Jedro

Temeljno načelo obligacijskega prava je načelo vestnosti in poštenja. Ena izmed posledic tega načela je tudi obveznost nepoštene stranke, za škodo, ki zaradi ničnosti pogodbe nastane pošteni stranki, ki ni vedela ali ni bila dolžna vedeti za vzrok ničnosti.

Tožena stranka predujma v prekluzivnem roku ni plačala, sankcija za stranko, ki ni spoštovala plačila predujma v določenem roku, pa je opustitev izvedbe dokaza.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve po tožbi v prvem in tretjem odstavku točke I izreka in v odločbi o stroških (točka III izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 z dne 4.12.2009 obdržalo delno v veljavi tako, da sta toženca dolžna plačati tožeči stranki 27.661.88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 24.329,73 EUR od 13.10.2009 dalje in od zneska 3.332,15 EUR od 13.10.2009 dalje do plačila, in stroške izvršilnega postopka 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.2009 dalje ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da pobotna terjatev v višini 5.351,50 EUR z obrestmi ne obstoji. Zahtevku po nasprotni tožbi je ugodilo, ugotovilo je, da je Pogodba o finančnem leasingu št. 1 z dne 21.12.2005 nična. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Tožena stranka se je zoper sodbo glede odločitve po tožbi v prvem in tretjem odstavku točke I izreka in zoper odločbo o stroških pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter priglaša stroške. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni in se tožbeni zahtevek po tožbi v celoti zavrne, podrejeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Glede leasing pogodbe je ugotovljeno, da je nična, sodišče pa tožencema nalaga obveznost plačila, ker naj bi pogodbo sklenila s prevaro. Materialnopravno zmotno se sklicuje na 49. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v povezavi z 243 členom OZ, saj prvi govori o razveljavitvi pogodbe zaradi prevare in o pravici do povračila škode za stranko, ki je v prevari sklenila pogodbo, pogodba pa ni razveljavljena in so tudi roki za tako zahtevo potekli. Podano je tudi nasprotje med razlogi in s tem kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede na ugotovljeno ničnost ni mogoča uporaba 243. člena OZ, saj ta ureja primer poslovne odškodninske odgovornosti za primer neizpolnitve pogodbe oziroma zamude pri izpolnitvi. Posledice ničnosti ureja 87. člen OZ, po katerem je treba prejeto vrniti, sicer pa sta stranki svojih obveznosti iz pogodbe prosti. Znesek ki ga uveljavlja tožeča stranka, pa ne predstavlja škode zaradi ničnega posla, pač pa znesek, ki bi ga tožeča stranka prejela, če bi bilo s pogodbo vse v redu. Sicer pa je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi zato, ker sodba glede tega, v čem vidi prevaro tožencev, jasnih razlogov ne poda. S tem je kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje tudi, ko sodišče zaključi, da je tožeča stranka v dobri veri plačala kupnino za predmet leasinga. Po določbi 91. člena OZ je namreč tisti, ki je kriv za sklenitev pogodbe, dolžan drugemu povrniti škodo, če ta ni vedel ali ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Tožeči stranki pa je bil znan vzrok ničnosti, vedela je, da ni predmeta leasinga, cel posel je v njenem imenu vodil A.Ž. Ta je urejal dokumentacijo glede nabave stroja, druge zadeve in pogodbo podpisal. To, kot tudi da ni imel pooblastila, je tožena stranka zatrjevala v postopku na prvi stopnji,a teh dejstev sodišče ni ugotavljalo. Tožeča stranka bi kot skrben strokovnjak morala preveriti obstoj predmeta pogodbe. Tudi o tem v sodbi ni razlogov, podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ravnanje prodajalca - družbe A. d.o.o., je tudi treba šteti kot ravnanje tožeče stranke. Ker je bila ta družba pooblaščena za posredovanje pri sklepanju pogodb in je v imenu tožeče stranke podpisala prevzemni zapisnik, je torej tožeča stranka vedela za neobstoj predmeta leasinga. Glede ugovora pobota je sicer res denar izročal E.P., toda to se tožeče stranke ne tiče in slednji sam zahtevka proti njej nima. Stališče sodišča je zato nevzdržno, saj bi tožeča stranka kljub nični pogodbi prejeto obdržala, kar je v nasprotju z določbo 87. člena OZ. Sodišče bi to pričo moralo zaslišati po zaprošenem sodišču v Trstu, toženi stranki je sicer naložilo 2.000 EUR predujma, kar pa je preveč. Tega toženca ne zmoreta plačati, sicer pa je znesek nesorazmeren, a pravnega sredstva zoper ta sklep nista imela, zato to procesno kršitev uveljavljata v pritožbi (153. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), saj je neizvedba dokaza vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Priča bi namreč izpovedala o tem, da naj bi šlo le za ureditev kredita, da toženca drugih listin nista podpisala, da prevzema stroja ni bilo. S takim ravnanjem so kršene tudi pravice pritožnikov do sodnega varstva in enakega varstva pravic (22. in 23. člen Ustave RS). Opozarjata še, da je bila predhodna faza sklenitvi leasing pogodbe sklenitev kupne pogodbe in predmeta prodaje ni bilo, družba A. je bila podaljšana roka tožeče stranke in je torej že tedaj tožeča stranka vedela, da predmeta pogodbe ni bilo, zato ni utemeljen očitek sodišča, da bi toženca, če bi bila v dobri veri, na to že ob sklenitvi pogodbe opozorila tožečo stranko. Sama tožeča stranka je bila nedobroverna oz. je vedela ali bi morala vedeti za vzrok ničnosti. Toženi stranki pa tega nista vedeli.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter uradoma upoštevne postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP).

