Jedro

S povsem enako zahtevo, kot jo je tožnik vložil že dne 2. 11. 2005 in jo je toženec zavrnil, takšna odločitev pa je bila potrjena tudi v sodnem postopku, je tožnik dne 22. 3. 2010 ponovno uveljavljal, da se mu pri izračunu invalidske pokojnine upoštevajo plače, ki jih je prejel za delo preko polnega delovnega čas v obdobju od 1973 do 1981. Toženec je zahtevo zakonito zavrgel, saj se dejansko in pravno stanje ali pravna podlaga, na katero opira zahtevek, nista spremenila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba toženca št. ... z dne 14. 9. 2010 in sklep št. ... z dne 19. 4. 2010 in se mu priznajo nadure v obdobju od leta 1973 do 1981 v izračun pokojninske osnove in naloži tožencu, da opravi ponovni izračun invalidske pokojnine, z vštevanjem plač iz naslova nadur. S sklepom pa je tožbo v delu, s katerim tožnik zahteva, da se mu izplača invalidska pokojnina tudi za čas od 28. 11. 2003 do 31. 10. 2005, zavrglo.

Zoper sodbo in sklep je tožnik vložil pritožbo, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da so njegove zahteve utemeljene. Zahteva, da se mu z novo odločbo prizna invalidska pokojnina od 28. 11. 2011 (verjetno 2003) do 31. 10. 2005 in vštejejo plače za delo preko polnega delovnega časa za obdobje od 1973 do 1981. Vztraja, da gre za nadure, ki so se štele kot poseben delovni pogoj. Nadure, ki jih je opravljal, so bile opravljene v rednem delu in so štele kot poseben delovni pogoj. To nadurno delo se je opravljalo v primeru nastopa izjemnih, nepredvidljivih in kratkotrajnih okoliščin. Opravljanje nadur se nanaša na sam državni vrh tedanje Jugoslavije, predsednika države Tita, Kardelja, Miha Marinka, Špiljaka in drugih. Te nadure niso bile nikoli vštete v izračun pokojninske osnove, saj so bile dostavljene šele po izračunu pokojnine. Želi, da se mu prizna invalidska pokojnina za obdobje od 28. 11. 2003 do 3. 10. 2005. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba niti ne očita.

Predmet presoje sta v tem postopku upravna akta toženca in sicer dokončna odločba št. ... z dne 14. 9. 2010 in sklep iste opravilne številke z dne 19. 4. 2010, s katerim je toženec tožnikovo zahtevo vloženo 22. 3. 2010 za priznanje nadur v izračun pokojninske osnove za čas od leta 1973 do 1981, na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), zavrgel. V 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP je določeno, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če o isti upravni stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku takšno odločitev utemeljeno štelo za pravilno in zakonito ter tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Pravilno je štelo, da je v konkretnem primeru izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 29. člena ZUP, ker je bila izdana zavrnilna odločba in se po izdaji zavrnilne odločbe dejansko in pravno stanje ali pravna podlaga, na katero se opira tožbeni zahtevek, ni spremenila.

Kot izhaja iz listinske dokumentacije je toženec že z dokončno odločbo št. ... z dne 30. 3. 2006 v zvezi s prvostopnima odločbama št. ... z dne 26. 10. 2005 in z dne 7. 5. 2005, zavrnil tožnikovo zahtevo za ponoven izračun invalidske pokojnine z vštevanjem plač prejetih za delo preko polnega delovnega časa. Enako pa je bil tudi v socialnem sporu, ki ga je tožnik začel s tožbo vloženo zoper citirane odločbe toženca, s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1241/06 z dne 15. 6. 2007, potrjeno z drugostopno sodbo opr. št. Psp 642/07 z dne 15. 5. 2008, zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo tudi plače za opravljene nadure v obdobju od leta 1973 do 1981. V postopku je bilo ugotovljeno, da delo tožnika ni bilo take narave, da bi se ga skladno s predpisi o delovnih razmerjih lahko štelo kot poseben delovni pogoj in da zato niso izpolnjeni pogoji določeni v 407. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) za vštevanje plač za delo preko polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo.

Z dne 22. 3. 2010 vloženo zahtevo je tožnik pri tožencu ponovno uveljavljal, da se mu pri izračunu invalidske pokojnine upoštevajo plače, ki jih je prejel za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1973 do 1981. Gre za povsem enako zahtevo, kakršno je tožnik vložil že 2. 11. 2005 in jo je toženec zavrnil, takšna odločitev pa je bila potrjena tudi v sodnem postopku. Pri tem pa se dejansko stanje ni v ničemer spremenilo, niti se v ničemer ni spremenila pravna podlaga, na katero je tožnik opiral svojo zahtevo. Zato sta izpodbijana upravna akta toženca in sicer sklep opr. št. ... z dne 19. 4. 2010 ter dokončna odločba iste opravilne številke z dne 14. 9. 2010, izdana v zvezi s tožnikovo zahtevo, vloženo dne 22. 3. 2010, na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP o zavrženju tožnikove zahteve za vštevanje plač prejetih za delo preko polnega delovnega časa, pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je pravilno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, ne da bi se spuščalo v vsebinsko obravnavanje zadeve. Skladno z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanih citiranih upravnih aktov in odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku. Oba citirana upravna akta je sodišče prve stopnje presojalo v obsegu, kot je bilo z njima odločeno, torej v zvezi z zavrženjem tožnikove zahteve. Za vsebinsko obravnavanje zadeve že glede na takšen obseg obravnavanja pred tožencem, pogoji niso bili izpolnjeni.

Tožba v delu, v katerem je tožnik uveljavljal, da se mu prizna invalidska pokojnina še za čas od 28. 11. 2003 do 31. 10. 2005, pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP, ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Gre za povsem identični zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal priznanje invalidske pokojnine tudi za čas od 28. 11. 2003 do 31. 10. 2005, o katerem je bilo že odločeno s sodbo opr. št. Ps 2944/2008 z dne 8. 5. 2009, potrjeno z drugostopno sodbo opr. št. Psp 393/2009 z dne 16. 9. 2009. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba in sklep pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.