Jedro

Tožnik je bil pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za delo direktorja z dne 1.8.1999 v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu vodja proizvodnje. S pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas s poskusnim delom 6 mesecev za delovno mesto direktorja ter odpovednim rokom 14 dni, je tožnik le nadaljeval že prej sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Pogodba ima elemente pogodbe o zaposlitvi poslovodnega delavca čeprav ne vsebuje določb o pravicah direktorja v primeru predčasnega odpoklica. Ob predčasnem odpoklicu s funkcije direktorja (kar je v bistvu storila, čeprav z oceno poskusnega dela), je delodajalec dolžan odpoklicanemu direktorju ponuditi nadaljevanje delovnega razmerja na drugem ustreznem delu. K navedenemu ga zavezuje določba 13. člena ZTPDR, zato je sklep o prenehanju delovnega razmerja nezakonit.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v 1. odstavku 2. točke izreka glede odločitve, da je tožena stranka dolžna tožnika razporediti na delovno mesto, ki ga je opravljal pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja in - v 2. odstavku 2. točke izreka glede odločitve, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači v višini plače, ki bi tožniku bila izračunana in izplačana, če bi delal na svojem delovnem mestu vodja proizvodnje in sicer za obdobje od 6.2.2000 pa vse do ponovne vrnitve tožnika na delo oziroma njegove razporeditve na ustrezno delovno mesto, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila", r a z v e l j a v i, ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep tožene stranke z dne 22.12.1999 o odpovedi delovnega razmerja tožniku, ugotovilo, da mu to ni prenehalo in, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo ter razporediti na delovno mesto, ki ga je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja oz. na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim. Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 6.2.2000 pa vse do ponovne vrnitve na delo obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal na delovnem mestu vodje proizvodnje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov dalje in vpisati v delovno knjižico delovno dobo ter plačati prispevke. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati in izplačati zaostale in neizplačane plače v višini 1.175.287,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožena stranka je dolžna tudi plačati tožniku božično gratifikacijo v višini 87.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1999 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Tožena stranka krije svoje stroške postopka. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba poudarja, da se je tožnik s pogodbo o zaposlitvi dogovoril za delovno razmerje za nedoločen čas in s poskusno dobo 6 mesecev ter odpovednim rokom 14 dni. Tožnik ni uspešno opravil poskusnega dela, zato je tožena stranka ravnala po pogodbi o zaposlitvi. Tožnik ni ugovarjal oceni poskusnega dela, temveč je grajal tiskarsko napako v označbi družbe ter zahteval delovno knjižico. Samo to dejstvo nakazuje, da je tožnik zahteval odpoved delovnega razmerja oz., da se je strinjal s prenehanjem delovnega razmerja po navedenem sklepu. To potrjuje tudi dejstvo, da se je tožnik pred potekom odpovednega roka zglasil na sedežu tožene stranke in zahteval delovno knjižico, ki mu jo je ta skupaj s sklepom o zavrnitvi ugovora tudi izročila. Dokaz o tem je izginil iz tožnikove mape, zato je tožena stranka tožniku še enkrat poslala drugostopni sklep dne 9.2.2000. Sodišče ni odločalo oz. zavzelo stališča o ugovorih tožene stranke, da je tožnik zahteval delovno knjižico, zmotno pa je tudi ugotovilo, koliko je bilo tožniku izplačano plače in koliko dejansko še lahko zahteva iz tega naslova. Zmotno pa je tudi uporabilo materialno pravo, ko se sklicuje na 13. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90). Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev izpodbijane sodbe. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, glede ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika po sklepu tožene stranke z dne 22.12.1999 pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato glede tega pritožbeno sodišče le še navaja naslednje. Tožnik je bil pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za delo direktorja z dne 1.8.1999 v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu vodja proizvodnje. Tako je s to pogodbo, sklenjeno sicer za nedoločen čas in s poskusnim delom 6 mesecev ter odpovednim rokom 14 dni, tožnik le nadaljeval že prej sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Pogodba ima elemente pogodbe o zaposlitvi poslovodnega delavca, čeprav ne vsebuje določb o pravicah direktorja v primeru predčasnega odpoklica in elemente običajne pogodbe o zaposlitvi, vendar je potrebno pogodbo razlagati predvsem s stališča pogodbe o zaposlitvi poslovodnega delavca. Tožena stranka si zmotno razlaga določbo 1. člena navedene pogodbe, po kateri tožniku, zaradi predčasnega odpoklica s funkcije direktorja, kar je v bistvu storila, čeprav z oceno poskusnega dela, ni dolžna ponuditi nadaljevanje delovnega razmerja na drugem ustreznem delu. K navedenemu jo zavezuje določba 13. člena ZTPDR, ki jo je sodišče prve stopnje v tem primeru pravilno uporabilo in zato pritožbeno sodišče soglaša z njegovim stališčem, da je sklep z dne 22.12.1999 nezakonit. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena. Tožena stranka tudi neutemeljeno zatrjuje, da je tožnik z zahtevo za izročitev delovne knjižice v bistvu odpovedal delovno razmerje, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Odpoved delovnega razmerja mora biti določno izražena v pisni obliki, kar tožnik ni storil, poleg tega pa je vložil ugovor zoper prenehanje delovnega razmerja. Odločitev o tem pa je tožena stranka predložila šele v pritožbi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo in odločilo le o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja po že navedenem izpodbijanem sklepu ter je pritožba v tem delu neutemeljena. Tožena stranka je res predložila dokaz o izplačilu akontacije tožniku v višini 280.000,00 SIT, vendar iz te ni razvidno na kaj se nanaša in zato zatrjevanje tožene stranke, da je ta na račun plače, ni prepričljivo in je zato pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Prav tako sodišče ni upoštevalo poračun z zatrjevano škodo, ki naj bi jo storil tožnik, saj ta ni bila ugotovljena po postopku kot ga zato določa ZTPDR, poleg tega pa zanj ni bila v postopku vložena nasprotna tožba ali pobotni ugovor. Pritožba je le delno utemeljena in sicer v delu, ki se nanaša na del odločitev v 1. in 2. odstavku 2. točke izreka izpodbijane sodbe. Podano je neskladje med odločitvijo, da je tožena stranka dolžna tožnika razporediti na delovno mesto, ki ga je opravljal pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja, kar pomeni na delovno mesto direktor in razlogi v izpodbijani sodbi, ki tega ne utemeljujejo. Poleg tega pa je neskladje med tem delom izreka in odločitvijo v 2. odstavku te točke izreka glede obračuna prikrajšanja plače. Sodišče je namreč odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika razporediti na delovno mesto, ki ga je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma ga razporediti na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim, obračunati in izplačati pa mu mora plačo za delovno mesto vodja proizvodnje za čas od 6.2.2000 do ponovne vrnitve na delo. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka v 1. odstavku v delu, "da je tožena stranka dolžna razporediti tožnika na delovno mesto pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja" in v 2. odstavku v delu, ki se nanaša na odločitev o navedenem obračunu in izplačilu prikrajšanja plače tožnika v času od 6.2.2000 dalje do vrnitve na delo, razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (351. člen ZPP).