Jedro

Za dosego pogojne davčne oprostitve po določbah ZPD morajo biti izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določata 6. in 7. člen. Le kupcem iz 6. člena zakon omogoča, da ob izpolnitvi formalnih pogojev, predpisanih v 7. členu zakona, ob nakupu uveljavljajo (pogojno) davčno oprostitev. Ker je pravica prodajalca pogojena s statusom kupca, je prodajalec tudi po presoji sodišča tisti, ki je dolžan izpolnitev tega pogoja preveriti, formalno popolna izjava kupca je že na podlagi izjave mogoče preveriti tudi podatke, navedene v 7. odstavku 16. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku, zato posledice opustitve preveritve resničnosti in pravilnosti kupčeve izjave v tem obsegu nosi prodajalec. Kupec nosi posledice nenamenske uporabe s pogojno davčno oprostitvijo kupljenih proizvodov le v primeru, ko nenamenske uporabe ni mogoče ugotoviti na podlagi izjave same.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad A je v točki I izreka odločbe z dne 4.3.1997 tožeči stranki naložil v plačilo davek od prometa proizvodov po tarifni številki 5 Tarife davka od prometa proizvodov v povezavi z Uredbo o spremembi stopenj določenih naftnih derivatov (Uradni list RS, št. 39/96, 59/96 in 66/99) v znesku 19.354.291,40 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Pritožbo tožeče stranke zoper točko I izreka prvostopne odločbe je tožena stranka v izpodbijanem delu svoje odločbe kot neutemeljeno zavrnila. Prvostopni organ je v postopku inšpiciranja namreč ugotovil, da je tožeča stranka prodajala naftne derivate kupcu, ki se je predstavljal kot AA, samostojni podjetnik iz M 7, B. Na podlagi naročilnice z izjavo št. 219 z dne 21.9.1996 za dobavo 800.000 litrov kurilnega olja in diselsekga goriva mu je dobavila 547.466 l diselskega goriva z upoštevanjem s strani kupca uveljavljane davčne olajšave. Kupec se v izjavi sklicuje na dovoljenje pristojnega organa občine B za opravljanje dejavnosti št. 123612 LA/93. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da navedena oseba ne obstoji niti kot samostojni podjetnik, niti kot fizična oseba. Prvostopni organ je zato obravnavano prodajo po presoji tožene stranke utemeljeno štel za prodajo končnemu potrošniku in tožeči stranki obračunal prometni davek. Odločitev utemeljuje s sklicevanjem na določbe 6., 7. in 13. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 42/92 do 16/96, v nadaljevanju ZPD). Čeprav je kupec tožeči stranki predložil formalno pravilno naročilnico z izjavo, tožeča stranka pri poslovanju ni ravnala z zadostno skrbnostjo, ki se pričakuje v pravnem prometu med gospodarskimi subjekti, ker ni, čeprav bi to lahko storila, preverila, ali so podatki, ki jih je navedel kupec točni. Takšna skrbnost se pričakuje posebej, če pravna oseba začne z nekom poslovati. Ugotovitve prvostopnega organa o načinu plačila so zgolj informativne narave in v obravnavanem primeru niso podlaga za odločbo, zato tožena stranka pritožbene navedbe, ki se nanašajo na način plačila, zavrača kot nerelevantne. Ugovor tožeče stranke, da ji je davek naložen tudi od prodaje, za katero plačila še ni prejela, zavrača s sklicevanjem na 4. odstavek 36. člena ZPD, po katerem se prodaja fizičnim osebam šteje za plačano realizacijo ne glede na dogovorjeni čas in rok plačila.

Tožeča stranka odločbo v tem delu izpodbija zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tako prvostopni organ kot tožena stranka ne zanikata, da je tožeča stranka od kupca prejela pravilno izpolnjeno izjavo v smislu 7. člena ZPD, kakor tudi ne tega, da je tožeča stranka kupcu izstavila pravilno sestavljen račun z vsemi elementi, predpisanimi v 7. členu ZPD. Podatke o tem, da AA ni samostojni podjetnik, je davčni organ ugotovil iz drugih virov in ne z inšpekcijskim postopkom pri tožeči stranki. Zaposleni pri tožeči stranki niso preverjali resničnosti izjave o opravljanju dejavnosti, ki jo je predložil kupec. Tega ZPD kot pogoj za prodajo z davčno oprostitvijo tudi ne predpisuje. Stališče tožene stranke, da bi moral prodajalec preverjati resničnost kupčeve izjave kljub temu, da so bili izpolnjeni vsi formalni pogoji za davčno oprostitev, kaže na njeno stališče, da prodajalec kot davčni zavezanec v vsakem primeru objektivno odgovarja tudi za izjavo kupca. Ob taki razlagi določb ZPD postane izjava kupca popolnoma nepomembna in ima zgolj formalni pomen, kar je v nasprotju z ZPD in na njegovi podlagi izdanim Pravilnikom o uporabi zakona o prometnem davku. Iz določbe 7. odstavka 16. člena izhaja, da je prodajalec pri formalno pravilno izpolnjeni izjavi dolžan paziti samo na to, kar je navedeno v 7. odstavku 16. člena, ne na to, ali je kupec dejansko registriran za opravljanje dejavnosti in ali kupuje proizvode za nadaljnjo prodajo. Izjava je po zakonu pomembna in zanjo odgovarja kupec. Če bi te funkcije ne imela, bi zakon določal, da je prodajalec dolžan preveriti status kupca, njegovo dejavnost in končno namensko porabo proizvodov. Stališče tožene stranke, da je v primeru nenamenske uporabe proizvodov zavezanec kupec, v primeru, ko kupec