Jedro

Besedilo 750. člena ZOR ne omogoča razlage, da banka odgovarja za škodo, ne glede na vzročno zvezo med njeno opustitvijo in nastalo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnici sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom opr. št. VIII Pg 311/2000 z dne 17.5.2005 dovolilo spremembo tožbe (1. točka izreka - sklep) in zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi plačila glavnice v višini 19.122.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.1995 do plačila (2. točka izreka - sodba).

Zoper sodbo (2. točko izreka) sta se pravočasno pritožili tožeča stranka in K. d.d., uveljavljali sta vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške celotnega postopka. Priglasili sta pritožbene stroške.

Tožena stranka, ki ji je bila pritožba vročena dne 16.11.2005, nanjo ni odgovorila.

Pritožbeno sodišče je glede na trditve in listine v spisu o odstopu terjatve tožeče stranke zoper toženo stranko, ki se vtožuje v tem sporu, gospodarski družbi K. d.d., (A25), tej v pritožbenem postopku priznalo status intervenienta s položajem enotnega sospornika (202. člen ZPP), saj se na njo kot prevzemnika terjatve nanaša sodna odločba, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožeče stranke. Zato ima pravico vložiti pravno sredstvo zoper to odločbo in je torej njena pritožba dovoljena.

Pritožba ni utemeljena.

1. Pritožnici pri očitku prvostopnemu sodišču, da je napačno vodilo postopek s tožečo stranko K.I. d.d., namesto s K. d.d., ki je v pravdo stopila namesto tožeče stranke v letu 2004, spregledata, da je tožena stranka vstopu novega tožnika v pravdo nasprotovala (primerjaj z besedilom 3. odstavka III. točke pripravljalne vloge z dne 11.2.2005), kar je po določilu 2. odstavka 190. člena ZPP ovira za spremembo tožeče stranke. Če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, pa to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča (1. odstavek 190. člena ZPP). V skladu s citirano postopkovno določbo je zato sodišče prve stopnje pravilno dokončalo postopek s stranko, ki je vložila tožbo in pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato ni podan.

2. Pritožbeno sodišče v zakonu ne najde materialno pravne podlage za pritrditev pritožbenemu stališču, da v primeru, če banka kot prevzemnik naročila o odklonitvi izvršitve naročila svojega komitenta, o tem nemudoma ne obvesti druge stranke, tej odgovarja za škodo, ne glede na vzročno zvezo med njeno opustitvijo in med, zaradi te opustitve nastalo škodo (750. člen ZOR). Besedilo citiranega člena take razlage ne omogoča, ker v delu, ki govori o škodi to povezuje s tisto škodo, ki jo drugi pretrpi zaradi opustitve dolžnega ravnanja prevzemnika naročila. Torej mora biti za odškodninsko odgovornost banke podana tudi vzročna zveza med njeno opustitvijo in tisto škodo, ki zaradi te opustitve nastane. V konkretnem primeru to pomeni, da bi ob uporabi določbe 750. člena ZOR, na katero se sklicuje pritožba, banka odškodninsko odgovarjala za tisto škodo v premoženju tožeče stranke, ki ji je nastala s plačilom terjatve njenemu dolžniku H.B., ki ji sicer ne bi nastala, če bi jo banka nemudoma obvestila, da njenega naloga z dne 10.6.1990 in z dne 6.11.1990 za plačilo terjatve dolžniku, ne more izvršiti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da banka iz utemeljenih razlogov (zaradi poteka plačil po klirinškem izvozu v letu 1990 na specifičen način za področje nekdanje Sovjetske zveze) ni mogla izvršiti naloga tožeče stranke; protipravnost njenega ravnanja pa je spoznalo v tem, da je ni nemudoma obvestila o nemožnosti izvršitve njenega naloga o plačilu H.B. iz njenega stanja na klirinškem računu. Ker pa je na podlagi trditev tožeče stranke in v spis predložene pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 204/91 (A3 v zvezi z A4) ugotovilo, da je bila tožeča stranka dolžna H.B. plačati terjatev na podlagi sklenjene Hotelske pogodbe, je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da plačilo te terjatve, kar uveljavlja tožeča stranka kot škodo v tem postopku, ni bilo posledica ugotovljene kršitve dolžnosti obveščanja banke. Na podlagi navedenega je pravilno sklepalo na neobstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo v premoženju tožeče stranke kot enega izmed pogojev odškodninske odgovornosti. Tožeča stranka pa s pritožbenimi trditvami, da bi ob pravočasni seznanitvi s spremenjenimi pogoji deviznega (pravilno klirinškega) poslovanja, svoje pogodbene obveznosti do upnika reševala na drug način, s katerim ne bi bila oškodovana, ni uspela uveljaviti pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker konkretnih trditev o tem, na kakšen način bi imela možnost rešiti svojo pogodbeno obveznost do upnika H.B., v času dokler ni upnik zoper njo vložil tožbe (v letu 1991), v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je v zvezi z obsegom škode zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje pa je presojalo pogoje odškodninske odgovornosti tožene stranke za eventuelno škodo, ki bi lahko tožeči stranki nastala tudi iz naslova obresti (2. odstavek 7. točke obrazložitve sodbe). Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka po objektivni spremembi tožbe, sploh ni zatrjevala škode v obliki zmanjšanja premoženja za plačane obresti upniku niti za obresti kot izgubljenega dobička. V pripravljalni vlogi, v kateri je modificirala tožbeni zahtevek je opredelila kot škod znesek 19.122.000,00 SIT, ki ga je bila dolžna plačati upniku na podlagi pravnomočne sodbe in na tej podlagi sklenjene poravnave. Ker je sodišče pri odločanju vezano na trditve strank, so v tem delu razlogi sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča odveč in so za odločitev o pritožbi zato nepomembni očitki pritožnic, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo dejstva, da se tovrstne terjatve iz sukcesijskega sklada še do danes niso poplačale.

3. Pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo okoliščin klirinškega poslovanja v kritičnem času in sicer dejstva, da v primeru, če bi bil nalog izveden pravočasno, ne bi imel upnik H.B. terjatve do tožeče stranke in ji zato ne bi nastala škoda (v obliki zmanjšanja denarnega premoženja), bi bile relevantne le v primeru, če bi pritožnici uspeli izpodbiti tudi zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka v konkretnem primeru ni zakrivila neizvedbe naloga, ki ga je prejela od tožeče stranke, ker na razporejanje klirinških prilivov ni imela nobenega vpliva. Pritožnica pa konkretno niti ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožena stranka kot korespondenčna banka od NBJ ni prejela dinarske protivrednosti priliva izraženega v klirinških dolarjih in da zato naloga tožeče stranke iz utemeljenih razlogov ni mogla izvesti. Če pa naloga banka ni mogla izvesti iz utemeljenih razlogov, ji protipravnosti pri izvršitvi naloga tožeče stranke ni mogoče očitati in zato za škodo, ki je nastala tožeči stranki zaradi neizvršitve njenega naloga, tožena stranka ne odgovarja. Zato je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z nastalo škodo tožeči stranki zaradi neizvršitve njenega naloga o razporeditvi klirinškega priliva.

4. S pritožbenimi trditvami, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbami ZPP o prekluziji navajanja novih dejstev in predložitvi dokazov po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, upoštevalo nova dejstva in dokaze, ki jih je v spis predložila tožeča stranka na drugem naroku za glavno obravnavo dne 19.4.2005, pritožnici uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podan. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožnico, da je bil v zadevi opravljen v ponovljenem postopku prvi narok za glavno obravnavo dne 7.12.2004., kot tudi z njenim sklicevanjem na pravilo iz 1. odstavka 286. člena ZPP, po katerem morajo stranke na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njihovih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo izhaja, da se je tožeča stranka zavezala sodišču predložiti dokazila o plačilu terjatve H.B. in da je sodišču predložila poravnavo z upnikom skupaj s pripravljalno vlogo dne 10.3.2005, s katero je tudi modificirala tožbeni zahtevek. Trditev, ki jih je podala tožena stranka na naroku dne 19.4.2005 v zvezi z modifikacijo tožbenega zahtevka ni mogla podati prej, saj je za njih zvedela šele 17.3.2005 (k vlogi pripeta povratnica), zato jih je sodišče pravilno upoštevalo v skladu z določbo 2. odstavka 286. člena ZPP. Glede dopisa Sklada RS za razvoj, ki ga je tožena stranka predložila sodišču že po prvem naroku za glavno obravnavo in ki ga je sodišče upoštevalo, pa je pritožbeno sodišče odgovorilo že zgoraj, da ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Kar pa se tiče očitka sodišču prve stopnje, da je pri odločitvi upoštevalo tudi dokaze, ki so bili predloženi v tujem jeziku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tujem jeziku le listina (B6), to je izvleček "Upustva o jedinstvenom vršenju platnog prometa sa inozemstvom", za katerega pa iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, da ga je sodišče prve stopnje tudi uporabilo pri odločanju, zato zgolj vpogled v listino v tujem jeziku ne predstavlja kršitve določb ZPP.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi pritožnic neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožnici s pritožbo nista uspeli, zato sami nosita svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).