Jedro

Če vložnik zahteve ne uveljavlja nobene konkretizirane kršitve zakona, pri obravnavi katere bi se sploh lahko postavilo vprašanje resničnosti odločilnih dejstev, vrhovno sodišče pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ne presoja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 371/2007 z dne 27. 8. 2009 sta bila obsojena: 1) J. B. zaradi kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 215. člena KZ, in 2) A. F. zaradi kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 178. člena KZ in kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ. Sodišče je J. B. za kaznivo dejanje po prvem odstavku 181. člena KZ določilo kazen dve leti in štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje po petem odstavku 215. člena KZ en mesec zapora, preklicalo je pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 10/2004 z dne 16. 10. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 27/2007 z dne 22. 5. 2007 in ob upoštevanju v njej določene kazni eno leto in osem mesecev zapora izreklo B. enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora. A. F. je sodišče za kaznivo dejanje po prvem odstavku 180. člena KZ določilo kazen tri leta in štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 146. člena KZ dva meseca zapora in mu nato izreklo enotno kazen tri leta in pet mesecev zapora. J. B. je bila po petem odstavku 215. člena KZ odvzeta premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, obema obsojencema pa je sodišče v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 1143/2009 z dne 16. 2. 2010 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenega B. vlaga zahtevo, kot navaja, zaradi nezakonito izvedenega kazenskega postopka v postopku na prvi stopnji in v postopku na drugi stopnji; zaradi kršitve kazenskega zakona (zmotna uporaba materialnega prava); zaradi kršitev pravil postopka (kršitev določb postopka) in zaradi razlogov iz 427. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Zagovornik obsojenega F. v zahtevi uveljavlja: 1) kršitev kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP), ki je kršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, sploh kaznivo dejanje; 2) bistvene kršitve določb ZKP (2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP), ker so razlogi o odločilnih dejstvih v obeh sodbah, tako sodišča prve kot sodišča druge stopnje, v precejšnji meri s seboj v nasprotju in ker je o nekaterih odločilnih dejstvih v obeh sodbah precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki; 3) kršitev temeljnih načel iz 16. in 17. člena ZKP, ker sta kršitvi vplivali na zakonitost sodne odločbe ter predlaga, da Vrhovno sodišče odredi odložitev izvršitve pravnomočne sodbe in da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Vrhovni državni tožilec ugotavlja, da uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona niso podane in da gre pri tem v resnici za nesoglasje z dokazno oceno obeh sodišč, kar pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Zagovornik obsojenega B. odgovarja na odgovor vrhovnega državnega tožilca in vztraja pri stališčih in predlogu vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornik obsojenega F. v odgovor na stališče vrhovnega državnega tožilca opozarja, da je bilo potrebno opozoriti na uporabo določb 427. člena ZKP in vztraja pri predlogu, ki ga je podal v zahtevi.

B.

7. Zagovornik obsojenega B. zatrjuje, da obstaja neskladje med ugotovljenimi dejstvi v postopku in med zaključki sodišča, pri čemer so tako razlogi izpodbijanih sodb protispisni in se izpodbijanih sodb vsebinsko ne da preizkušati. Trdi tudi, da sodišče ni navedlo razlogov, ki bi pojasnili, od kod prisotnost semenske tekočine obsojenega B. v nožnici oškodovanke. Vrhovno sodišče v zvezi s temi trditvami ugotavlja, da vložnik izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (zaključke sodišča), pri čemer ne pojasni, kateri razlogi izpodbijanih sodb so protispisni. Ne drži trditev zahteve, da sodišče ni pojasnilo, od kod prisotnost semenske tekočine obsojenega B. v nožnici oškodovanke. O tem ima sodba sodišča prve stopnje razloge na strani 8. in 9., sodba sodišča druge stopnje pa na straneh 3., 4. in 5. Zagovornik obsojenega B. glede poteka dogajanja v zvezi s kaznivim dejanjem spolnega nasilja na podlagi svoje dokazne ocene zatrjuje, da obsojenec ni storil tega, kar mu pravnomočna sodba očita, s tem pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Zagovornik obsojenega B. nadalje trdi, da ni dokazano, da bi obsojenec oškodovanki vzel iz torbice 12,52 EUR in da ni nikoli prijemal njene torbice niti je odprl ali vpogledal v njeno vsebino. Pri tem opozarja, da v letu 2005 v Republiki Sloveniji plačilno sredstvo niso bili euri, pač pa slovenski tolarji. Tudi v tem delu vložnik uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kolikor trdi, da obsojenec oškodovanki iz torbice ni vzel denarja. Prav pa ima vložnik, da oškodovanki niso bili vzeti euri, znesek 12,52 EUR predstavlja preračun vzetih 3.000 SIT v eure, kar pa ne more vplivati na vprašanje obstoja kaznivega dejanja in obsojenčeve krivde zanj.

9. Zagovornik obsojenega F. sicer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker so, kot pravi, razlogi o odločilnih dejstvih tako v sodbi sodišča prve kot v sodbi sodišča druge stopnje v precejšnji meri s seboj v nasprotju in ker je o nekaterih odločilnih dejstvih v obeh sodbah precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, vsebinsko pa uveljavlja nepopolno oziroma zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar utemeljuje s svojo logično in psihološko oceno izvedenih dokazov in s svojo oceno, katera odločilna oziroma pomembna dejstva je treba šteti za ugotovljena oziroma za neobstoječa. Vložnik izrecno opozarja, da bi Vrhovno sodišče v tem primeru moralo uporabiti določbo 427. člena ZKP.

10. Vrhovno sodišče je že v odločbi I Ips 34/1996 z dne 3. 7. 1998, pa tudi v kasnejših, zavzelo stališče, da ni dolžno posebej ocenjevati in odgovarjati na predlog strank, naj izpodbijano sodbo razveljavi zaradi precejšnega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev. Vrhovno sodišče tako tudi v tem primeru, ko vložnik obširno navaja posamezna dejstva, v resničnost katerih naj bi bil podan precejšen dvom, pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ni presojalo ob upoštevanju, da vložnik ni uveljavljal nobene konkretizirane kršitve zakona, pri katere presoji bi se sploh lahko postavilo vprašanje resničnosti odločilnih dejstev. Vrhovno sodišče bi tako v tem primeru, če bi presojalo zgolj pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, nedovoljeno razširilo razloge, ki jih smejo stranke uveljavljati v zahtevi (prvi odstavek 420. člena ZKP) na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (člen 373 ZKP).

11. Vrhovno sodišče je v skladu z določbo 425. člena, potem ko je ugotovilo, da niso podane uveljavljane kršitve zakona oziroma da sta zahtevi vloženi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, obe zavrnilo.

12. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 95. in 98. a člena ZKP.