Jedro

Iz 156. člena Ustave RS in 23. člena ZUstS izhaja, da sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank zahteva, prekiniti postopka. Tako je dolžno ravnati tedaj, kadar samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, skladen z Ustavo RS. Dolžno pa je resne in ustrezno obrazložene navedbe stranke glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost. Šele ko bo sodišče uporabilo za tožnika sporne določbe zakonov (ZBan-1, ZPSVIKOB) in šele ko bo razvidna njihova materialnopravna razlaga in če bo ta taka, da bo pritožbeno sodišče presodilo, da posega v ustavnopravne pravice tožnika, bo lahko postopek prekinilo in sprožilo postopek pred ustavnim sodiščem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za prekinitev predmetnega postopka zaradi sprožitve postopka za oceno ustavnosti in zaradi podaje predloga Ustavnemu sodišču RS, da razveljavi Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB) in 261. e člen ZBan-1. 2. Zoper ta sklep se je iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožil tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opisuje dogodke v zvezi z odločbo Banke Slovenije o izrednem ukrepu z dne 17.12.2013 in zakonsko ureditev v povezavi s tem. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je bilo z odločbo Banke Slovenije in uporabo določila 261. e člena ZBan-1 poseženo v njegovo lastninsko pravico po 67. in 33. členu Ustave RS, pri čemer zoper takšno odločbo ni imel na voljo pravnega sredstva. Nato obširno navaja, zakaj meni, da je bila odločba Banke Slovenije nezakonita in neustavna. Opozarja na sodbo ESČP št. 49969 v zadevi Pintar and others v. Slovenia, s katero je odločilo, da je RS kršila tudi tožnikovo pravico do posega v lastninsko pravico, s tem, ko ga je razlastila imetništva njegovih obveznic X, tožnik pa v zvezi s tem še vedno nima na razpolago pravnega sredstva zoper odločbo Banke Slovenije. Nadalje povzema razloge iz te odločbe. Iz te odločbe sledi, da ni bilo mogoče uveljavljati pravnega sredstva proti odločbi Banke Slovenije. Sedaj je poteklo pet let od takrat in ZUS v 96. členu ne dovoli več obnove postopka in tožnik s tem še vedno ne more izpodbijati upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegovo lastninsko pravico. Opozarja tudi na to, da imetniki podrejenih obveznic ne morejo vložiti tožbe pred upravnim sodiščem in na odločbo I Up 6/2016. Argumentacija Ustavnega sodišča RS iz zadeve U-I-295/13 je nepravilna, posledično pa so tudi določila 261. e člena ZBan-1 nezakonita in neustavna, saj posegajo v lastninsko pravico tožnika. Opozarja na številne odločbe višjega sodišča, kjer je bilo odločeno, da je potrebno prekiniti postopke, v katerih nastopata Banka Slovenije in poslovna banka in sicer dokler ZPSVIKOB ne bo preizkušan.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ustava RS v 156. členu določa, da če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Če pa meni, da zakon ni protiustaven oziroma ga je mogoče ustavnoskladno razlagati, postopka ne prekine, temveč nadaljuje s sojenjem in razsodi.

6. Do ocene, da je zakon protiustaven, lahko sodišče pride bodisi samo bodisi preko navedb strank v postopku. Noben predpis ne ureja vprašanja, kako mora ravnati sodišče, če stranke uveljavljajo protiustavnost nekega zakona. Ustavno sodišče je že presodilo, da iz 156. člena Ustave RS in 23. člena ZUstS jasno izhaja, da sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank zahteva, prekiniti postopka. Tako je dolžno ravnati tedaj, kadar samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, skladen z Ustavo RS. Dolžno pa je resne in ustrezno obrazložene navedbe stranke glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost. 7. Pritožnik izpodbija sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog za prekinitev postopka. Pravno osnovo izpodbijanega sklepa predstavljajo določbe ZPP o prekinitvi postopka v zvezi s 23. členom ZUstS. Presoja pritožbenega sodišča se torej nanaša (in se lahko nanaša le) na pravilnost uporabljenih določb in v okviru razlogov iz 338. v zvezi s 350. členom ZPP. Med temi določbami ni nobene izmed določb ZPSVIKOB in ZBan-1, saj sodišče ni uporabilo nobenega pravila iz teh zakonov. Razlago in stališča v zvezi z zakonoma ne gre jemati kot uporabo teh zakonov, temveč zgolj kot opredelitev sodišča do strankinega predloga za prekinitev in njenih argumentov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo do vseh ključnih navedb, s katerimi je tožnik utemeljeval predlog za prekinitev s sklicevanjem na domnevno protiustavnost. Šele ko bo sodišče uporabilo za tožnika sporne določbe zakonov in šele ko bo razvidna njihova materialnopravna razlaga in če bo ta taka, da bo pritožbeno sodišče presodilo, da posega v ustavnopravne pravice tožnika, bo lahko postopek prekinilo in sprožilo postopek pred ustavnim sodiščem.

8. Drugačna razlaga bi nedopustno posegla v avtoriteto in samostojnost sodišča prve stopnje. Sodnik (tudi prve stopnje) je pri uporabi prava avtonomen. Pritožbeno sodišče mu svojih materialnopravnih videnj ne more vsiljevati niti po tem, ko prvostopenjski sodnik že razsodi in zavzame neko stališče, kaj šele, da bi izkoristilo možnost ter bi mu ob odločanju o procesnem sklepu, izdanem med postopkom, vsililo svoje materialnopravno videnje zadeve, in to še preden je sodišče prve stopnje sploh sprejelo kakršno koli vsebinsko odločitev.1

9. Predlog za prekinitev postopka zaradi začetka postopka pred Ustavnim sodiščem RS je torej pravilno zavrnjen, pritožbeno sodišče pa se do nebistvenih pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo (1. odst. 360. člena ZPP). Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Enako stališče je bilo zavzeto tudi v zadevah II Cp 814/2017, II Cp 2111/2016 in I Cp 336/2022