Jedro

Če uveljavlja tožeča stranka v pravdi ugotovitveni zahtevek, hkrati pa predlaga izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, njen predlog ni utemeljen, če hkrati ne izkaže za verjetno, da ji bo nastala kakšna terjatev zoper toženo stranko.

Izrek

Pritožba 1., 2. in 3. tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožečih strank za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se do pravnomočnega zaključka obravnavane pravdne zadeve: toženi stranki prepovedalo izvajanje volitev v območne kandidacijske odbore in odločanje o vseh pristojnostih s področja občnega zbora; začasnemu upravnemu odboru tožene stranke prepovedalo izvajanje volitev članov v predstavniški občni zbor in izvajanje vseh pristojnosti, določenih v zakonu in zadružnih pravilih; v primeru kršitev prepovedi toženi stranki naložilo za vsako kršitev plačilo denarne kazni v znesku 20.000.000,00 SIT.

Proti navedenemu sklepu so vse tri tožeče stranke po svojem pooblaščencu vložile pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, v kateri predlagajo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navajajo, da ni pravilno stališče prvostopnega sodišča, po katerem ni pogojev za izdajo začasne odredbe, ker da gre za ugotovitveni tožbeni zahtevek, ki se kot takšen v celoti izčrpa že v svoji pravnomočnosti in njegova izvršba ni mogoča; njihov primarni zahtevek je res ugotovitveni, vendar to še ne pomeni, da ni mogoča začasna odredba, o čemer je svoje stališče že navedlo Ustavno sodišče RS v svoji odločbi Up 275/97. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da gre pri primarnem zahtevku, ki meri na ugotovitev ničnosti sklepov, sprejetih na izrednem občnem zboru tožene stranke, za takšen zahtevek, ki se izčrpa že s svojo pravnomočnostjo in njegova izvršba ni potrebna. Enake učinke ima tudi razveljavitev sklepa. Pravna posledica ničnega sklepa je, da veljavnega pravnega temelja za opravo pravnih dejanj na podlagi takšnega sklepa ni (kot ugotavlja tudi pritožba), oz. takšen pravni temelj z razveljavitvijo sklepa odpade.

Zato odpade tudi potreba po zavarovanju. Kolikor se pritožba v zvezi s tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 275/97, je pripomniti, da je bilo predmet obravnavanja v navedeni odločbi drugačno dejansko stanje (in drugačen zahtevek), pri čemer je šlo za vprašanje, ali se začasna odredba kot sredstvo zavarovanja lahko pokriva s tožbenim zahtevkom. Pritožbeno sodišče še pripominja, da bi pri zahtevku, kakršen je v obravnavanem primeru, bilo zavarovanje mogoče kvečjemu v primeru, če bi tožeča stranka izkazala za verjetno, da ji bo v zvezi z njim nastala kakšna terjatev zoper dolžnika. Tega pa v obravnavanem primeru ni zatrjevala; pa četudi bi sledili razlogovanju tožeče stranke, slednja ni verjetno izkazala niti druge predpostavke po določilu 2.odst. 272.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, in sicer možnosti nastanka težko nadomestljive škode, ki jo tožeča stranka zgolj omenja, vendar je konkretno ne opredeljuje in torej ne izkazuje verjetnosti njenega nastanka.