V tej pravdi je ugotovljeno, da je leasing pogodba, sklenjena med strankama, nična. Tožeča stranka je uveljavljala za tak primer odškodninsko odgovornost tožencev na podlagi določbe 49. člena OZ, zaradi prevare (točka IV vloge z dne 29.4.2010). Menila je, da ji morata povrniti škodo zaradi sklenitve takega posla, vključno z izgubljenim dobičkom (pozitivni pogodbeni interes). Ker je pogodba izrečena za nično, se, kot utemeljeno izpostavi pritožba, sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno sklicuje na 49. oz. 243. člen OZ, pogodba ni razveljavljena (49. člen), 243. člen pa se nanaša na vprašanja kršitve pogodbene obveznosti, opraviti izpolnitveno ravnanje, o čemer pri nični pogodbi ni mogoče govoriti, saj medsebojnih pravic in obveznosti po pogodbi ni. Tožeča stranka trdi da je ravnala pošteno. Za primer, ko pošteni pogodbeni stranki ni mogoče zagotoviti varstva tako, da se pogodbo obdrži v veljavi, ji je treba zagotoviti pravico, da se ji povrne škoda, ki ji je nastala zaradi neveljavnosti, v tem primeru ničnosti pogodbe. Temeljno načelo obligacijskega prava je načelo vestnosti in poštenja. Ena izmed posledic tega načela je tudi obveznost nepoštene stranke, za škodo, ki zaradi ničnosti pogodbe nastane pošteni stranki, ki ni vedela ali ni bila dolžna vedeti za vzrok ničnosti (91. člen OZ). Sodišče prve stopnje pa zaradi zmotne materialnopravne presoje spora, ki jo mora samo opraviti, odločilnih dejstev ni ugotavljalo, tako se do vprašanja, ali tožeča stranka ni vedela ali ni bila dolžna vedeti za vzrok ničnosti, ni opredelilo. Glede vedenja tožencev pa se da iz razlogov sodbe razbrati, da šteje, da je podana prevara, in dokazno breme, da ni bilo prevare s strani tožencev, prevali nanju ter zaključi, da jima nasproten dokaz ni uspel. V tem delu sodba glede očitka o prevari s strani tožencev nima razumljivih razlogov in preizkus niti ni mogoč.

Uveljavljana procesna kršitev iz 153. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP) pa ni podana, tožena stranka predujma v prekluzivnem roku ni plačala (prvi odstavek 153. člena ZPP v zvezi s 110. členom ZPP). Sankcija za stranko, ki ni spoštovala plačila predujma v določenem roku, je opustitev izvedbe dokaza. Pritožba graja tudi določitev višine predujma, ki je po njeni oceni previsok. Stranke imajo obveznost, da pripomorejo h koncentraciji in pospešitvi postopka. Morebitne kršitve naj bi se čim prej odpravile, pred sodiščem prve stopnje, in zato 286.b člen ZPP nalaga strankam dolžnost, da kršitev določb pravdnega postopka uveljavljajo takoj, ko je mogoče. Tožena stranka določitve višine predujma v postopku na prvi stopnji ni grajala, grajala je le kršitev zaradi neizvedbe dokaza (ki kot prej pojasnjeno ni podana), in ker v pritožbenem postopku ni izkazala, da te kršitve predhodno ni mogla navesti, se ta zatrjevana kršitev ne upošteva.

Pritožba utemeljeno napada tudi sodbeni zaključek o neutemeljenosti pobotnega ugovora. V tem delu so razlogi medsebojno nasprotni, saj sodišče po eni strani povzame, da je tožeča stranka prejela 11 obrokov po leasing pogodbi, in za te zneske ustrezno zmanjšala zahtevek, zatem pa šteje, da obveznost niti v tem delu ni izpolnjena, ker naj bi ta znesek plačal tretji. Ob tem je le dodati, da je izpolnitev veljavna tudi, če jo upniku izpolni tretji (271. člen OZ), kondikcijski zahtevek po 87. členu OZ pa pripada pogodbeni stranki (tudi do vprašanja pravic in obveznosti tožencev, od katerih je eden stranka pogodbe, drugi pa porok, se sodišče prve stopnje ni opredelilo), ki lahko od druge zahteva tisto, kar je prejela na podlagi nične pogodbe.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje, ki odločilnih dejstev ni ugotovilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ter je sodba hkrati tudi obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo, v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Prvostopenjsko sodišče bo moralo presojati ravnanje strank po določbi 91. člena OZ, postopkovne kršitve odpraviti, ter se opredeliti do pravno pomembnih trditev strank ter dokaze vestno in skrbno oceniti, da bo lahko pravilno ugotovilo odločilna dejstva in sprejelo pravilno odločitev.

Ker je sodba delno razveljavljena, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločbo in odločitev o stroških pritožbe pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP).