Jedro

V delovnopravnem sporu, v katerem se odloča o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja zaradi postopka redne likvidacije dolžnikovemu delavcu, ni mogoče več ugotavljati zatrjevane nezakonitosti njene uvedbe, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno v upravnem sporu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo kot neutemeljen zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je B.Š. trajalo delovno razmerje pri toženi stranki - kot pravni naslednici ... po zaključeni redni likvidaciji - tudi po 30.5.1986 in sicer do 26.2.1988; zato mu je tožena stranka dolžna za to obdobje izplačati osebni dohodek. Ugotovilo je, da je tožniku zaposlenemu pri ... z dne 30.5.1986, ko je bil v Uradnem listu SFRJ, št. 30/86 z dne 30.5.1986 objavljen oklic uvedbe redne likvidacije nad tem podjetjem, skladno določilu 1. odstavka 179. člena in 2. odstavka 177. člena v zvezi z 245. členom zakona o sanaciji in prenehanju organizacije združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 72/86 - 10/89) po samem zakonu prenehalo delovno razmerje. Sodišče druge stopnje je sicer potrdilo prvostopno odločbo, pri svoji odločitvi pa je izhajalo iz določb zakona o sanaciji in prenehanju organizacije združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 41/80, 25/81, 66/81, 23/83, 20/84, 7/85), ki ga je bilo v obravnavanem sporu še uporabiti in ki je prenehanje delovnih razmerjih delavcem organizacije v postopku redne likvidacije urejal na enak način kot zakon, ki ga je kot podlago v svoji odločitvi uporabilo sodišče prve stopnje.

Tožnik je na podlagi določb 73. člena v zvezi z 21. in 25. členom zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list SFRJ, št. 19 - 780/94 - v nadaljevanju ZDSS) vložil proti odločbi sodišča druge stopnje revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). V reviziji zatrjuje, da so z izdajo sodbe Vrhovnega sodišča SRS, z dne 21.1.1987 opr. št. U 302/86, s katero je bila v upravnem sporu odpravljena odločba Republiškega komiteja za industrijo in gradbeništvo Ljubljana, št. 023-01/86-2 z dne 23.4.1986, ki je vzdržala v veljavi odločitev Občinskega komiteja za gospodarstvo občine, št. 023-11/86-02 UD/SR z dne 28.2.1986 o uvedbi postopka redne likvidacije zoper DO, prenehali vsi pravni učinki začete likvidacije. To pa posledično pomeni, da bi moralo tožniku trajati delovno razmerje do zaključka postopka redne likvidacije. Zato predlaga, da se odločba sodišča druge stopnje razveljavi, če je ne bo revizijsko sodišče samo spremenilo.

Revizija je bila na podlagi določbe 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je, predno je obravnavalo utemeljenost revizijskih razlogov, skladno določilu 392. člena ZPP presojalo dopustnost vložene revizije. Uvodoma je opozoriti na določbo 1. in 2. odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, po katerem se revizija zoper odločbo, ki je postala pravnomočna do uveljavitve tega zakona, lahko vloži v 12 mesecih od njegove uveljavitve. Ker je bil zakon o delovnih in socialnih sodiščih objavljen v Uradnem listu RS, št. 19/94 z dne 13.4.1994, je začel glede na določbo 77. člena veljati 30 dan po objavi, zato je rok za vložitev revizije po 1. odstavku 73. člena istega zakona potekel 13.5.1994. Revizija tožnika, naslovljena na vrhovno sodišče je bila vložena priporočeno po pošti 26.4.1995, tako da jo je sodišče prejelo 3.5.1995. Ker pa Vrhovno sodišče RS po izrecni določbi 388. člena ZPP ni pristojno za sprejem revizije, jo je odstopilo pristojnemu prvostopnemu sodišču - Delovnemu sodišču v Mariboru, ki jo je prejelo 17.5.1995, torej po izteku roka iz 2. odstavka 73. člena ZDSSS.

Po določbi 1. odstavka 113. člena ZPP je vloga, ki je vezana na rok, vložena pravočasno, če je izročena prvostopnemu sodišču, preden rok izteče. Če pa je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoča vložitev pri nespristojnemu sodišču pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika (7. odstavek 113. člena). Ker je vložitev revizije pri nepristojnem sodišču revizijsko sodišče pripisalo nevednosti oziroma očitni pomoti tožnika, jo je obravnavalo kot pravočasno, čeprav je prispela na pristojno sodišče prepozno, saj je bila oddana še pred iztekom roka.

