Jedro

Za ničnost pravnega posla o razpolaganju z nepremičninami oz. premoženjem je dovolj, da gre za nepremičnino oziroma premoženje, glede katerih obstaja po določbah 3., 4. in 5. člena ZDEN tudi samo načelna možnost vrnitve.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta menjalna pogodba, sklenjena 9.11.1992 ter prodajna pogodba sklenjena 19.12.1993 med Gozdnim gospodarstvom K. ter F.N. in Fr.N., nični.

Toženim strankam je naložilo vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter ju zavezalo, da morata tožnici povrniti 62.130,00 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se pritožujeta obe toženi stranki. Prva tožena stranka uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava ter zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo 88. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDEN). Sporna zemljišča so bila arondirana prav zato, ker je J.P. predlagal, naj se prodaja izvede v okviru arondacije.

Šele po dogovorjeni ceni in seji delavskega sveta z dne 8.8.1964 je Kmetijsko gospodarstvo K. predlagalo izvedbo arondacijskega postopka.

J.P. ni dal ponudbe za prodajo samo Kmetijskemu gospodarstvu K., ampak tudi drugim osebam v K., kot tudi sosedom, kar vse je druga toženka povedala na sodišču in navedla priče, ki bi to potrdile.

Sodišče bi moralo zato zaslišati te osebe, ki so vodile postopek prodaje oziroma odkupa kot npr. M.K., S.V. (takratnega direktorja KGP K.), M.B. ter F.D. Prodaja spornih nepremičnin je bila torej izvedena sporazumno in samo formalno oziroma navidezno je bila opravljena v okviru arondacije. Konec koncev vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja tudi ni mogoča, saj je morala prva tožena stranka na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov vsa kmetijska zemljišča in gozdove s pogodbo prenesti v last Republike Slovenije.

Druga toženka uveljavlja vse pritožbene razloge in zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo 88. člen ZDEN. Namen zakonodajalca je bil predvsem prepovedati pravni promet in vsako razpolaganje s premoženjem, s katerim bi se poslabšal položaj upravičenca v postopku denacionalizacije. Ugotovitev, da je bilo premoženje podržavljeno, še ne pomeni, da je pogodba nična. Ničnost je podana samo v primeru, če se ugotovi, da dejansko obstaja tako denacionalizacijski upravičenec kot dolžnost vrnitve. Do arondacije zemljišč je prišlo na podlagi sporazuma med arondirancem in arondacijskim upravičencem, kar pomeni, da je bila rondirancu plačana odškodnina in da bi bilo zato mogoče vložiti denacionalizacijski zahtevek le ob pogojih 5. člena ZDEN. Vprašanje, ali je tožnica upravičenka do denacionalizacijskega postopka v skladu s 5. členom ZDEN, pa je predhodno vprašanje. V tem kontekstu ni mogoče razumeti dela sodbe, ki govori hkrati o arondaciji in o pravnem poslu (ter v zvezi s tem o 5. členu ZDEN). Sicer pa ne obstaja nobeno dejstvo, ki bi kazalo na uporabo 5. člena ZDEN. Ravno obratno. Vsa dejstva kažejo, da je bil sam pokojni J.P. tisti, ki je občini predlagal prodajo spornih nepremičnin. Glede tega predlaga pritožnica listinske dokaze ter zaslišanje prič R.G., M.Š. in R.J. Sodišču prve stopnje očita tudi sklicevanje na 27. točko 3. člena ZDEN. Pravna podlaga za odločbo o arondaciji je bil namreč Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča. Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče načelno sprejema stališče sodišča prve stopnje, "da je treba dolžnost vrnitve premoženja upoštevati abstraktno, da ni potrebno, da res v konkretnem primeru obstaja dolžnost vrnitve".

Obstoj dolžnosti vrnitve kot predpostavke ničnosti pravnih poslov o razpolaganju z nepremičninami, oziroma premoženjem po 88. členu ZDEN je treba tolmačiti kot možnost vrnitve in ne kot konkretno ugotovljeno dolžnost vrnitve premoženja po tem zakonu. Namen tega predpisa je bil namreč v tem, da se začasno, do poteka roka za uveljavljanje zahtevkov za denacionalizacijo, oz. do odločitve o njih, ustavi pravni promet s premoženjem, ki je lahko predmet denacionalizacije. To izhaja že iz določbe 3. odstavka 88. člena ZDEN, ki prepoved pravnega prometa omejuje na čas 30 dni po poteku roka za uveljavljanje zahtev za denacionalizacijo, razen za tisto premoženje, za katero je bila zahteva dejansko vložena. V tem primeru velja prepoved seveda do dokončne odločitve o denacionalizaciji. Na ta način naj bi se zavarovale pravice denacionalizacijskih upravičencev pred morebitnimi nepoštenimi poizkusi razpolaganja z nacionaliziranim premoženjem.

Za oceno ničnosti spornih pogodb je tako dovolj, da obstaja možnost, da bodo nepremičnine, ki so bile predmet teh pogodb, denacionalizirane. Ob takem tolmačenju določb 88. člena ZDEN je tako brez pomena, ali je imel pokojni J. P. dejansko namen arondirane nepremičnine prodati ter ali je zato arondacijo celo sam sprovociral. Dovolj je, da gre za nepremičnine, glede katerih obstaja po določbah 3. , 4. in 5. člena ZDEN načelna možnost vrnitve.

Glede tega odločilnega dejstva, t.j. na kakšni podlagi so bile nepremičnine, ki so predmet spornih pogodb, podržavljene, pa je izpodbijana sodba nejasna, oz., kot pravilno opozarja druga toženka, protislovna. Ne zato, ker naj bi bile nepremičnine arondirane ne na podlagi Uredbe o arondaciji zemljišč kmetijskih posestev (Ur.l. FLRJ štev. 99/46), ampak na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (prečiščeno besedilo - Ur.l. SFRJ štev. 12/67 in 14/70): Oba predpisa namreč predstavljata podlago za denacionalizacijo (27. in 29. točka 3. člena ZDEN). Razlogi sodbe so nerazumljivi zato, ker sodišče prve stopnje hkrati,ko govori o arondaciji, omenja tudi možnost, da naj bi stavbe prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDEN), torej ne z arondacijo. Vsaj tako je mogoče razumeti stavek: "Sicer bi bila lahko zadeva malo sporna, ali gre za arondacijo oz. samo za arondacijo, ker je šlo tudi za stavbe, vendar v tem primeru pride v poštev določba 5. člena zakona, seveda mišljeno načelno, vprašanje seveda, ali je pokojni P. sklepal dogovore o odstopu hiše zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oz. predstavnika oblasti." O odločilnem dejstvu (t.j. na kateri podlagi so nepremičnine, ki so predmet spornih pogodb, prešle v državno last) so tako razlogi izpodbijane sodbe vsaj nejasni, če že ne protislovni. Ker zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevnaju ZPP), kar ima za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 369. člena ZPP).

Ob ponovni pisni izdelavi sodbe naj sodišče prve stopnje pazi na jasnost, razumljivost in konzistentnost njenih razlogov, pri čemer naj predvsem nedvomno ugotovi in nato zapiše, na kakšni podlagi so sporne nepremičnine prešle v državno last.