Jedro

Navedena določba SPZ ne razlikuje med posestnikom in soposestnikom ampak daje varstvo vsakemu posestniku glede na zadnje stanje posesti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje na nepremičnini ID znak parcela ... 621 k.o. ..., parcela 621 (ID ...) tako, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) omogoči neoviran 24 urni dostop, 365 dni v letu, do javne ceste oziroma poti, ki poteka na zahodu od katastrske meje z nepremičnino ID znak parcela ... 2767/2 k.o. ..., parcelna številka 2767 (ID ...) in na severovzhodu do katastrske meje z nepremičnino ID znak parcela ... 619/1 k.o. ..., parcelna številka 619/1 (ID ...) na način, da ji izroči ključe ključavnice zapornice, ki preprečuje neoviran dostop do nepremičnine, ali pa da odstrani zapornico na meji s parcelo ID znak parcele ... 2767/2 k.o. ..., parcelna številka 2767/2 (ID ...) (I. točka izreka). Nadalje je sklenilo, da se toženki v bodoče prepoveduje kakorkoli posegati s takšnimi in podobnimi motilnimi ravnanji, s katerimi se posega ali preprečuje izvrševanje posesti tožnice na nepremičnini ID znak parcela ... 621 k.o. ..., parcela 621 (ID ...), ki v naravi predstavlja celoto (II. točka izreka). Odločilo je, da se zavrne ugovor toženke z dne 5. 3. 2025 zoper sklep o začasni odredbi Okrajnega sodišča ... II P 90/2025 z dne 27. 2. 2015 (III. točka izreka). Toženka je dolžna v roku 15 dni plačati tožnici pravdne stroške v znesku 1.270,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka).

2.Zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Toženka poudarja, da sklep sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, in sicer v delu, ki se nanaša na posestno tožbo in v delu, ki se nanaša na ugovor o začasni odredbi ter glede stroškov. Navaja, da iz zapisnika glavne obravnave izhaja, da je med pravdnima stranka nesporno, da so poleg tožnice del ceste, na kateri je zapornica, uporabljale tudi druge osebe (kmetje, občani, kolesarji, pešci itd.). Na podlagi nesporne ugotovitve je toženka na naroku izpostavila, da tožnica na navedenih nepremičninah ni izvajala izključne posesti, ampak je imela na navedeni nepremičnini soposest, in sicer je nepremičnino uporabljala skupaj z drugimi, kar je bilo ugotovljeno kot nesporno. Čeprav je tožnica na nepremičnini izvajala soposest in ne posesti je tožnica v pravdi postavila zahtevek na vzpostavitev posestnega stanja in ne zahtevka na vzpostavitev soposestnega stanja. Tudi začasna odredba je bila izdana na vzpostavitev posestnega stanja in ne na vzpostavitev soposestnega stanja. Posest in soposest nista eno in isto. Glede tega po mnenju pritožbe obstaja ustaljena sodna praksa. Pritožba citira odločitev Višjega sodišča v Celju, Cp 268/2020, kjer je sodišče odločilo, da je soposest nekaj drugega kot posest, in da mora sodišče, če je zahtevek postavljen na posest, stranka pa izvršuje soposest, zahtevek zavrniti. V obravnavanem primeru je tožnica zahtevek in predlog za začasno odredbo postavila na posest, tekom postopka pa se je kot nesporno ugotovilo, da je tožnica izvrševala zgolj soposest. Kljub temu, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica izvrševala zgolj soposest in ne izključne posesti, je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku in odločilo, da mora toženka vzpostaviti prejšnje posestno stanje, torej izključno posest. Po mnenju pritožbe je glede na navedeno sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Enako velja za predlog za začasno odredbo. Pritožba tudi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje o soposesti ni zapisalo niti enega samega stavka. Ta kršitev postopka je toliko večja, ker je toženka navedeno dejstvo izrecno izpostavila na obravnavi. Ker gre za pravno relevantno dejstvo, bi sodišče v obrazložitvi moralo podati ustrezne dejanske in pravne argumente. Pritožba predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka. Toženka je priglasila pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5.Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7.Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa obrazložilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da je toženka postavila zapornico na delu ceste, na parceli številka 621 k.o. ..., ki vodi do gramoznice A., in da je pred njeno postavitvijo bila vsem omogočena hoja in vožnja, tudi vsakodnevna vožnja tovornih vozil tožnice. Iz tožničinega tožbenega zahtevka in njenih trditev ne izhaja, da bi tožnica zahtevala prepoved motenja morebitne njene izključne posesti. Zahteva le, da ji toženka omogoči neoviran dostop do gramoznice A., na način kot izhaja iz obravnavanega zahtevka, ter da se toženki v bodoče prepoveduje kakorkoli posegati, s takšnimi in podobnimi motilnimi ravnanji, s katerimi se posega ali preprečuje izvrševanje posesti na nepremičnini ID znak parcela ... 621 k.o. ..., ki v naravi predstavlja cesto. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da toženka ni podala navedb o tem ali je obravnavana cesta kategorizirana z odlokom, zato je štelo, da je nekategorizirana in ni javno dobro iz česar izhaja, da je dopustno posestno varstvo. Slednje pritožbeno ni sporno.

8.Bistvo pritožbenih zatrjevanj je, da tožnica ni izvajala, na obravnavanih delih nepremičnine, ki so v lasti toženke, izključne posesti ampak soposest, skupaj z drugimi uporabniki, in da sta zato zahtevek in predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljena, saj je tožnica zahtevala vzpostavitve posestnega stanja in ne vzpostavitve soposestnega stanja. Takšno stališče toženke je po presoji sodišča druge stopnje neutemeljeno. Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v prvem odstavku 33. člena določa, da daje sodišče sodno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Posestnik pa nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu (tretji odstavek 33. člena SPZ). Navedena določba SPZ ne razlikuje med posestnikom in soposestnikom ampak daje varstvo vsakemu posestniku glede na zadnje stanje posesti.

9.Po določbi 25. člena SPZ, ki ureja soposest, lahko posest izvršuje več oseb tako, da posedujejo stvar skupaj ali da vsak od njih izključno poseduje določen del stvari. Posestnik uživa poleg posestnega varstva nasproti tretjim tudi posestno varstvo v medsebojnem razmerju, ko je oblikovana soposest.1 Pri izvajanju soposesti sta soposestnika v dejanski, ne pa tudi v medsebojni pravni skupnosti. Vsak od soposestnikov uživa (lastno) posestno varstvo, in sicer tako proti tretjim osebam, kakor tudi v medsebojnem razmerju, če je oblikovana soposest.2 Zato po presoji sodišča druge stopnje tožnica uživa lastno posestno varstvo. Soposestniki so v pravdi zoper tretjega navadni materialni sosporniki, torej je vsak od njih v pravdi samostojna stranka in lahko tožbo vloži samostojno. Dejanja soposestnika ne koristijo in ne škodujejo drugim. Tožnica je zahtevala, da toženka preneha z motenjem njene posesti, in sicer, da ji izroči ključe ključavnice zapornice, ki ji preprečuje neoviran dostop do nepremičnine, ali da odstrani zapornico, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo. Ker morebitna soposest drugih uporabnikov obravnavane nepremičnine ne vpliva na pravico tožnice, da vloži samostojno tožbo na prenehanje motenja posesti so po presoji sodišča druge stopnje neutemeljena zatrjevanja pritožbe o tem, da bi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa moralo posebej obrazložiti vpliv zatrjevane soposesti na utemeljenost zahtevka. Tožnica, ki zasleduje svoje interese pri varovanju posesti je svoj zahtevek na prenehanje motenja posesti pravilno oblikovala. Upoštevaje obrazloženo je stališče pritožbe, da bi tožnica morala postaviti zahtevek na vzpostavitev soposestnega stanja neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, ob upoštevanju napotkov iz 8. člena ZPP, pravilno obrazložilo.

10.Pravilno je tudi obrazložilo svojo odločitev o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi. Sklep o začasni odredbi je sodišče prve stopnje izdalo, ker je štelo, da je tožnica uspela izkazati verjetnost obstoja nedenarne terjatve po prvem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ter da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) ter tudi, da toženka ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici.

11.Sodišče druge stopnje še pripominja, da sklep VSC, Cp 268/2020, na katerega se sklicuje pritožba, ne predstavlja primerljivega primera, saj tožnica v obravnavani zadevi ne zatrjuje in ne uveljavljala izključne posesti. Iz jedra navedenega sklepa Višjega sodišča v Celju namreč izhaja, da je v tisti zadevi tožnica zahtevala varstvo njene izključne posesti, zato se je sodišče druge stopnje postavilo na stališče, da bi v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku, potem, ko je ugotovilo obstoj soposesti, dejansko bilo tožnici prisojeno nekaj drugega od zahtevanega varstva njene izključne posesti.

12.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

13.Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Stvarno pravo, dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik, dr. Renato Vrenčur, GV Založba, str.130. 2 VSL sklep II Cp 48/2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 25, 33, 33/1, 33/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.