Revizijsko sodišče je po vsebini presojalo izpodbijano odločbo le v 3. odstavku 73. člena ZDSS določenih mejah preizkusa. Pooblastilo revizijskega sodišča je omejeno na preizkus izpodbijane odločbe in samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da pri revizijah, vloženih po 1. odstavku 73. člena omenjenega zakona, ni dolžno po uradni dolžnosti upoštevati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in paziti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Redna likvidacija je po določbah zakona o sanaciji in prenehanju organizacije združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 41/80, 25/81, 66/81, 23/83, 20/84, 7/85 v nadaljevanju zakon o sanaciji), ki ga je v obravnavanem sporu uporabiti, pravni institut prenehanja organizacije zaradi njene nezmožnosti, da bi rentabilno opravljalo svojo dejavnost. Zakonske razloge zaradi katerih se uvede redna likvidacija je vsebovalo določilo 10. člena zakona o sanaciji. Cilj likvidacijskega postopka je prenehanje pravne osebe; izvede pa se zaradi zaščite pravic in interesov upnikov. Temu cilju sledita tudi najpomembnejši z zakonom določeni pravni posledici začetka likvidacijskega postopka: omejitev pravne sposobnosti in izguba poslovne sposobnosti organizacije. To ima za posledico prenehanje delovnih razmerij delavcev, zaposlenih pri dolžniku.

Po določbi 208. člena zakona o sanaciji se v postopku redne likvidacije uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na posledice uvedbe stečajnega postopka (1. odstavek). Določbe stečajnega postopka, ki se ne uporabljajo v postopku redne likvidacije, so določene v 2. odstavku 208. člena od točke 1. do 4. in se nanašajo na stečajnega sodnika in upniški odbor, na izločitvene in ločitvene upnike, na izpodbijanje pravnih dejanj in na sanacijo ter prisilno poravnavo v stečaju.

Za prenehanje delovnih razmerij toženčevih delavcev se glede na omenjeno zakonsko napotilno normo uporablja določilo 141. člena, po katerem z dnem, ko je uveden stečajni postopek (oziroma postopek redne likvidacije), prenehajo delovna razmerja delavcem. Nastop pravnih posledic začetka postopka redne likvidacije določa 205. člen z dnem objave oklica v uradnem listu SFRJ. Določilo 2. odstavka 139. člena v zvezi z 205. členom pa ureja dejansko in pravno situacijo, če je bil sklep o začetku postopka na podlagi pritožbe odpravljen. V tem primeru tečejo pravne posledice z dnem, ko je bila izdana prva odločba o uvedbi stečaja, čeprav je bila odpravljena, pa je bila v ponovnem postopku likvidacija znova uvedena. Nastopijo pa kot prej omenjeno z dnem objave oklica v Uradnem listu SFRJ (1. odstavek). To določilo pomeni izjemo od splošnega pravila po zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFJ, št. 47/86 - v nadaljevanju ZUP), po katerem se odpravijo pravne posledice, ki so nastale iz odpravljene odločbe (1. odstavek 269. člena ZUP). Pravni učinek odprave je po tej določbi vedno retroaktiven ter deluje od dneva (ex tunc pro praeterio), s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. Z odpravo odločbe se vzpostavlja pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe. Pravni položaj stranke je po tem določilu takšen kot da v konkretni upravni stvari sploh ne bi bila izdana odločba.

Določilo 2. odstavka 139. člena zakona o sanaciji, ki drugače kot 269. člen ZUP-a ureja učinke odprave, je potrebno razlagati v povezavi z 2. členom ZUP-a. Po tej določbi so lahko posamezna vprašanja postopka v posebnem zakonu drugače urejena, kot so urejena v tem zakonu. Zato pri njeni uporabi prihaja v poštev razlaga, (lex specialis derogat legi generali).

