Jedro

Delavec je upravičen do regresa za letni dopust v letu 1998 tudi, če mu je delovno razmerje prenehalo v aprilu 1998. Pravica do izplačila regresa za letni dopust je vezana na pravico do izrabe letnega dopusta.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v delu, ki se nanaša na regres za letni dopust za leto 1998 tako da se v tem delu glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki bruto znesek 102.000,00 SIT in po odvodu davkov in prispevko izplačati neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1998 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo del tožbe, ki se je nanašal na ugotovitev, da sklep direktorja tožene stranke z dne 26.3.1998 o razporeditvi tožeče stranke na delovno mesto delavca v skupini zaključnih gradbenih del, ki sodi v I. tarifni razred, ni dokončen in je tožena tranka o tožnikovi zahtevi za varstvo pravic dolžna odločiti v roku 8 dni. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklkepa tožene stranke št. 490/98 z dne 21.5.1998 in sklep tožene stranke z dne 23.6..1998 o zavrnitvi pritožbe tožnika ter nadaljnji zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 29.4.1998 dalje do reintegracije vključno z neizplačanimi plačami in zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsajega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in ga prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje za ves čas od prenehanja delovnega razmerja dalje ter mu delovno razmerje vpisati v delovno knjižico. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na izplačilo regresa za letni dopust za leto 1998, 1999, 2000, 2001 in 2002 ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Bistveno za rešitev tega spora je ali je tožeča stranka vložila pravočasno zahtevo za varstvo pravic zoper sklep o razporeditvi. Sodišče je napravilo napačno dokazno oceno, ko je zaključilo, da tožeča stranka oddaje zahteve za varstvo pravic dne 6.4.1998 ni dokazala. Sodišče je tak dokazni zaključek napravilo zaradi tega, ker sta se izpovedi tožnika in priče razlikovala o vremenu in času nasilne izselitve iz bivališča tožeče stranke in priče, kar pa ni relevantno. Bistvena je le izpoved tožnika ali je zahtevo hotel vložiti in ali jo je podpisal. Tožnik pošiljke na pošto ni oddajal, temveč je bila to priča A. P.. Zakaj navedeni priči sodišče ne verjame ni obrazložilo. Zato sodbo v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče pa tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja glede tožnikovih prihodov na sedež tožene stranke po izteku bolniškega staleža. Iz izpovedi tožnika in zaslišanih prič izhaja, da dostop v prostore tožene stranke ni bil mogoč, če tožena stranka ni odprla vrat. Le direktor tožene stranke je trdil, da je dostop do kadrovske službe in tajništva vedno mogoč. Razlike v pričevanjih sodišče ni ocenjevalo, čeprav naj bi tožena stranka v kadrovski službi izročila napotnico tožniku za zdravniški pregled, kot je izpovedal direktor tožene stranke. Po oceni sodišča bi tožnik moral priti na delo ob 6. uri, čeprav je po izpovedi priče B. B. pričetek dela ob 6.30 uri, ne glede na to, da tožnik še ni imel pridobljene ocene zdravstvene sposobnosti. V kolikor bi tožena stranka res imela namen tožnika napotiti na predhodni zdarvstveni pregled, je nelogično, da bi bilo bistveno kdaj gradbena operativa prične z delom. Če tožnik za delo v gradbeni operativi ni bil sposoben, o čemer priča tudi kasneje ugotovljena invalidnost in je bil hkrati prepričan, da sklep o razporeditvi še ni dokončen, je tudi povsem logična reakcija tožnika, da je po bolniškem staležu prišel na sedež tožene stranke in ne na delovno mesto. Na sedež tožene stranke pa mu vstop ni bil dopuščen. Zato tožniku ni mogoče očitati, da bi moral na prihodu na sedež tožene stranke vztrajati. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi in spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške. Meni, da je sodišče ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva v zvezi s tem ali je tožnik dejansko vložil ugovor zoper sklep o razporeditvi in ali je 28.4.1998 še prišel na delo. Poudarja, da tožena stranka nima nobenega interesa da bi prikrivala prejem kakršnegakoli ugovora zoper sklep o razporeditvi. Tudi v kolikor odločba o razporeditvi na delovno mesto ne bi bila dokončna in bi tožena stranka v postopku prerazporejanja delavca nepravilno postopala, to še ni upravičen razlog za izostanek z dela.