Jedro

Ker gre v obravnavani zadevi za procesno odločitev, do uporabe materialnega prava sploh še ni prišlo. Revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa po uradni dolžnosti revizijsko sodišče ne more in ne sme preizkušati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je zahtevala ugotovitev, da je pisno opozorilo direktorja tožene stranke z dne 1.3.2005 neutemeljeno, nezakonito in da nima pravnih učinkov. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo z utemeljitvijo, da pisno opozorilo na podlagi prvega odstavka 83. člena ZDR ne predstavlja dejanja ali odločitve delodajalca, s katerim ta krši neko pravico delavca iz delovnega razmerja oziroma ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato ni podlage za izvedbo postopka po prvem odstavku 204. člena ZDR, zakon pa tudi ne daje delavcu neposrednega sodnega varstva za razveljavitev pisnega opozorila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s pravnim stališčem prvostopnega sodišča, da ZDR ne predvideva posebnega sodnega varstva zoper pisno opozorilo po prvem odstavku 83. člena. Sodišče druge stopnje je ob tem na podlagi 5. točke 31. člena in 32. člena ZDSS-1 sklenilo, da dopusti revizijo. Po oceni pritožbenega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, o katerem sicer obstaja enotna sodna praksa Višjega sodišča, vendar gre za uporabo nove zakonske določbe.

Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, je tožnica po svojem pooblaščenem odvetniku vložila po obsegu in vsebini skromno in strokovno pomanjkljivo revizijo. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ne pove pa katero in v čem naj bi bilo to pravo zmotno uporabljeno. Pisno opozorilo naj bi globoko poseglo v pravni in človeški položaj tožnice. Sklep ima nejasne razloge, ko navaja, da pisno opozorilo nima neposrednih pravnih posledic za delavca. ZDR določa spoštovanje osebnosti delavca in pisna opozorila ga prizadevajo v sferi duševnosti. Tožnica je v pritožbi argumentirala svoj položaj mezdnega delavca, sodišče pa o tem molči in ugotavlja, da zakon dopušča zaničevanje in ponižanje s pisnimi opozorili. Oba sklepa sta tudi pomanjkljiva, ker ni razvidno, kaj je sodišče zavrglo in kaj je tožnica v tožbi navajala glede materialne in nematerialne škode zaradi pisnega opozorila.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Po določbi drugega odstavka 32. člena ZDSS-1 je Vrhovno sodišče vezano na sklep sodišča druge stopnje, s katerim revizijo dopusti. Vrhovno sodišče se zato ne more spuščati v presojo utemeljenosti takega sklepa.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnica ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijanega sklepa ni preizkušalo.

Tožnica je s tožbo uveljavljala dva zahtevka: ugotovitev, da je pisno opozorilo tožene stranke z dne 1.3.2005 neutemeljeno in nezakonito, in ugotovitev, da to pisno opozorilo nima pravnih učinkov. Tako postavljen tožbeni zahtevek je presojati po določbi 181. člena ZPP, ki ureja ugotovitveno tožbo.

Sodišči prve in druge stopnje pogojev za vložitev ugotovitvene tožbe in za oblikovanje ugotovitvenega tožbenega zahtevka nista ugotavljali. Sodišče prve stopnje je celo odločilo (v izreku) o zahtevku, ki sploh ni bil postavljen oziroma ga je spremenilo. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZPP pa lahko odloča sodišče le v mejah postavljenih zahtevkov. Tožnica je sicer pri delodajalcu zahtevala odpravo pisnega opozorila pred odpovedjo (priloga A3), tožena stranka pa je na njeno zahtevo tudi pisno odgovorila (priloga A4). Ravnala je torej po postopku, kot ga predvidevata prvi in drugi odstavek 204. člena ZDR, tožbeni zahtevek pa je postavila izrecno kot ugotovitveni zahtevek. In samo kot takega ga je sodišče lahko obravnavalo.

Po določbi drugega odstavka 181. člena ZPP se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnim predpisom, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takšnega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe. Z ugotovitveno tožbo se lahko zahteva le ugotovitev obstoja ali neobstoja sporne pravice ali pravnega razmerja, ne pa tudi ugotovitev spornih dejstev. Zahteva se lahko le ugotovitev obstoječe pravice ali pravnega razmerja, ne pa tudi ugotovitev bodoče pravice ali pravnega razmerja.

Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. VIII Ips 227/2005 z dne 8.11.2005 navedlo: "Pisno opozorilo, ki je predmet tega spora, ureja ZDR v prvem odstavku 83. člena zgolj v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Takšno opozorilo je torej opredeljeno zgolj kot pogoj za (kasnejšo) podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kolikor bo delavec ponavljal kršitve. Upoštevaje odvisnost položaja delavca, ki izhaja iz definicije delovnega razmerja (4. člen ZDR), gre v bistvu za preventivno ravnanje, da se lahko delavec izogne utemeljenim krivdnim odpovednim razlogom. Zakon ne opredeljuje nobenih drugih in nobenih samostojnih pravnih posledic. Zato opozorilo samo po sebi ne pomeni posega v pravice delavca in vsebinsko ni obtožba, zoper katero bi bilo potrebno sodno v-arstvo. Opozorilo samo po sebi tudi ne pomeni, da zaradi njega delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma da delodajalec krši katero od pravic delavca iz delovnega razmerja. Zato delavec po prejemu pisnega opozorila nima pravice do samostojnega sodnega varstva niti glede na določbe 274. člena ZPP in niti glede na določbe 204. člena ZDR." Ugotovitvena tožba je posebna oblika pravnega varstva, ki jo ureja procesno pravo in ki nima opore v materialnem pravu. To pomeni, da so ugovori in pritožbeni razlogi, ki jih stranke v zvezi z izpolnjevanjem pogojev iz drugega odstavka 181. člena ZPP uveljavljajo v pravnih sredstvih zoper ugotovitvene sodbe, lahko le ugovori procesnega, ne pa materialnopravnega značaja. ZPP v drugem odstavku 339. člena ne navaja kršitev v zvezi z izdajo ugotovitvene sodbe, kar pomeni, da je kršitev v zvezi s to sodbo lahko le relativna kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku navedenega člena.

Tožeča stranka je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje sicer uveljavljala kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka tudi, da sklep sodišča prve stopnje nima razlogov o navedbah tožnice, da ima pravni interes za ugotovitveni zahtevek. To pomeni, da bi tožnica v revizijskem postopku tako relativno bistveno kršitev lahko uveljavljala kot kršitev določb pravdnega postopka, storjeno sicer na prvi stopnji, ki pa jo je neuspešno uveljavljala že v pritožbi (1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP).

Vendar tožnica ne te ne katerekoli druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka v reviziji ne uveljavlja. Izrecno uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti. Ker gre v obravnavani zadevi za procesno odločitev, do uporabe materialnega prava sploh še ni prišlo. Revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa po uradni dolžnosti revizijsko sodišče ne more in ne sme preizkušati, ne da bi jih revident vsaj smiselno po vsebini uveljavljal (če že ne navede izrecno katere).

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).