Pri tem je opozoriti, da je uvedba postopka redne likvidacije po določbi 202. člena zakona o sanaciji urejena kot upravna stvar. Po 1. odstavku omenjenega določila se namreč postopek redne likvidacije opravi na podlagi pravnomočne odločbe organa družbenopolitične skupnosti. Na podlagi odločbe iz 202. člena pa se postopek redne likvidacije nadaljuje pred pristojnim sodiščem, na katerega območju je sedež organizacije, nad katero se izvaja postopek redne likvidacije (1. odstavek 203. člena), na podlagi določb tega zakona, ki veljajo za stečaj (207. člen). V stečajnem postopku pa se uporabljajo smiselno določbe zakona o pravdnem postopku, če ni v tem zakonu drugače določeno (9. člen). Iz opisane razlage izhaja, da se za preizkus zakonitosti uvedbe postopka redne likvidacije uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku.

Revizijsko sodišče iz dejanskega stanja ugotovljenega v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje, povzema, da je prvostopni upravni organ odločal o uvedbi redne likvidacije nad ..., ker je ugotovil, da so bili izpolnjeni pogoji iz 2. točke 1. odstavka 10. člena zakona o sanaciji. Po citirani določbi zakona se postopek redne likvidacije opravi nad temeljno organizacijo, ki trajneje ne more obnavljati družbenih sredstev,s katerimi posluje in zagotavljati delavcem uresničevanje njihovih z ustavo zajamčenih pravic. Odločitev občinskega komiteja za gospodarstvo občine, št. 023-11/86-02 z dne 28.2.1986 je bila vzdržana v veljavi z odločbo Republiškega komiteja za industrijo in gradbeništvo št. 023-01/86-2 z dne 23.4.1986. S sodbo Vrhovnega sodišča SRS, U 302/86 z dne 21.1.1987 pa je bila citirana drugostopna odločba odpravljena. V ponovljenem, pravilno izvedenem postopku, je Republiški komite za industrijo in gradbeništvo z novo odločbo z dne 5.3.1987 potrdil odločitev prvostopnega upravnega organa, s katero je bil začet postopek redne likvidacije .... Zakonitost uvedbe postopka redne likvidacije je ponovno preizkušalo Vrhovno sodišče SRS v upravnem sporu in s sodbo U 236/87 z dne 24.12.1987 in ugotovilo, da so v konkretnem primeru nastopili razlogi iz 2. točke 1. odstavka 10. člena in 11. člena zakona o sanaciji in sicer, da so bili izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji za začetek postopka redne likvidacije. Enako pravno stališče je sprejelo tudi zvezno sodišče v Beogradu, ko je s sodbo opr. št. UZZS 2/88 z dne 12.4.1989 zavrnilo kot neutemeljeno zahtevo zveznega javnega tožilca za varstvo zakonitosti.

Revizijsko sodišče je na te ugotovitve in odločitve Vrhovnega sodišča SRS in zveznega sodišča na podlagi 1. odstavka 12. člena in 333. člena ZPP vezano. V tem - delovno pravnem sporu, v katerem se odloča o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožniku zaradi redne likvidacije organizacije, pri kateri je bil zaposlen, ni mogoče več ugotavljati zatrjevane nezakonitosti njene uvedbe. O njej je bilo že pravnomočno odločeno v upravnem sporu z zgoraj navedenimi sodbami Vrhovnega sodišča SRS opr. št. U 236/87 z dne 24.12.1987 in Zveznega sodišča Beograd opr. št. UZZS 2/88 z dne 12.4.1989. Eden izmed elementov pravnomočnosti je, da pravnomočna sodna odločba ali druga odločba, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov, veže stranke (in druge pravne subjekte) in sodišče. Pravnomočnost ima absolutno naravo, kar pomeni, da mora sodišče po uradni dolžnosti paziti ali je stvar že pravnomočno razsojena (2. odstavek 333. člena ZPP).

Bistveno za presojo zakonitosti delovnopravnega statusa tožnika kot dolžnikovega delavca pa je izpolnitev pogojev predpisanih v 2. odstavku 139. člena v zvezi z 141. in 2. odstavkom 205. in 207. člena zakona o sanaciji. Ob dejstvu, da je bil po odpravi prvoizdane odločbe o uvedbi redne likvidacije postopek znova uveden, so nastopile pravne posledice njenega začetka - med drugim prenehanje delovnega razmerja tožniku - z dnem objave oklica v Uradnem listu SFRJ, št. 30/86 z dne 30.5.1986 - to je 30.5.1986. Zaradi navedenih razlogov je tedaj odločitev sodišča druge stopnje po presoji revizijskega sodišča pravilna. Zato reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in zakona o sanaciji, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samotojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/949).