Jedro

Iz obeh kreditnih pogodb je jasno razvidno, da gre v posamezni pogodbi za obročna plačila ene terjatve, ki predstavlja celoto in je z obroki kredita na več delov razdeljena sama obveznost, zato ne gre za občasne terjatve, za katere bi veljal triletni zastaralni rok iz drugega odstavka 347. člena OZ, ki bi začel teči od zapadlosti posameznega obroka dalje, pač pa za celovito obveznost vračila celotnega kredita, zato je začetek teka triletnega zastaralnega roka iz 349. člena OZ treba presojati od zapadlosti celotnega kredita v plačilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in vzdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 38744/2011 z dne 28. 3. 2011 v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 691,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da je višino dolga ugotovilo iz specifikacije prometa o dolgoročnem kreditu (priloge A16 do A25), torej zgolj na podlagi dokazov, ne da bi tožeča stranka sploh podala ustrezno trditveno podlago za obračun dolga. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka potem, ko je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 14. 5. 2012 ugovarjala nepreglednosti in nerazumljivosti strukture dolga glede na delna plačila kreditodajalca, v pripravljalni vlogi z dne 4. 6. 2012 (list. št. 52 do 53) predložila specifikaciji prometa po obeh kreditnih pogodbah z obračunom obresti in tudi pojasnila, kako je treba brati posamezne postavke specifikacije prometa oziroma kaj posamezna kolona v specifikaciji pomeni. Tako ne more biti dvoma, da navedeno pojasnilo skupaj s specifikacijama prometa in obračuni obresti predstavlja del trditvene podlage tožeče stranke, pri čemer je tožeča stranka v VII. točki navedene vloge tudi pojasnila, kako je obračunala pogodbene in kako zamudne obresti. Upoštevaje navedeno pojasnilo in specifikacijo plačil je bilo torej tožbeni zahtevek mogoče preizkusiti v smislu višine in strukture (glavnica, pogodbene in zamudne obresti) še neplačanega dolga po dveh kreditnih pogodbah, za vračilo katerega se je tožena stranka zavezala kot porok in plačnik. Bistveno bolj pregleden kot obsežno navajanje posameznih plačil kreditojemalca je torej tabelarični prikaz dolga in plačil ter zgolj pojasnilo, kako je v navedenem prikazu upoštevano posamezno plačilo. Kot navedeno gre pri specifikaciji plačil tako za trditveno podlago tožbenega zahtevka kot tudi za dokaz o višini dolga, ki jo je bilo mogoče preizkusiti, zato tudi ni podana smiselno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da izvršilno sodišče ne presoja, ali je določena listina, na katero se sklicuje upnik v izvršilnem predlogu, verodostojna listina v smislu drugega odstavka 23. člena ZIZ ali ne. Prav to je predmet preizkusa izvršilnega sodišča pri odločitvi, ali bo dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine. Potem, ko je zadeva po ugovoru tožene stranke zoper sklep o izvršbi skladno z drugim odstavkom 62. člena ZIZ prešla v pravdni postopek, se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine po navedenem določilu ZIZ obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo tožnika, v kateri tožnik navede dejansko podlago toženčeve obveznosti, pa skupaj s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine tvori tožbo (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 69/2011). Tako se listine, ki so bile podlaga za izdani sklep o izvršbi, v pravdnem postopku presojajo kot vsak drug dokaz, o tožbenem zahtevku pa odloči sodišče po analitično sintetični presoji vseh izvedenih dokazov skladno z 8. členom ZPP. Drugače povedano: tudi če bi se izkazalo, da listina, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, po ZIZ nima narave verodostojne listine, zgolj to dejstvo ne more biti razlog za neutemeljenost tožbenega zahtevka, kot to zmotno meni pritožnik.

7. V pritožbi tožena stranka sama navaja, da je bila obveznost kreditojemalca po obeh kreditnih pogodbah obročno odplačilo dolga (ki je v vrnitvi kredita). Sama navaja, da je po pogodbi št. 15035/46 z dne 24. 5. 2005 zadnji obrok zapadel v plačilo 1. 6. 2008, po pogodbi št. 14105/99 z dne 6. 12. 2004 pa je zadnji obrok zapadel v plačilo 1. 1. 2009, materialnopravno zmotno pa je njeno pritožbeno stališče, da je zato zastarala terjatev tožeče stranke za plačilo tistih obrokov, ki so zapadli v plačilo do vložitve tožbe 25. 3. 2011, upoštevaje triletni zastaralni rok iz 349. člena OZ.

8. Iz obeh kreditnih pogodb je jasno razvidno, da gre v posamezni pogodbi za obročna plačila ene terjatve, ki predstavlja celoto in je z obroki kredita na več delov razdeljena sama obveznost, zato ne gre za občasne terjatve, za katere bi veljal triletni zastaralni rok iz drugega odstavka 347. člena OZ, ki bi začel teči od zapadlosti posameznega obroka dalje, pač pa za celovito obveznost vračila celotnega kredita, zato je začetek teka triletnega zastaralnega roka iz 349. člena OZ treba presojati od zapadlosti celotnega kredita v plačilo, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Glede na zapadlost posameznega kredita v plačilo, torej triletni zastaralni rok iz 349. člena OZ do vložitve tožbe še ni potekel. 9. Povedanemu pritožbeno sodišče še dodaja, da zgolj iz poziva tožeče stranke toženi stranki z dne 20. 12. 2006, naj plača neporavnane obveznosti kreditojemalca, še ni mogoče sklepati, da je tožeča stranka od kreditnih pogodb odstopila, kaj takega pa tožeča stranka tudi ni trdila. Posledično tudi ni mogoč zaključek, da je toženčeva obveznost vračila kreditov zapadla v plačilo 20. 12. 2006, terjatev tožeče stranke pa iz tega razloga zastarala.

10. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP in je posledica pritožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.