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede pravno odločilnih dejstev in na podlagi tega sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 1998, v zvezi s čemer ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev, da sklep direktorja tožene stranke o razporeditvi z dne 26.3.1998 ni postal dokončen. Tožnik je zatrjeval, da je zoper navedeni sklep vložil pravočasni ugovor. Ker tega v postopku pred sodiščem ni dokazal, je sodišče utemeljeno tožbo v tem delu zavrglo. Pritožba sicer pravilno opozarja, da vremensko stanje na dan, ko je bil tožnik deložiran ni relevantno, vendar to na rešitev spora nima vpliva. Na tožniku je namreč dokazno breme, da dokaže, da je ugovarjal zoper sklep o razporeditvi. Trdil je, da je potrdilo o oddaji priporočene pošiljke na pošto izgubil ob deložaciji iz stanovanja. Oddajo priporočene pošiljke na pošto bi lahko dokazal tudi z drugimi dokaznimi sredstvi. Sodišče je izvedlo dokaz z vpogledom v knjigo došle pošte pri toženi stranki in ugotovilo, da sporna pošiljka ni prispela. Ravno tako zaslišana priča, ki naj bi oddala priporočeno poštno pošiljko pred sodiščem ni izpovedala kdaj in na kateri pošti naj bi bila priporočena poštna pošiljka oddana. Tudi tožnik, ki je imel pooblaščenca odvetnika v postopku izvajanja dokaza z zaslišanjem priče priči ni postavil relevantnih vprašanj, da bi le-ta lahko izpovedala kdaj in kje je oddala ugovor zoper sklep o razporeditvi. Prav tako ni skušal opraviti poizvedb na pošti ali morda še hranijo dokumentacijo o oddanih priporočenih poštnih pošiljkah. Ker tožnik torej ni dokazal, da je ugovarjal zoper sklep o razporeditvi z dne 26.3.1998 je sodišče prve stopnje pravilno tožbo v tem delu zavrglo, saj ni izpolnjeval pogojev za sodno varstvo v smislu 83. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR -Ur. l. SFRJ, št. 60/89, in 42/90, ki se je v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na zgoraj navedeno je tako sklep o razporeditvi tožnika postal dokončen in se je bil tožnik dolžan po njem ravnati ter se po zaključku bolniškega staleža vrniti na delo. To seveda ne pomeni, da bi moral tudi dejansko opravljati dela na katera je bil razporejen, če je menil, da delo ni primerno njegovi zdravstveni sposobnosti. Tista dela, za katera bi menil, da ne ustrezajo bi lahko odklonil in v predpisanem postopku po 37. čl. ZTPDR uveljavljal svoje pravice. Zato je zmotno stališče tožnika v pritožbi, da ni bil dolžan prihajati na delovno mesto in tudi ne več na sedež tožene stranke, ker mu naj bi le-ta onemogočila dostop do svojih prostorov na sedežu. Tožnik bi se namreč moral po zaključku bolniškega staleža 28.4.1998 vrniti na delo, a se na delo ni vrnil vse do 21.5.1998, ko mu je direktor tožene stranke izdal sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 6. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 38/94). Tako ni sporen le dan odsotnosti z dela dne 29.4.1998, ko naj bi mu potrditvah tožnika tožena stranka onemogočila dostop do prostorov kadrovske službe, temveč še vsi nadaljnji dnevi do 21.5.1998. Tako odločitev sodišča prve stopnje ne bi mogla biti drugačna niti v primeru, da bi sodišče poklonilo vero tožniku, da mu je tožena stranka navedenega dne onemogočila dostop do kadrovske službe. Ker je tožnik torej neupravičeno izostal z dela več kot 5 delovnih dni mu je tožena stranka zakonito izdala odločbo na podlagi 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR, ki jo je nato v pritožbenem postopku potrdila tudi komisija za pritožbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja in posledično zahtevek na vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas po prenehanju delovnega razmerja do vrnitve na delo.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo regresa za letni dopust za leto 1998. Napačno je namreč pravno naziranje, da tožnik ni upravičen do regresa za letni dopust, ker mu je delovno razmerje prenehalo v aprilu 1998. Po določbi Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 - 51. čl.) regres za letni dopust pripada delavcu enkrat letno in se izplača do konca julija tekočega leta oz. v nelikvidnih organizacijah najkasneje do konca novembra tekočega leta. Regres se lahko izplača v dveh delih. Višina regresa se določi v tarifni prilogi pogodbe. Pravica do izplačila regresa za letni dopust je vezana na pravico do izrabe letnega dopusta. Delavec pridobi pravico do izrabe letnega doupsta, ko mu preteče čas nepretrganega dela, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, kot to določa 57. čl. ZDR, kar je tudi v skladu z 2. tč. 5. čl. konvencije MOD št. 132 o plačanem letnem dopustu (Ur. l. SFRJ, št. 52/73). Tako je tožnik pridobil pravico do izrabe letnega dopusta tudi v letu 1998, ko mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Zato je za navedeno leto tožena stranka dolžna tožniku plačati tudi regres za letni dopust v skladu z dolobčo 51. čl. SKPgd, ki je v letu 1998 znašal 102.000,00 SIT bruto. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in v skaldu z 4. tč. 358. čl. ZPP sodbo srpemenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 1998 in mu na neto znesek priznati tudi zakonite zamudne obresti, ki tečejo od zapadlosti to je od 1.8.1998 dalje do plačila.

Kljub delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o stroških postopka, saj je tudi po spremenjeni sodbi sodišča prve stopnje tožnik uspel le z neznatnim delom svojega tožbenega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče vzdržalo v veljavi odločitev sodišča prve stopnje da tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik iz razloga, ker je s pritožbo uspel le v neznatnem delu, tožena stranka pa ker odgovor na pritožbo na njeno razrešitev ni pripomogel.