne bi bila (mogla biti) določena v pogodbi. Zato bi "druga možnost" lahko pomenila kvečjemu le neke vrste rezervacijo vrstnega reda, ne bi pa mogla predstavljati drugega načina "prodaje blaga", o kateri govori določba 26. člena Zakona o blagovnem prometu. Ob tem se pušča ob strani vprašanje, kakšna je ta "druga možnost", če je evidentno, da je le še manj ugodna za kupca - kar očitno uvidi tudi tožena stranka sama glede na njene pritožbene navedbe, v katerih ugiba o tožnikovih nagibih, ki so ga privedli do odločitve za t.i. prvo možnost. Sicer pa če bi ta druga možnost nakupa avtomobila v resnici obstajala, bi to imelo za posledico sklenitev prodajne pogodbe s sočasno izpolnitvijo obveznosti obeh pogodbenih strank, kar je za primere prodajnih pogodb predvideno kot pravilo in za kar v nobenem trenutku na strani tožnika, ki je vplačal celotno kupnino, ne bi bilo ovir - tudi dne 30.8.1991 ne.

V zvezi s toženčevim pritožbenim očitkom napačne razlage 26. člena Zakona o blagovnem prometu pa je treba pojasniti, da je namen te določbe zagotoviti kupcu enak ekonomski položaj, kot ga ima prodajalec. Besedilo 26. člena tega zakona, ki govori o delu kupnine, pomeni, da se določba nanaša tudi na delna vnaprejšnja plačila, da torej ni pogoj za uporabo te določbe vnaprejšnje plačilo celotne kupnine. Vendar če predpis velja za delna plačila, velja toliko bolj za celotno plačilo. Če ne bi bilo tako, namen predpisa ne bi bil dosežen. Kolikor pa tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da ni ugotavljalo veljavnosti zgoraj navedenega zakona glede na Ustavni zakon, pa je treba s tem v zvezi pojasniti, da je Zakon o blagovnem prometu zakon Republike Slovenije in to že ves čas od njegove uveljavitve dalje.

V zvezi s pritožbenim očitkom tožene stranke glede izračuna kot glavnice vtoževanih obresti (neobrazloženim) pa je treba pojasniti, da je pravilen in v skladu z določbo 26. člena Zakona o blagovnem prometu, ki določa, da je kupec upravičen najmanj do obresti, ki jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled. Ker je obrestna mera pri teh lahko po posameznih poslovnih bankah različna (kar je stvar poslovne politike posamezne banke), je upoštevanje katerekoli od teh še vedno znotraj materialnopravnih okvirov iz 26. člena navedenega zakona (kar velja tudi za sicer neutemeljeno grajano obračunsko obdobje) iz razlogov, ki jih je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje.

Ker se po obrazloženem torej izkaže, da glede izpodbijane prvostopne odločitve v delu, v katerem je bilo z njo zahtevku tožnika ugodeno, niso podani ne uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je bilo treba pritožbo tožene stranke na podlagi določbe 368. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem (obsodilnem) delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

Utemeljena pa je pritožba tožnika, kolikor z njo izpodbija prvostopno odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka za znesek 100.895,96 SIT kot obresti od preostanka kupnine (200.000,0 SIT) do polne cene pri toženi stranki kupljenega avtomobila (v znesku 400.000,00 SIT).

Sodišče prve stopnje je v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav v razlogih izpodbijane sodbe izrecno samo ugotavlja, da je tožena stranka vrednost tožnikovega starega avtomobila (ki ga je slednji na podlagi dne 30.8.1991 sklenjene kupoprodajne pogodbe prodal toženi stranki po sistemu "staro za novo") v znesku 200.000,00 SIT tožniku priznala kot njegovo delno plačilo pri nakupu novega avtomobila. Taka razlaga tožnikovega načina plačila preostanka kupnine do polne cene novega avtomobila je pravilna, saj je bila med strankama v zvezi s prodajo tožnikovega (starega) avtomobila dogovorjena sočasna izpolnitev vzajemnih obveznosti pogodbenih strank, kar je pri tovrstnih pogodbah pravilo. Tožnik je namreč prodal toženi stranki svoj avtomobil po ceni glede na dan sklenitve pogodbe ocenjeno vrednost in ji ga tudi istega dne prepustil v posest, tožena stranka pa mu je že istega dne (30.8.1991) priznala vplačilo polne cene za nakup novega avtoomobila - kar pomeni isto kot takojšnje plačilo kupnine tožniku za prodan ji star avtomobil. Pri tem ni pomembno, ali je tožnik dobil denar kot kupnino za toženi stranki prodan star avtomobil fizično v roke ali ne. Situacija je ista kot da bi ga dobil in z njim takoj vplačal razliko v kupnini do polne cene novega avtomobila. Zato je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, po katerem tožnik naj ne bi bil upravičen do obresti po 26. členu Zakona o blagovnem prometu tudi od zneska na zgoraj opisani način vplačane razlike v kupnini - torej od celotne vnaprej plačane kupnine. To pa je narekovalo ustrezno spremembo zavrnilnega dela prvostopne sodbe na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP in sicer za znesek kot glavnice vtoževanih obresti v višini 100.895,96 SIT, do katerih je za enako obdobje po določbi 26. člena Zakona o blagovnem prometu tožnik prav tako upravičen.

Neutemeljeno pa terja tožnik zakonite zamudne obresti kot od glavnice mu prisojenega zneska tudi za čas od izročitve avtomobila (10.2.1992) do vložitve tožbe (19.1.1993). Vtoževani znesek predstavlja natekle neplačane obresti, od katerih je mogoče zahtevati zamudne obresti po določbi 2. odstavka 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) šele od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo - to je od dneva vložitve tožbe ali v obravnavanem primeru od 19.1.1993 (in ne od 10.2.1992) dalje. Zato je bilo treba v tem delu pritožbo tožnika na podlagi določbe 368. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in nespremenjeni zavrnilni del prvostopne sodbe potrditi.

Spričo spremembe prvostopne sodbe glede odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče odločalo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 166. člena ZPP) in tožniku priznalo povračilo tudi tistih stroškov prvostopnega postopka, do katerih je upravičen glede na sedanji (spremenjeni) izid pravde (154. člen ZPP). Ti so bili odmerjeni po veljavni Tarifi o odvetniških storitvah in upoštevaje določbe Zakona o sodnih taksah, pri čemer je sama odmera podrobneje razvidna iz ustreznih priloženih stroškovnikov. Enako velja za tožnikove stroške pritožbenega postopka, ki pa so bili odmerjeni od z njegovo pritožbo izpodbijanega zneska (sporna vrednost po njegovi pritožbi je v pritožbenem postopku znašala 100.895,96 SIT). To se nanaša tudi na pravico do povračila stroškov s plačilom sodnih taks za pritožbo.

Tožnik pa ima možnost zahtevati vrnitev od sodišča terjane in morebiti preveč plačane takse za ta stadij postopka.

Določbe ZPP in ZOR, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).