ne da le napačne izjave glede namena uporabe, temveč ta sploh ni registriran za opravljanje dejavnosti, pa za tako izjavo odgovarja prodajalec. Tožeča stranka se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je šlo za promet s fizično osebo in da je šlo pri prometu med tožečo stranko in kupcem, ki se je izdajal za samostojnega podjetnika AA, za promet s končnim potrošnikom, ki podlega plačilu prometnega davka. Nikakor pa ne more sprejeti stališča, da je ta davek zavezana plačati kot prodajalka. Po ZPD je zavezanec za davek prodajalec, kar pomeni, da prodajalec obračuna in plača prometni davek, kadar je ta obračunan. Vendar pa to ne velja za primer, ko je prodajalec ravnal v skladu z zakonom, kupec pa podal prodajalcu lažno izjavo, ki je vsebovala vse predpisane podatke, ki jih izjava po zakonu mora vsebovati. ZPD predpisuje toliko formalnosti pri prodaji z davčno oprostitvijo, da se mora v primeru, če se prodajalec ravna po teh določilih, šteti, da je ravnal s potrebno skrbnostjo, ki se pričakuje v prometu med gospodarskimi subjekti. Ni pa mogoče zagovarjati objektivne odgovornosti prodajalca za krivdno ravnanje kupca. Vztraja pri pritožbenih navedbah v zvezi z načinom plačila kupnine. Tudi po mnenju tožeče stranke ni pomembno, ali je bila kupnina plačana iz žiro računa na žiro račun, saj je bila kupnina, ki je bila plačana, plačana na njen žiro račun. Ker je tožeča stranka ravnala v skladu z zakonom, je njena obveza plačati prometni davek nastopila, ko je prejela plačilo. Davčna obveznosti tožeče stranke v delu, ki se nanaša na neplačane proizvode po navedenem še ni mogla nastati. V pripravljalni vlogi z dne 10.9.2002 tožeča stranka ponovno poudarja, da tožena stranka razširja obveznosti, ki jih določa ZPD na dodatno ravnanje in celo na obveznost preverjanja resničnosti statusa kupca v registru, s takšno razlago pa nedopustno širi obveznosti davčnih zavezancev, določene z zakonom. Tožena stranka je bila v dobri veri in se je povsem upravičeno zanesla na predpisano listino, ki jo je predložil kupec in ki vsebuje vse predpisane podatke. V konkretnem primeru je bil kupec tisti, ki je kršil zakonsko obveznost in ga zato bremeni posledica - plačilo prometnega davka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku prijavil z vlogo z dne 30.5.2000; odgovora na tožbo ni podal. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in temelji na pravilni uporabi določb ZPD, ki jih tožena stranka navaja v izpodbijani odločbi. Z razlogi, ki jih za zavrnitev pritožbe navaja tožena stranka, se sodišče v celoti strinja in se, da ne bi prišlo do nepotrebnega ponavljanja, nanje le sklicuje. Ker tožeča stranka v tožbi vsebinsko vztraja pri ugovorih, ki jih je podala že v pritožbi, jih iz enakih razlogov kot neutemeljene zavrača tudi sodišče. Tudi po presoji sodišča morajo biti za dosego pogojne davčne oprostitve po določbah ZPD izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določata 6. in 7. člen. 6. člen zakona določa, kot pravilno ugotavlja tožeča stranka, pooblaščene kupce. Le kupcem iz 6. člena zakona omogoča, da ob izpolnitvi formalnih pogojev, predpisanih v 7. členu zakona, ob nakupu uveljavljajo (pogojno) davčno oprostitev. Po določbi 1. odstavka 7. člena ZPD sme prodajalec ob izpolnitvi vseh v 7. členu predpisanih pogojev prodajati proizvode iz 1. do 3. točke prvega odstavka 6. člena tega zakona le kupcem iz 6. člena tega zakona. Stališče tožeče stranke, da tožena stranka z zahtevo po preveritvi upravičenosti kupca do uveljavljanja pogojne davčne oprostitve, širi z zakonom določene obveznosti prodajalca je zato neutemeljeno. Ker je pravica prodajalca pogojena s statusom kupca, je prodajalec tudi po presoji sodišča tisti, ki je dolžan izpolnitev tega pogoja preveriti, formalno popolna izjava kupca je že na podlagi izjave mogoče preveriti tudi podatke, navedene v 7. odstavku 16. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku, zato posledice opustitve preveritve resničnosti in pravilnosti kupčeve izjave v tem obsegu nosi prodajalec. Kupec nosi posledice nenamenske uporabe s pogojno davčno oprostitvijo kupljenih proizvodov le v primeru, ko nenamenske uporabe ni mogoče ugotoviti na podlagi izjave same. Na podlagi upravnih spisov in tožbenih navedb sodišče ugotavlja, da je med strankama nesporno, da je prodajo proizvodov kupcu, ki se je po nespornih ugotovitvah lažno izdajal za samostojnega podjetnika AA, šteti kot promet proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo, od katerega se plačuje davek od prometa proizvodov. Po določbi 13. člena ZPD je davčni zavezanec prodajalec, ki proda proizvod končnemu potrošniku. Ker se po določbah ZPD prodaja proizvodov (4. odstavek 31. člena) in storitev (2. odstavek 45. člena) fizičnim osebam šteje za plačano ne glede na dogovorjeni čas in rok plačila, je tožeči stranki prometni davek utemeljeno odmerjen in naložen v plačilo upoštevaje vrednost celotne prodaje, kljub temu, da kupec svoje obveznosti po izdanih računih ni poravnal v celoti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00).